Jedro

Navedeni razlog, torej zatrjevana kompenzacija oziroma pobot terjatve, je eden od razlogov, ki izvršbo lahko prepreči. Vendar ne v obravnavanem primeru, saj terjatev, ki jo v izvršilnem postopku v pobot ugovarja dolžnik, ni ugotovljena z izvršilnim naslovom, pri čemer upnika njen obstoj izrecno zanikata oziroma ji ugovarjata tako po temelju in višini, kar pomeni, da je v pobot ugovarjana terjatev še nedoločena, sporna, pri čemer pa njene utemeljenosti ni mogoče ugotavljati v obravnavanem izvršilnem postopku. Potrebno pa je tudi poudariti, da iz same vsebine pritožbe izhaja, da dolžnik uveljavlja to, kar je mogel uveljavljati že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov upnikov, dočim je prenehanje terjatve po 8. točki 55. člena ZIP mogoče uspešno uveljavljati le v primeru, da je dejstvo, ki povzroči prenehanje terjatve, nastalo šele po pravnomočnosti izvršilnega naslova ali pa sicer že prej, vendar tedaj, ko ga dolžnik ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Za uspešno uveljavljanje pobota dolžnik torej ni zadostil predpisani časovni omejitvi.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stroški upnikov za odgovor na ugovor v znesku 24.666,00 SIT so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zaradi izterjave zneska 1.368.750,00 SIT s pp dovolilo predlagano izvršbo. Stroške upnika pa je odmerilo na 57.091,00 SIT.

Proti sklepu je ugovarjal dolžnik s predlogom po razveljavitvi sklepa o izvršbi. V ugovoru navaja, da terjatvi, ki ju uveljavljata upnika, izhajata iz najemne pogodbe z dne 25.8.1995, ki se nanaša na poslovne prostore in predstavljata najemnino zanje. Po določbi 8. člena te pogodbe sta najemodajalca, v tem primeru upnika, po preteku najemnega razmerja dolžna povrniti najemniku neamortizirani del vrednosti vlaganj v poslovno stavbo s strani najemnika.

Dolžnik kot najemnik je v poslovno stavbo in prostore, ki jih je imel v najemu, izvršil obsežna vlaganja, razvidna iz cenitvenega poročila izvedenca ing. B. D., ki jih je ocenil na 1.977.699,00 SIT na dan 21.10.1999. Najemno razmerje med upnikoma in dolžnikom je prenehalo v maju 1999 in upnika bi takrat dolžniku morala izplačati navedeni znesek, pa tega do sedaj še nista storila.

Zato njun predlog za izvršbo ni utemeljen, saj bi pri znesku, ki ga od dolžnika terjata, morala upoštevati znesek, ki mu ga dolgujeta in tudi izvršiti pobot. Tako bi se terjatev vsakega od upnikov zmanjšala za 988.834,50 SIT, saj do te višine njuna terjatev ne obstoji več.

Upnika sta na ugovor odgovorila, pri čemer predlagata zavrnitev ugovora, saj so ugovorne navedbe neutemeljene in neresnične. Upnika terjata v tem izvršilnem postopku plačilo zneskov na podlagi pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova, to je sodbe naslovnega sodišča z dne 18.5.1999, št. P 115/97 in v tem pravdnem postopku sedanji dolžnik ni stavljal nobenih pobotnih ugovorov. Znesek, ki ga uveljavlja v okviru ugovora zoper sklep o izvršbi, je v celoti neutemeljen tako po temelju kot po višini, ne glede na to pa dolžnik zanj nima izvršilnega naslova.

Pritožbeno sodišče je odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi kot o pritožbi, ker ga je sodišče prve stopnje štelo za neutemeljenega, zaradi česar ga je poslalo v odločitev višjemu sodišču (2. odstavek 54. člena ZIZ).

Ugovor ni utemeljen.

Dolžnik torej v ugovoru zoper sklep o izvršbi sicer uveljavlja ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, torej, da je terjatev delno prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Navedeni razlog, torej zatrjevana kompenzacija oziroma pobot terjatve, je eden od razlogov, ki izvršbo lahko prepreči. Vendar ne v obravnavanem primeru, saj terjatev, ki jo v izvršilnem postopku v pobot ugovarja dolžnik, ni ugotovljena z izvršilnim naslovom, pri čemer upnika njen obstoj izrecno zanikata oziroma ji ugovarjata tako po temelju in višini, kar pomeni, da je v pobot ugovarjana terjatev še nedoločena, sporna, pri čemer pa njene utemeljenosti ni mogoče ugotavljati v obravnavanem izvršilnem postopku. Potrebno pa je tudi poudariti, da iz same vsebine pritožbe izhaja, da dolžnik uveljavlja to, kar je mogel uveljavljati že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov upnikov, dočim je prenehanje terjatve po 8. točki 55. člena ZIP mogoče uspešno uveljavljati le v primeru, da je dejstvo, ki povzroči prenehanje terjatve, nastalo šele po pravnomočnosti izvršilnega naslova ali pa sicer že prej, vendar tedaj, ko ga dolžnik ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Za uspešno uveljavljanje pobota dolžnik torej ni zadostil predpisani časovni omejitvi.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, prav tako pa tudi ne tisti iz 1., 4. ter 7. točke 55. člena ZIP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ker sodišče tudi ni bistveno kršilo tistih določil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99), je ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker lahko upnik le z vložitvijo odgovora na ugovor prepreči nastanek zakonite domneve, da so navedbe v ugovoru resnične (1. odst. 58. člena ZIZ), stroški odgovora predstavljajo za izvršbo potrebne stroške, zaradi česar jih je v skladu s 5. odst. 38. člena ZIZ dolžan dolžnik upniku povrniti. Stroški so odmerjeni na podlagi sprecificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo (tar. št. 21/3 in 33) in Zakonom o sodnih taksah.