Jedro

Zbrani dokazi za pričakovani zaključek pritožnika ne dajejo dovolj trdne osnove. Obtožba obdolženemu ni očitala, da je napravil krivo listino, marveč je bil nanj naslovljen očitek, da je ponarejeno javno listino uporabil kot pravo. Glede na opis dejanja v obtožnem aktu se torej sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kdo je listino o odpovedi delovnega razmerja z dne 10. 8. 2019, na kateri je bil podpis A. A., podpisal, pač pa je moralo zgolj ugotoviti, ali s strani državnega tožilstva predloženi dokazi nudijo dovolj osnove za trden zaključek, ali je obdolženi ob priložitvi listine, ko je preko e-VEM oddal obrazec za odjavo A. A. iz obveznega socialnega zavarovanja, vedel, da inkriminiranega dokumenta oškodovani ni podpisal.

Izrek

Pritožba oškodovanega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 17886/2020 z dne 1. 6. 2022 obdolženega B. B. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega obremenjujejo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil oškodovani, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, brez oblikovanega predloga pritožbenemu sodišču. 3. Na vloženo pritožbo je odgovoril obdolženi, ki pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da ugovor oškodovanca v celoti zavrže (pravilno: pritožbo kot neutemeljeno zavrne).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Oškodovanec navaja, da je obdolženi kaznivo dejanje priznal, pri čemer je pritožnik iz lastnega sam dostavil vsa dokazila, ki bi jih prvostopenjsko sodišče lahko upoštevalo. Trdi, da ponarejanje podpisa na odpoved delovnega razmerja ni dovoljeno, s čimer graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva ter vse zbrane dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno izreklo oprostilno sodbo, saj zbrani dokazi za pričakovani zaključek pritožnika ne dajejo dovolj trdne osnove. Pritožbeno sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe v celoti soglaša in se nanje v zaobid ponavljanju tudi sklicuje, predstavljenim razlogom pa še dodaja:

6. Uvodoma je poudariti, da obtožba obdolženemu ni očitala, da je napravil krivo listino, marveč je bil nanj naslovljen očitek, da je ponarejeno javno listino uporabil kot pravo, ko je dne 17. 8. 2019 v D. preko elektronskega državnega informacijskega sistema e-VEM, ob oddaji obrazca za odjavo A. A. iz obveznega socialnega zavarovanja, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v dokaz upravičenosti priložil listino o odpovedi delovnega razmerja z dne 10. 8. 2019, na kateri je bil oškodovančev podpis in za katero je vedel, da je A. A. ni podpisal. Glede na opis dejanja v obtožnem aktu se torej sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kdo je listino o odpovedi delovnega razmerja z dne 10. 8. 2019, na kateri je bil podpis A. A., podpisal, pač pa je moralo zgolj ugotoviti, ali s strani državnega tožilstva predloženi dokazi nudijo dovolj osnove za trden zaključek, ali je obdolženi ob priložitvi listine, ko je preko e-VEM oddal obrazec za odjavo A. A. iz obveznega socialnega zavarovanja, vedel, da inkriminiranega dokumenta oškodovani ni podpisal. To pa po celostno izvedenem postopku obdolženemu ni bilo dokazano, pri čemer pritožba ne navaja ničesar, kar bi v sprejeti zaključek povzročilo dvom. Trditve pritožnika so namreč netočne, prav tako ostajajo dokazno nepodprte. Res da sodna izvedenka za forenzično-kriminalistične preiskave, preiskave rokopisov in podpisov E. E. na podlagi primerjalnih podpisov ni mogla ugotoviti, ali je sporni podpis na listini o odpovedi delovnega razmerja z dne 10. 8. 2019 izpisal obdolženi, medtem ko je s stopnjo verjetnosti oškodovanega kot avtorja izključila. V okviru dokaznega postopka tudi niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi po mnenju sodne izvedenke lahko vplivale na rokopis do te mere, da bi se zakril avtor podpisa, kot so namerno pisanje z roko, ki ni njegova pišoča. Vendar je glede na ugotovljena dejstva, ki zadevajo samo zaposlitev oškodovanega, in razloge prenehanja, prvostopenjsko sodišče trditve A. A. pravilno ocenilo z določeno neverodostojnostjo, saj je F. F., ki se je skupaj z oškodovanim odpeljal na delovišče v nemški P. in se z njim tudi vrnil ter v istih okoliščinah tudi on podpisal odpoved delovnega razmerja, jasno in določno povedal, da sta pri lokalu G., kjer sta se ob oddaji avtomobila in orodja za montažo dobila s šefom B. B., tedaj tudi podpisala vsak svojo odpoved pogodbenega razmerja. Prav tako ne drži vztrajanje pritožnika, da je obdolženi kaznivo dejanje priznal. Nasprotno je k inkriminiranemu podal podroben zagovor (točka 1 obrazložitve izpodbijane sodbe) in posledično v izraženem zanikanju krivde prepričal tudi z ustrezno, v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe taksativno navedeno listinsko dokumentacijo. Vendar pritožnik povsem prezre listine v delovno-pravni zadevi Pd... z dne 8. 6. 2022, ki potrjujejo obdolženčev zagovor, da je bil med procesnima udeležencema dosežen sporazum na Delovnem sodišču v Celju, s čimer so rešeni vsi spori oziroma odprte terjatve v zvezi z oškodovančevo zaposlitvijo v družbi H. d.o.o. in realizacijo doseženega sporazuma tudi z izvedenimi obveznostmi po poravnavi, kar je obdolženi potrdil s predložitvenim potrdilom o prejemu vloge za realizacijo tega sporazuma. Izpostavljeni okoliščini je nenazadnje pritrdil celo oškodovani, ki v okviru prvostopenjskega sojenja niti ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka. Polemiziranje okoli zatrjevanega dolga v znesku 160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se pokaže kot jedro vložene pritožbe, je zatorej brez teže in povsem neutemeljeno. Posledično pritožbenih razlogov ni bilo moč sprejeti.

7. Ker oškodovani A. A. tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo, vloženo zoper prvostopenjski krivdni izrek, kot neutemeljeno zavrniti.

8. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi oškodovanega odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).