Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ podano subjektivno delovanje dolžnika.

Glede na to, da tožeča stranka ni predstavila drugih okoliščin glede premoženjskega stanja tožene stranke, da bi se lahko štela nepremičnina kot njen neznatni del, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazala pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 24. 9. 2020, da se toženi stranki prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi do pravnomočne odločitve o pravdnem postopku. Razlogovalo je, da predvidevanje, da bo prišlo do prenosa premoženja tožene stranke na družbo A. d.o.o., brez izkazanega konkretnejšega delovanja tožene stranke, nima negativnega vpliva na uveljavitev terjatve. Iz navedb tožene stranke v dopisu z dne 2. 7. 2019 in vsebine elektronskega sporočila z dne 20. 7. 2020 izhaja, da ne nasprotuje zahtevkom tožeče stranke, da priznava izstop ter predlaga, da se sestaneta in dogovorita o višini izplačil. V elektronskem sporočilu z dne 20. 7. 2020 predlagan sestanek v septembru ni neutemeljeno pozen. Obstoj hipoteke ne zožuje lastninskih upravičenj tožene stranke na nepremičnini in ne preprečuje morebitne prodaje (lahko jo oteži, je pa ne preprečuje), zato ne drži, da bi toženi stranki z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnine, nastala zgolj neznatna škoda.

2. Zoper ta sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da obstoj družbe A. d.o.o., kateri edini družbenik je edini družbenik tožene stranke, utemeljuje objektivno verjetnost nastanka zatrjevane nevarnosti prenosa vsega rubljivega premoženja tožene stranke na družbo A. d.o.o. tako, da tožeča stranka ne bo mogla uveljavljati terjatve. Objektivna nevarnost je utemeljena na podlagi subjektivnega ravnanja tožene stranke. Subjektivna nevarnost se kaže v ravnanju tožene stranke, ko se neupravičeno in brez ustrezne pravne ali dejanske podlage izmika izplačilu poslovnega deleža in dobička za leto 2019, katerega sicer priznava. Zgolj priznanje zahtevka brez ustreznega ravnanja v smeri izpolnitve ne more predstavljati okoliščine v prid toženi stranki. Tožeča stranka se že od leta 2019 želi sporazumeti s toženo stranko glede izplačil na vse možne načine. Predlagala je prodajo deleža, vendar tožena stranka ni bila pripravljena na odkup, prav tako ji prostovoljno ne želi izplačati zahtevanih izplačil. To je razlog zakaj je predlagan sestanek v septembru očitno prepozen. Če tožena stranka želi plačati obveznost, je nesmiselno, da jo prelaga toliko let. Poleg tega ne želi posredovati ustrezne dokumentacije. V konkretnem primeru gre za obstoj maksimalne hipoteke. Tožeča stranka je že v predlogu citirala sklep VSL II Cp 197/2013. Potrebno je slediti praksi, da maksimalna hipoteka pomeni obremenitev, ki vpliva na izvrševanje lastninskih upravičenj, zato s predlagano začasno odredbo ne bi prišlo do dodatnih obremenitev, ki bi vplivale na sedaj že ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj, s tem bi predlagana začasna odredba za toženo stranko pomenila le neznatno škodo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazanega drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, da tožeča stranka ni izkazala, da ji brez izdaje začasne odredbe grozi težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda. Smiselno enako velja za zatrjevanje glede prenosov poslov na drugo družbo. Kot je iz javno objavljenih podatkov razvidno, je tožena stranka v letu 2018 imela čistih prihodkov od prodaje nekaj več kot 200.000,00 EUR, enako v letu 2017 in 2016. Navedeni znesek je v poslovnem letu 2019 znašal preko 600.000,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče ni dolžno odgovoriti na vse trditve strank, pač pa samo na pravno pomembne. Sodišče prve stopnje očitno ni štelo v predlogu izpostavljen primer v sodni praksi VSL II Cp 197/2017 za pravno odločilen oziroma za povsem primerljiv (dodatno o tem v nadaljevanju), pač pa se je oprlo na drug primer v sodni praksi VSL I Cp 2648/2015 (opomba št. 3 na strani 6 sklepa) in ga je štelo za bolj primernega za konkretno zadevo. S tem se je smiselno opredelilo do primera v sodni praksi iz predloga tožeče stranke. Zato ne drži njen očitek v zaključku pritožbe, da je sodišče kršilo določbe postopka, da se ni opredelilo do citirane odločbe iz predloga in da ni navedlo razloga za neupoštevanje, da ni obrazložilo odstopa od ključnih navedb tožeče stranke, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih odločitve oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju.

6. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri okoliščinah, ki se nanašajo zgolj na obstoj družbe A. d.o.o., katere edini družbenik je edini družbenik tožene stranke. Pritrjuje, da gre za objektivno dejstvo, vendar to po materialnem pravu ne zadošča za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ podano subjektivno delovanje dolžnika (6. točka obrazložitve sklepa). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da obstoj družbe z identično strukturo in dejavnostjo kot tožena stranka pomeni le hipotetično predvidevanje tožeče stranke, da bo prenesla dejavnost in rubljivo premoženje na drugo družbo (7. točka obrazložitve sklepa).

7. Nadalje tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je iz listinskih dokazov razvidno subjektivno ravnanje tožene stranke, ki naj bi se izmikala izplačilu poslovnega deleža in dobička za zadnje leto. Tožeča stranka je predložila kot dokaz dopis in e-pošto tožene stranke ter svoj dopis in e-pošto. Njihov kronološki potek in vsebina je bila: - v prvem dopisu z dne 2. 7. 2019 je tožena stranka po pooblaščencu sporočila tožeči stranki, da predlaga, da se v zvezi s plačilom ustrezne vrednosti za vložek opravi seja konec decembra 2019, da kolikor takrat dogovora na bosta dosegli, da se v marcu 2020 angažira cenilec, ki bo ocenil vrednost poslovnega deleža na 31. 12. 2019, da bodo v marcu 2020 že pripravljene bilance stanja poslovnega leta 2019 in poslovno poročilo tako, da bo cenilec lahko podal izračun poslovnega deleža, da bo takrat tožena stranka razpolagala s podatkom o stanju dobička zadnjega poslovnega leta, da je potrebno ugotoviti dejansko vrednost poslovnega deleža, kar bo možno v začetku naslednjega leta (priloga A7 spisa), - tožeča stranka je v dopisu z dne 6. 7. 2020 po pooblaščeni odvetniški družbi sporočila toženi stranki, da glede na epidemijo Sars-Cov-2 sklepanje in uresničevanje dogovorov v marcu ni bilo mogoče, da predlaga, da se sestaneta in dogovorita glede vseh vprašanj v zvezi z izstopom, da naj tožena stranka sporoči ali že razpolaga z dokumentacijo za oceno poslovnega deleža in s podatki o stanju dobička zadnjega poslovnega leta ter da jo z odgovorom posreduje (priloga A8), - tožena stranka je v elektronskem sporočilu z dne 20. 7. 2020 po pooblaščencu odgovorila, da predlaga termin v septembru, po času dopustov (priloga A9 spisa), - tožeča stranka se v e-pošti po pooblaščencu z dne 4. 8. 2020 ni strinjala s terminom ter da ga zahteva še v avgustu (priloga A10 spisa).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh listin pravilno zaključilo, da predlagan sestanek v septembru ni bil neutemeljeno pozen, razlika en mesec, pri čemer je avgust še čas dopustov, ne pomeni subjektivne nevarnosti. Pa tako te listine ne pomenijo dokaza: (-) da se tožena stranka izmika plačilu, (-) da zavlačuje z namenom onemogočanja ali precejšnjega oteževanja uveljavljanja terjatve, (-) da zgolj priznanje brez ustreznega ravnanja v smeri izpolnitve ne more predstavljati okoliščine v prid toženi stranki, (-) da od začetka komuniciranja negira vse predloge tožeče stranke, (-) da se izmika sestankom ter noče prostovoljno izplačati obveznosti, (-) da tožena stranka ni bila pripravljena na odkup in da prostovoljno ne želi izplačati izplačil, (-) da se izmika plačilu več let, (-) da je to razlog zakaj je predlagan sestanek v septembru očitno pozen, (-) da če želi stranka res plačati, je nesmiselno, da predlaga toliko let, (-) da ne želi posredovati ustrezne dokumentacije in (-) da gre za ravnanja z namenom izmikanja, kot neutemeljeno navaja tožeča stranka. Iz listinskih dokazov izhaja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, načelna pripravljenost tožene stranke na izplačilo, vendar ima pravico temu nasprotovati dokler znesek ni ocenjen oziroma sporazumno dogovorjen. Stališče tožene stranke, da naj poslovni delež oceni ustrezni cenilec potem, ko bodo pripravljeni računovodski izkazi, kot izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 2. 7. 2019 in s čimer se je strinjala tožeča stranka, je legitimno in ne pomeni samo po sebi protipravnosti.

9. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala: (-) da sta ustanovitelja 9. 4. 1998 na podlagi notarskega zapisa sprejela in podpisala družbeno pogodbo d.o.o., (-) da je tožeča stranka zaradi nesoglasij pri vodenju družbe in različnih interesov družbenika 3. 11. 2017 na drugega naslovila dopis in mu predlagala odkup njenega deleža 50 %, (-) da je 30. 5. 2019 na toženo stranko in družbenika naslovila izstopno izjavo, (-) da je tožena stranka po pooblaščencu 2. 7. 2019 odgovorila na izjavo tožeče stranke, ki jo jemlje na znanje ter sporoča, da bo edini družbenik nadaljeval družbo in da priznava izstop tožeče stranke na 31. 12. 2019 (listna št. 2 spisa). Glede na trditve o nesoglasjih že v letu 2017 in da je tožeča stranka vložila tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe 24. 9. 2020, bi v obdobju zadnjih treh let lahko zaznala pri toženi stranki določena sporna ravnanja, na podlagi katerih bi zatrjevala subjektivno nevarnost. Vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na podlagi predlaganih dokazov tožeča stranka ni izkazala z verjetnostjo nevarnosti odtujevanja premoženja.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na nepremičnini, na katero meri začasna odredba, obstaja hipoteka in da je tožeča stranka zatrjevala, da je nepremičnina obremenjena z maksimalno hipoteko (10. točka obrazložitve sklepa). To ponavlja v pritožbi. Prav tako vztraja pri stališču iz enega primera v sodni praksi VSL Cp 197/2017. V slednjem je šlo za obremenitev nepremičnine s hipotekami za visoke zneske, kar ni nujno enako kot obremenitev z maksimalno hipoteko. Zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za primerljivega s konkretno zadevo. Prvi in drugi odstavek 146. člena Stvarnopravnega zakonika določata, da se hipoteka lahko ustanovi tudi tako, da se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina (maksimalna hipoteka). Z maksimalno hipoteko se lahko zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke ni določena. Tožeča stranka v predlogu in v pritožbi ni konkretizirala vsebine maksimalne hipoteke na nepremičnini tožene stranke. Zato ni mogoče prejudicirati ali je res obremenjena za visoke zneske. Poleg tega je bila literatura kritična do točno te odločbe v sodni praksi VSL Cp 197/2017, ki jo ponavlja tožeča stranka in sicer se ni strinjala, da dejstvo, da je nepremičnina obremenjena, ne pomeni avtomatsko, da njena nadaljnja obremenitev dolžniku ne bo povzročila znatne škode, da prvotna bremena na nepremičnini lahko po izdaji začasne odredbe odpadejo, ker dolžnik npr. poplača s hipoteko varovan dolg, takrat pa prepoved odtujitve in obremenitve dolžniku onemogoči razpolaganje in povzroči škodo1. Danes v sodni praksi prevladuje stališče, da je tak poseg v lastninsko pravico na nepremičnini škoda, ki presega neznatno, ter da se izpolnjenosti pogoja ne more utemeljevati z dejstvom, da bo dolžnik še vedno lahko izvrševal druga upravičenja. Vsaka omejitev lastninske pravice (tudi omejitev razpolagalnega upravičenja) posega v sfero lastnika in pomeni določeno prikrajšanje. To mu lahko povzroča škodo (npr. med veljavo začasne odredbe ne more ustvarjati dobička z odsvojitvijo in obremenitvijo), za katero ni mogoče avtomatsko zaključiti, da je le neznatna. Glede na to, da prihodnja uveljavitev terjatve ni ogrožena (sicer bi izdajo začasne odredbe lahko utemeljil na tem pogoju), je onemogočanje razpolaganja z nepremičnino hud poseg v dolžnikov položaj, predvsem glede na njegovo negotovo prihodnost in morebitne prihodnje potrebe, ki bi jih lahko zadovoljil z razpolaganjem z nepremičnino. Odločitev je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Pri presoji predloga, ki se sklicuje na ta pogoj, sodišče izhaja iz predpostavke, da poseg povzroča znatno škodo, predlagatelj pa ima možnost in breme zatrjevati in dokazati nasprotno. Kdaj je pravni standard neznatne škode izpolnjen, je materialnopravna presoja v specifičnih okoliščinah konkretnega primera, pri tem je treba upoštevati, da je lastninska pravica ustavno varovana kategorija, poseg vanjo pa je dopusten le izjemoma, to je ob izkazanosti posebej lahkih oziroma neznatnih okoliščin2. Glede na to, da tožeča stranka ni predstavila drugih okoliščin glede premoženjskega stanja tožene stranke, da bi se lahko štela nepremičnina kot njen neznatni del, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazala pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

11. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

13. Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Scientia Iustitia, Ius software, GV Založba Ljubljana 2015, opomba št. 332 na listni št. 75. 2 N. Pogorelčnik Vogrinc, navedeno delo, strani 74-77.