Jedro

Pristojni organ se pri ugotavljanju vrednosti stavbe v lasti tožnice ne bi mogel oziroma smel opreti zgolj na podatke o cenah v ponudbah za prodajo primerljivih stavb, objavljenih na spletni strani. V skladu s 3. odstavkom 23. člena ZSV je namreč način ugotavljanja vrednosti premoženja urejen v Pravilniku o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne preskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba podpredsednika Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 328/2011 z dne 13. 6. 2011 ter zadeva vrne temu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je ta vložila 9. 6. 2011. Organ za BPP v obrazložitvi odločbe navaja, katera dokazila je tožnica priložila prošnji, in da je po uradni dolžnosti pridobil podatke o lastništvu nepremičnin, ki so last tožnice in njenega moža. Po proučitvi prošnje in listin v spisu je ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Zakon o socialni varnosti (ZSV) v 23. členu določa, da se ne glede na določbe o finančnem stanju prosilca BPP ne dodeli osebi oziroma družini, katere premoženje dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 229,52 EUR, 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka pa znaša 13.771,20 EUR. Pri ugotavljanju višine premoženja tožnice je organ za BPP na podlagi spisne dokumentacije ugotovil, da je tožnica lastnica nepremičnine, stavbe št. 125, stoječe na parceli št. 1284/1 k.o. ..., z naslovom ..., kjer njena družina ne živi. Neto tlorisna površina stavbe znaša 40 m2, stavba je v dveh etažah, višina stavbe je 6,14 metra, leto izgradnje je 1937 in leto obnove 1972, z vodovodom in elektriko, kar izhaja iz podatkov GURS – prostorski portal RS. Vrednost nepremičnine je glede na cene primerljivih nepremičnin na tem območju več kot 14.000,00 EUR (zidanica, 26,9 m2, leto izgradnje 1940, se prodaja za 24.000,00 EUR, 40 m2, leto izgradnje 1938, se prodaja za 24.500,00 EUR, vir http://nepremičnine.si). Ker vrednost nepremičnine v lasti tožnice presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega v ZSV, tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP po 14. členu ZBPP.

Tožnica vlaga tožbo, ker je organ za BPP zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje oziroma je napravil napačne sklepe o dejanskem stanju. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo organa, da je stavba na parceli 1284/1 k.o. ... vredna več kot 14.000,00 EUR. Ta stavba ni vredna več kot 10.000,00 EUR. Zidanica je bila namreč zgrajena leta 1937, obnovljena pa leta 1972 ter se nahaja v tako slabem stanju, da obstaja resna nevarnost, da se bo sama od sebe porušila. Tožnica zaradi slabega finančnega stanja, saj prejema nekaj več kot 180,00 EUR mesečne pokojnine, ni zmogla investirati v navedeno stavbo. Vrednost te nepremičnine je razvidna tudi iz Informativnega izračuna GURS z dne 1. 7. 2011, v katerem je opredeljena v znesku 10.537,00 EUR. Dejansko je vrednost te stavbe še bistveno nižja. Organ za BPP se ne bi mogel sklicevati v zvezi z ugotavljanjem vrednosti stavbe na spletno stran, na kateri so objavljeni podatki o nepremičninah, ponujanih v prodajo, s cenami, saj je splošno znano, da prodajalci vedno postavijo bistveno višjo ceno, da bi kasneje ob pogajanjih uspeli doseči dejansko realno vrednost. Vir, kot ga je uporabil organ za BPP, ne more predstavljati pravilne, primerne in zakonite podlage za izračun vrednosti premoženja tožnice. Organ je nepravilno ugotovil tudi višino dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za tožnico in njene družinske člane, saj bi moral pridobiti te podatke za zadnje tri mesece pred mesecem vložitve prošnje, in ne uporabiti podatkov, ki se nanašajo na katastrski dohodek za leto 2010. V dokazne namene se tožnica sklicuje na informativni izračun GURS z dne 1. 7. 2011, potrdilo davčnega organa z dne 8. 6. 2011, predlaga pa še postavitev izvedenca gradbene stroke, po potrebi ogled na kraju samem ter zaslišanje strank. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo organa za BPP odpravi ter zadevo temu organu vrne v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču posredovala spise v zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Organ za BPP je zavrnitev prošnje tožnici za dodelitev BPP oprl na ugotovitev, da vrednost premoženja v njeni lasti – nepremičnine, stavbe na parceli št. 1284/1 k.o. ..., z naslovom ..., znaša več kot 14.000,00 EUR, in razlogovanje, da tožnica glede na 1. odstavek 13. člena ZBPP ter 23. člen ZSV v povezavi s 14. členom ZBPP tako ni upravičena do BPP.

Za ugotavljanje finančnega položaja prosilca se po 14. členu ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 do 23/08) smiselno uporabljajo tam navedene določbe ZSV (Uradni list RS, št. 54/92 do 3/2001), med drugim 23. člena tega zakona, ki ureja premoženjski cenzus, in glede na katerega se BPP ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Višina osnovnega zneska minimalnega dohodka je v času odločanja organa znašala 229,52 EUR (Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2010, Uradni list RS, št. 56/2010, 3/2011), višina 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka pa 13.771,20 EUR. Navedeno v zadevi ni sporno. Tožnica ugovarja, da je organ nepravilno ugotovil vrednost njenega premoženja, stavbe na parceli št. 1284/1 k.o. ..., ter tožbi prilaga informativni izračun vrednosti GURS z dne 1. 7. 2011, po katerem vrednost stavbe znaša 10.537,00 EUR, in navaja, da je dejanska vrednost te stavbe še bistveno nižja.

Tudi po presoji sodišča se organ pri ugotavljanju vrednosti predmetne stavbe v lasti tožnice ne bi mogel opreti zgolj na podatke o cenah v ponudbah za prodajo primerljivih stavb, objavljenih na spletni strani. V skladu s 3. odstavkom 23. člena ZSV je način ugotavljanja vrednosti premoženja urejen v Pravilniku o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne preskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 68/2001 – 36/2007, Pravilnik); ta v 6. členu za posamezno vrsto premoženja določa dokazila za ugotavljanje vrednosti, v 7. členu pa določa, da če premoženja oziroma njegove vrednosti ni mogoče ugotoviti na način iz prejšnjega člena, da se ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi. Na tak način pa organ vrednosti predmetne stavbe v lasti tožnice ni ugotavljal, pač pa je v smislu cit. določbe 7. člena Pravilnika izvedel druge dokaze, tožnici pa pri izvedbi dokazov ni omogočil sodelovanja v skladu s pravili upravnega postopka in izjave o odločilnih dejstvih (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 do 8/2010, ZUP), k čemur je bil zavezan tudi na podlagi določbe 2. odstavka 34. člena ZBPP (po kateri organ v postopku, če ta zakon ne določa drugače, postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek), saj dejanskega stanja ni ugotavljal na način, da bi lahko odločil v skrajšanem postopku (144. člen ZUP). Glede na to je organ kršil pravila postopka, kršitev pa je mogla vplivati na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na odločitev v zadevi. Zato je sodišče moralo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, ZUS-1) tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrniti organu v ponovni postopek.

Neutemeljen pa je tožbeni ugovor, da je organ nepravilno ugotovil višino dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za tožnico in njene družinske člane. Ta dohodek se ugotavlja in izkazuje v letnem znesku (členi 70 do 73a Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 117/06 do 103/10). Povprečni mesečni znesek pa je organ za BPP pravilno ugotovil na podlagi (tedaj razpoložljivih) uradnih podatkov v potrdilu davčnega organa z dne 8. 6. 2011, ki ga je tožnica predložila v postopku. Poleg tega pa odločitev v izpodbijani odločbi po že povedanem temelji na ugotovitvi, da tožnica presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP (23. člen ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP), ne pa na ugotovitvi, da jo izključuje dohodkovni cenzus, določen v 2. odstavku 13. člena ZBPP; torej ugotovljeni povprečni mesečni znesek letno izkazanega navedenega dohodka niti ni bil podlaga za odločitev v zadevi.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške postopka v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).