Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 1284/2015

ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1284.2015 Upravni oddelek

dovoljenje za stalno prebivanje državljani držav naslednic nekdanje SFRJ pogoji za izdajo dovoljenja upravičena odsotnost nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Upravno sodišče
28. februar 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Upravna organa prve in druge stopnje sta spregledala dejstvo, da je bil tedaj mladoletni tožnik (kakor tudi ostali člani njegove družine) po podatkih v spisu, izbrisan, kot to navaja tožnik v tožbi. Zato sta oba upravna organa naredila napačen zaključek, da tožnik v postopku ni izkazal nobenega od v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti. Posledično temu pa sta tudi nepravilno štela, da prvostopenjskemu organu ne bi bilo potrebno ugotavljati tožnikovih poskusov vračanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Domžale št. 214-837/2013/34 (12183) z dne 27. 5. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Domžale zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnika, roj. ... 6. 1978 v Ljubljani, v Republiki Sloveniji na podlagi določil Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan SFRJ in državljan SR Srbije in da je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) na naslovu Domžale, ..., in da je dejansko živel v Sloveniji do 25. 6. 1991, kar sta v postopku izpovedala tožnikova starša, ki sta pojasnila, da so tedaj odšli na počitnice na Kosovo, kot vsako leto, in so odpotovali dne 25. 6. 1991 zvečer. Po mnenju prvostopnega organa je bilo središče tožnikovih življenjskih interesov do odhoda na Kosovo v RS, po odhodu na Kosovo pa je središče njegovih življenjskih interesov bilo in je še vedno na območju Republike Kosova. Po izvedenem ugotovitvenem postopku prvostopenjski organ zaključuje, da je iz dokazil v ugotovitvenem postopku razvidno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki se štejejo kot upravičena odsotnost iz RS po določilih 1.č člena ZUSDDD, ker tožnik RS ni zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, saj iz njegovih izjav, izjav njegove matere in očeta ter zaslišanih prič izhaja, da je tožnikova družina v letu 1991, torej že pred izbrisom, odšla na dopust v Republiko Srbijo, na Kosovo, prav tako pa iz priložene dokumentacije in ugotovljenih dejstev ni razvidno, da bi bil tedaj mladoleten tožnik poslan v tujino na delo, študij ali na zdravljenje, niti ni bil zaposlen na ladji. Poleg tega tožnik ni zapustil RS, ker ne bi mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in bi mu bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali bi bil postopek ustavljen. Glede na njegove izjave in izjave njegovih staršev, da so z družino po koncu šolskega leta v letu 1991 odšli na dopust na Kosovo, njegovi starši pa zanj niso podali vloge za dovoljenje za začasno prebivanje v RS na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj), niti vloge za sprejem v državljanstvo, tožnik tako po oceni prvostopnega organa ni izkazal, da se v RS ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ, poleg tega pa so tudi priče, ki sta jih predlagala njegova starša, izpovedale, da je vsa tožnikova družina ob pričetku vojne v Sloveniji odšla na Kosovo. Četudi je tožnik izpovedal, enako kot njegovi starši, da se je skupaj s svojo družino sicer poskušal vrniti v RS v avgustu 1991, vendar neuspešno, ker jim je bil zavrnjen vstop na hrvaško – srbski meji ter so jim svetovali, naj se v RS vrnejo preko Madžarske, po stališču prvostopnega organa morebitne vojne razmere v drugih državah članicah niso mogle biti razlog, da se tožnik ne bi mogel vrniti. Tožnik na podlagi 28. člena ZTuj ali 50. člena ZTuj-1 tudi ni bil prisilno odstranjen iz RS, saj je skupaj s starši Slovenijo zapustil prostovoljno. Kljub izjavam tožnikovega očeta A.A. in matere B.B., da jim je bil zavrnjen vstop v Slovenijo na srbsko-hrvaški meji, prvostopni organ ocenjuje, da to ne drži, saj organi na omenjeni državni meji niso pooblaščeni za opravljanje nadzora na državni meji z RS. Prvostopni organ ob ugotovitvi, da je tožnik na dan 25. 6. 1991 imel državljanstvo Republike Srbije in SFRJ ter da je imel dne 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in je tudi dejansko živel v Sloveniji do 25. 6. 1991, ker pa njegova odsotnost iz RS od 25. 6. 1991 dalje glede na določila 1. č člena ZUSDDD ni upravičena, tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje po določilih ZUSDDD, zato prvostopni organ v nadaljevanju niti ni ugotavljal poskusov vračanja v RS, ker je ugotovil, da tožnik tako ne izpolnjuje pogojev, ki jih za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje določa ZUSDDD, zato je njegovo prošnjo zavrnil. 3. Tožnik je vložil pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP.

4. Tožnik se ne strinja z odločitvijo obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ker meni, da sta nepravilni in nezakoniti. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. S tožbenim zahtevkom sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa in mu zadevo vrne v ponoven postopek. Posebej poudarja, da je med postopkom tožnik upravnemu organu dostavil vse njemu dostopne dokumente, ki potrjujejo, da je do meseca junija 1991 s svojimi starši in drugimi člani družine živel v Domžalah, kjer je tedaj obiskoval osnovno šolo, živeli so v svojem stanovanju, starši so imeli zaposlitev in so delali. Poleti 1991 pa je družina odšla po koncu šolskega leta na poletni dopust z namenom, da se kot vsako leto vrnejo. Četudi je tedaj na njihovo odločitev vplivala tudi celotna politično varnostna situacija in občutek ogroženosti ter strahu glede varnosti, ki sta odločilno vplivali na to, da se družina začasno umakne, vendar nikakor ni šlo za prostovoljni odhod z namenom trajnega zapuščanja Slovenije, ampak le za začasno odsotnost. Zato tožnik kot nepravilno označuje ugotovitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da je tožnikova družina tedaj odšla prostovoljno. Prav tako nepravilna pa je tudi ugotovitev obeh upravnih organov, da bi se člani tožnikove družine lahko vrnili v kasnejšem obdobju, saj je to bilo nemogoče zaradi vojne na področju bivše SFRJ, ker so bili v posledici posebej strogi ukrepi za vojaške obveznike srbske narodnosti na področju Kosova, šele v kasnejšem obdobju pa je prišlo do olajšanja možnosti za potovanja v tujino, kar je izkoristil tudi tožnikov oče, ki je večkrat poskušal zagotoviti pogoje za vrnitev celotne družine, a neuspešno, saj mu ob dveh poskusih v RS ni uspelo urediti svojega statusa tako, da bi se lahko zaposlil, in sicer prav iz razloga, ker jim je bilo brez njihove vednosti in odobritve odjavljeno stalno prebivališče. Tožnik navaja, da v konkretnem primeru niso bile pravilno uporabljene določbe veljavnih predpisov in opozarja na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić proti Sloveniji, sprejeta v njegovemu primeru bistveno primerljivi zadevi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje navedbam v tožbi in vztraja pri navedbah in razlogih v drugostopenjski odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

8. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

9. Upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) je ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 10. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

11. Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določila 1. č člena ZUSDDD. Pri svoji odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je na podlagi tožnikovih izjav in izjav tožnikovega očeta in mame štel, da tožnik v postopku ni izkazal nobenega od v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD upravičenih razlogov odsotnosti iz Slovenije, ki je daljša od enega leta in iz tega razloga tudi ocenil, da mu zato v postopku niti ni potrebno ugotavljati tožnikovih poskusov vračanja v RS, saj tožnikovega odhoda iz RS dne 26. 6. 1991, ko je kot mladoleten skupaj z vso družino, to je z očetom, mamo in sestro, ni mogoče šteti za enega od upravičenih razlogov odsotnosti.

12. Po presoji sodišča odločitev obeh upravnih organov, tako prvostopenjskega, kot drugostopenjskega za njim, ni pravilna. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča nepravilno oziroma preuranjeno zaključil, da tedaj mladoletni tožnik (roj. ... 6. 1978 v Ljubljani, RS, tako da so ga vse do ... 6. 1996 kot mladoletnega zastopali starši kot njegovi zakoniti zastopniki), ni izkazal upravičenega razloga odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zaradi česar posledično tožnikove odsotnosti za prvo petletno obdobje ni pravilno štel kot tožnikovo upravičene odsotnosti in nadalje tudi nepravilno sklepal, da ni potrebno ugotavljanje tožnikovih poskusov vračanja v Slovenijo niti za nadaljnje obdobje 5 let. Oba upravna organa prve in druge stopnje sta po mnenju sodišča v svojih odločbah nepravilno ocenila, da tožnik ni izkazal nobenega od v šestih alinejah 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti iz RS, ki je daljša od enega leta in zato sta nepravilno štela, da ni bilo treba ugotavljati njegovih poskusov vračanja v RS. V zvezi s tem sta oba upravna organa prve in druge stopnje spregledala dejstvo, da je bil tedaj mladoletni tožnik (kakor tudi ostali člani njegove družine) po podatkih v spisu, izbrisan, kot to navaja tožnik v tožbi. Zato sta oba upravna organa naredila napačen zaključek, da tožnik v postopku ni izkazal nobenega od v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti. Posledično temu pa sta tudi nepravilno štela, da prvostopenjskemu organu ne bi bilo potrebno ugotavljati tožnikovih poskusov vračanja.

13. Ker torej glede na vse navedeno upravna organa prve in druge stopnje v konkretnem primeru nista celovito ugotovila dejanskega stanja, saj nista upoštevala vseh za sprejem pravilne in zakonite odločitve relevantnih okoliščin tožnikovega primera, kar pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v posledici nepravilno uporabljenega materialnega prava, zaradi česar je v konkretnem primeru posledično storjena tudi bistvena kršitev določb postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani dokončni upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia