Jedro

Obdolženi je storitev kaznivih dejanj priznal, ne da bi ga pritožnik pri tem spremljal. Čeprav je bilo to storjeno 8. 11. 2019 in ne 27. 8. 2019 kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve je dejstvo, da pritožnik na glavno obravnavo tedaj ni bil niti vabljen in da se to glede na zahtevo iz prvega odstavka 288. člena ZKP ne bi smelo zgoditi. Posredi je torej utemeljeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Narok za izrek kazenske sankcije je namreč namenjen pretresanju oz. obravnavi vseh dejstev in dokazov, ki določajo izbor vrste kazenske sankcije in njeno odmero. Omejevanje obravnave zgolj na določene dokaze in dejstva, kot izhaja iz razlogov sodbe je zmotno, ker mora biti dejansko stanje tudi pri odločbi o kazenski sankciji popolno in pravilno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega R. V. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 3. 11. 2020 obdolženega R. V. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za prvo od teh dejanj mu je določilo kazen 4 mesece in 15 dni zapora ter za drugo 2 meseca zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 6 mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bila oškodovani fizični in oškodovani pravni osebi prisojena premoženjsko pravna zahtevka, s tem da je bila oškodovana fizična oseba s presežkom zahtevka napotena na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo obdolženemu naloženo, da mora vrniti stroške kazenskega postopka iz 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in nagrado ter potrebne izdatke oškodovankinega pooblaščenca. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 46444/2017.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo (nedoločno) spremeni ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Po zapisniku o glavni obravnavi dne 27. 8. 2019 so bili takrat navzoči sodnik posameznik, zapisnikarica, državna tožilka in pritožnik. Obdolženi ni bil navzoč, vročitev vabila na glavno obravnavo pa zanj ni bila izkazana. Sodnik posameznik je tedaj razglasil sklep, da se glavna obravnava ne opravi in preloži na nedoločen čas, s tem, da se zoper obdolženega, ki nima prebivališča v Republiki Sloveniji, izda odredba za t.i. trajno privedbo. Navedenemu sledi zapisnik o glavni obravnavi, ki ni potekala 27. 8. 2019, temveč po popravku 8. 11. 2019. Tega dne so bili navzoči sodnik posameznik, zapisnikarica, državna tožilka in obdolženi. Pritožnik ni bil navzoč, niti ni bilo ugotovljeno, ali je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen. Sodnik posameznik je kljub temu razglasil sklep, da se glavna obravnava opravi. Obdolženi je tedaj podal zagovor, v katerem je storitev kaznivih dejanj priznal, pripoznal pa je tudi premoženjskopravna zahtevka.

5.Glede na navedeno je bila glavna obravnava nadaljevana ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP, ko je državna tožilka izjavila, da bo predlagala izrek zaporne kazni, obdolženi je na to predlagal, da bi bila v takšnem primeru kazen izvršena z delom v splošno korist. Državna tožilka se je s predlogom strinjala, pod pogojem, da obdolženi poravna do naroka za izrek kazenske sankcije zneska iz priglašenih premoženjsko pravnih zahtevkov. Sodnik posameznik je tedaj razglasil nov sklep, po katerem je bil narok za izrek kazenske sankcije določen za dne 10. 1. 2020. Narok je bil s sodnikovo odredbo 9. 1. 2021 preklican in hkrati določen nov narok za dne 12. 2. 2020.

6.Obdolženi je bil o obojem obveščen po običajni elektronski pošti. Naroka se ni udeležil, v zapisniku pa je ob ponovnem popravku datuma navedeno, „da so povabljene osebe prišle na obravnavo, razen ošk. Vročitev vabila je izkazana, svojega izostanka ni opravičil.“ Na naroku je bilo ugotovljeno, da obdolženi oškodovancema zneskov iz pripoznanih premoženjsko pravnih zahtevkov ni plačal, čemur je sledila beseda strank. Na koncu naroka je prispelo obdolženčevo opravičilo z navedbo hospitalizacije v tujini. Narok je bil tedaj in nato še nekajkrat preložen. Nazadnje na 3. 11. 2020, o čemer je bil obdolženi znova obveščen po običajni elektronski pošti. Naroka se ni udeležil, izostanka pa po ugotovitvi iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije ni opravičil. Sodnik posameznik je tedaj razglasil sklep, da se narok kljub obdolženčevi nenavzočnosti opravi ter da se nadaljuje, kot je bil začet 12. 2. 2020. Na naroku je pritožnik navedel, da mu obdolženi ni posredoval nobenega dokazila, da bi obveznost do oškodovancev poravnal, kar je navzoči predstavnik oškodovane pravne osebe potrdil. Sledila je beseda strank in razglasitev sodbe z izrekom, kot je bil povzet na začetku te obrazložitve.

7.Po opisanem stanju stvari sodišče druge stopnje ne more zavrniti pritožnika v zatrjevanju, da je obdolženi storitev kaznivih dejanj priznal, ne da bi ga pritožnik pri tem spremljal. Čeprav je bilo to storjeno 8. 11. 2019 in ne 27. 8. 2019 kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve je dejstvo, da pritožnik na glavno obravnavo tedaj ni bil niti vabljen in da se to glede na zahtevo iz prvega odstavka 288. člena ZKP ne bi smelo zgoditi. Posredi je torej utemeljeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar velja še za narok, na katerem je bila izrečena napadena sodba.

8.Ne samo, ker zgoraj ugotovljenega obveščanja obdolženca po običajni elektronski pošti ni mogoče enačiti z vročanjem po varni elektronski poti in še manj po pošti, kot je to zahtevano v prvem odstavku 117. člena ZKP, ampak ker se je dodatno strinjati s pritožnikom, da predmet obravnave na naroku za izrek kazenske sankcije v konkretnem primeru ni bila le obdolženčeva izpolnitev obveznosti do oškodovancev, kot se je bil prehodno zavezal. Narok za izrek kazenske sankcije je namreč namenjen pretresanju oz. obravnavi vseh dejstev in dokazov, ki določajo izbor vrste kazenske sankcije in njeno odmero. Omejevanje obravnave zgolj na določene dokaze in dejstva, kot izhaja iz razlogov sodbe je zmotno, ker mora biti dejansko stanje tudi pri odločbi o kazenski sankciji popolno in pravilno ugotovljeno. Pomeni, da za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti dne 3. 11. 2020 niso bili izpolnjeni formalni in ne vsebinski pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP ter je bilo pritožniku še v tem delu pritrditi. S preostalim izpodbojnim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, ker ugotovljenih kršitev drugače kot z novim sojenjem, na katerem se bodo znova izvajali dokazi in ugotavljala odločilna dejstva, ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 392. člena ZKP).

9.V novem sojenju bo sodišče prve stopnje posebno pozornost posvetilo pravilnemu vabljenju obdolženca in pritožnika na glavno obravnavo ter ne glede na morebitno priznanje izvajalo vse potrebne dokaze in ugotavljalo vsa dejstva, povezana z drugimi odločbami v sodbi.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 117, 117/1, 288, 288/1, 371, 371/1, 371/1-3, 392, 392/1, 442, 442/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.