Jedro

Tožnica je kot razlog za prepozno vložitev ugovora navedla bolezen pooblaščenke, vendar ni dokazala, da bi ta sicer možen razlog za zamudo, v konkretnem primeru pomenil tudi upravičeni vzrok, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je bil s sklepom disciplinske komisije pri toženi stranki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zoper tak sklep je ugovarjala po poteku pritožbenega roka in predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Kot razlog za zamudo je navajala bolezen pooblaščenke. Disciplinska komisija je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnila in posledično zavrgla ugovor zoper sklep disciplinske komisije. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje (s sodbo) zavrnilo, zavrglo pa je (s sklepom) tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o odstranitvi z dela in o disciplinski odgovornosti tožnice. Sodišče je ugotovilo, da je pooblaščenka tožnice prejela sklep disciplinske komisije 3. 10. 2001, rok za vložitev ugovora pa je potekel 11. 10. 2001. Pooblaščenka je predložila bolniški list o upravičeni odsotnosti z dela od 11. 10. 2001 do 19. 10. 11. 2001. Ker je pooblaščenka zbolela zadnji dan roka za vložitev ugovora in bi kot odvetnica lahko poskrbela za njegovo pravočasno vložitev še pred potekom roka, je sodišče potrdilo odločitev tožene stranke, da ne upošteva opravičila pooblaščenke. Ob taki odločitvi je tožbo v preostalem delu zavrglo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo, je, da se je bolniški stalež pooblaščenke pričel zadnji dan roka za ugovor, iz zdravniškega potrdila pa ni razviden konkretni razlog zadržanosti.

Nastop bolniškega staleža še ne pomeni avtomatsko tudi ugotovitve, da je stranka zamudila rok za vložitev ugovora iz opravičenega razloga.

To bi bilo lahko le takšno bolezensko stanje, ki bi stranko oziroma njeno pooblaščenko onemogočilo, da bi opravila dejanje v postopku. To pa bi morala stranka zatrjevati in dokazati, česar pa ni storila.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo, "uveljavljajoč razloge po 370. členu ZPP". Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ga ni uporabilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Nekritično je presojalo odločitev sodišča prve stopnje in potrdilo odločitev, da bolezen sama po sebi še ni opravičljiv razlog za zamudo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo v katerem mora revident izrecno in določno navesti ter obrazložiti (utemeljiti) revizijske razloge, navesti pa mora tudi v katerem delu izpodbija pravnomočno sodbo. Samo v tem obsegu preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnica sicer izpodbija tako sodbo kot sklep in na splošno uveljavlja vse revizijske razloge, izrecno pa omenja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vsa, sicer skromna, obrazložitev pa se nanaša le na očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma na nestrinjanje z dokazno oceno ("nekritično presojo") obeh sodišč. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker tožnica ne navaja izrecno nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izpodbijane sodbe v tej smeri revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Očitek zmotne uporabe materialnega prava, bi se lahko nanašal na odločitev sodišča o disciplinski odgovornosti tožnice. Toda ne disciplinski organi ne sodišče o tem po vsebini sploh niso odločali.

Ker je bil ugovor tožnice zoper sklep prvostopnega disciplinskega organa prepozen, ga je tožena stranka zavrgla, s tem pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo (drugi odstavek 83. člena ZTPDR).

Določbe ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje (členi od 116 do 121) so določbe procesnega zakona. Delovno sodišče sicer presoja zakonitost in pravilnost postopka pri delodajalcu v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava (103. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990); v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS). Tožnica ne pove, katere določbe materialnega prava naj bi bile zmotno uporabljene pri odločitvi o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma kako naj bi bilo materialno pravo pri tem zmotno uporabljeno. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZPP se vrnitev v prejšnje stanje dovoli, če stranka rok zamudi iz upravičenega vzroka. Sodišči sta ugotovili, da je tožnica kot razlog za prepozno vložitev ugovora navedla bolezen pooblaščenke, vendar ni dokazala, da bi ta sicer možen razlog za zamudo, v konkretnem primeru pomenil tudi upravičen vzrok, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Vprašanje o dokazanosti za odločitev bistvenih dejstev in dokazne ocene sodišča, pa ni vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, temveč vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, česar v reviziji ni več mogoče izpodbijati.

Ker glede na navedeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Pravnomočnega sklepa, torej odločitve sodišča, ki je posledica odločitve o zamudi roka za ugovor, revizija niti ne izpodbija.