Jedro

Pokojni je kot vinjeni sopotnik predstavljal v vozilu oviro in potencialno nevarnost, obtoženec pa je to dopuščal. Če bi obtoženec vozil trezen in ne bi dopustil vožnje z motečim vinjenim sopotnikom na sprednjem sedežu, sploh ne bi mogel priti v takšen položaj, kot je prišel s kršitvami določb 1. in 2. odstavka 164., 1. odstavka 41. in 36. člena ZTVCP.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega F.P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 250.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.4.2004 po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi Okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na novo odločilo, da je obtoženi F.P. kriv kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ ter mu je izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji od 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada obtoženčevega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

Zoper obsodilno sodbo sodišča druge stopnje je obtoženčev zagovornik, odvetnik J.J. iz M., dne 12.4.2005 vložil pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zahtevi je uveljavil, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obtoženca in nastalo prepovedano posledico.

Pokojni K.W. je sedel v vozilu na sprednji desni sedež, česar mu obtoženec ni mogel preprečiti, kot to navaja višje sodišče v obrazložitvi sodbe. Prav K.W. je začel nagovarjati obtoženega, naj pred njim vozeče vozilo prehiti, česar pa obtoženec ni hotel storiti, zato je K.W. s svoje strani prijel za volan in ga začel potiskati v levo. Zaradi takšnega početja K.W.-ja je vozilo zapeljalo v levo, ko je nasproti pravilno pripeljalo drugo vozilo ter je prišlo do trčenja. Obtoženec je že pred tem opozoril W.-ja, W. pa ga je s prijemom volana presenetil. Enako so izpovedali zaslišani L.H., S.K. in S.H. ter tako v celoti potrdili obtoženčev zagovor. Obtoženec je vozil pod vplivom alkohola in to je tudi edina kršitev določil Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Obtoženec torej ni storilec kaznivega dejanja, zaradi katerega je prišlo do trčenja dveh vozil, saj je storilec druga oseba, pokojni K.W., ki je volan potisnil v levo in povzročil spremembo smeri vožnje vozila v levo na drug vozni pas, pri čemer se je obtoženec takšnemu ravnanju K.W. aktivno uprl. Obtožencu ni možno očitati malomarnosti pri nastanku trčenja, pač pa le, da je vozil vinjen, kar pa je prekršek. Sodišče druge stopnje je pri krivdoreku že glede obrazložitve kršitev ZTVCP, na temelju katerih je ugotovilo vzročno zvezo in tako tudi krivdo obtoženega, prišlo v nasprotje. Obtoženec se namreč niti po okoliščinah, niti po svojih osebnih lastnostih ni moral in mogel zavedati, da bi W. lahko po tem, ko mu je zagrozil, da naj ga neha motiti pri vožnji, ker ga bo sicer vrgel ven iz avtomobila ter po tem, ko se je zaradi takšne njegove vožnje umiril, storil kaj takega. Kolikor je sodišče druge stopnje menilo, da je bil obtoženec absolutno nesposoben za vožnjo, bi bilo potrebno to vprašanje razčistiti z izvedencem ustrezne stroke, ki bi lahko ocenil predvidljivo ali nepredvidljivo ravnanje obtoženca, kar je obramba predlagala, vendar je bil dokaz zavrnjen. Drugostopenjsko sodišče tudi brez izvedb dokaza, to je zaslišanje izvedencev ustrezne stroke, ni moglo razsoditi, ali je šteti ravnanje obtoženega za predvidljivo ali ne, tudi če je na sprednjem sedežu sedel sopotnik, ki naj bi bil hudo vinjen. Za pokojnega K.W. tudi ni nobenega dokaza, da je bil hudo vinjen, saj ni navedeno, koliko alkohola je imel v krvi v trenutku trčenja. Poleg tega drugostopenjsko sodišče ob izreku sodbe ni upoštevalo sokrivde sopotnika K.W. za nastalo nezgodo. Iz teh razlogov je obtoženčev zagovornik predlagal Vrhovnemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, podrejeno pa pošlje zadevo Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje. Hkrati je prosil za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka.

Vrhovna državna tožilka, spec. A.M. je z dopisom z dne 27.6.2005 odgovorila za pritožbo ter predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje. Menila je, da zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da bi kršitev 36. člena ZTVCP bila možna šele po analizi krvi ugotovljene vinjenosti sopotnika. Po mnenju vrhovne državne tožilke je osnovni vzrok v kršitvi 36. člena ZTVCP, nesporno dokazana vinjenost obtoženca pa je tudi v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Gre namreč za medsebojno povezanost kršitev, ki so pripeljale do prepovedane posledice in ne, kot napačno izvaja pritožnik, za samostojno, od obtoženčeve volje neodvisno ravnanje pokojnega W. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan tudi obtoženčevemu zagovorniku, odvetniku J.J. iz M., vendar nanj ni odgovoril. Pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena.

Obtoženčev zagovornik v pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, češ da obtoženec ni kriv za prometno nesrečo in nastalo posledico, saj med njegovim ravnanjem in posledico ni vzročne zveze. Vrhovno sodišče se pri tem strinja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje imelo sodišče druge stopnje dovolj podlage, da je v skladu z določbo 5. odstavka 392. člena ZKP odločilo ob drugačni presoji že ugotovljenih dejstev, pri čemer ni bila potrebna izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Prav tako tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni bilo potrebno pritegniti izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ocenil, ali je bil obtoženec sposoben razumeti pomen svojega dejanja, saj so bila glede na izvedene dokaze odločilna dejstva dovolj razčiščena.

Obtožencu je obtožba očitala, da je kot udeleženec v prometu kršil določila 1. in 2. odstavka 164. člena, 1. odstavka 41. člena in 36. člena ZTVCP, vse v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL - Ur. l. RS, št. 1/91). Sodišče druge stopnje se je pri tem pravilno oprlo na izvedensko mnenje M.K., dr. med., da je obtoženec imel v času nesreče v krvi med 1,65 g/kg in 1,85 g/kg oziroma v srednji vrednosti 1,75 g/kg. Iz tega nedvomno sledi pravilna ocena izvedenca, da je bil absolutno nesposoben za varno vožnjo v prometu. Vožnja v vinjenem stanju je torej predstavljala kršitev določb 1. in 2. odstavka 164. člena ZTVCP, kar v pritožbi obtoženčev zagovornik niti ne izpodbija.

Prav tako je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženec kršil določilo 1. odstavka 41. člena ZTVCP, ki določa, da mora vozilo voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje. Končno je iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi povsem razvidna kršitev določbe 36. člena ZTVCP, s katero je določeno, da se v osebnem avtomobilu na sprednjem sedežu poleg voznika ne sme voziti oseba, ki je očitno pod vplivom alkohola.

Vse tri navedene kršitve so v skupni povezavi temelj za ugotovitev, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti in da je njegovo ravnanje v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo, v kateri je ena oseba izgubila življenje, štiri osebe pa so bile hudo poškodovane.

Temeljna pomanjkljivost v pritožbi obtoženčevega zagovornika je prav izhodišče, da je pokojni W. povzročil prometno nesrečo, ne pa voznik osebnega avtomobila, obtoženi F.P. Obtoženec je namreč sodeloval kot udeleženec v prometu v vlogi voznika osebnega avtomobila in je bil zato v celoti odgovoren za varno vožnjo. Glede na vse okoliščine oziroma ugotovljene kršitve prometnih predpisov varne vožnje ni zagotovil, čeprav se je zavedal, v kakšnih okoliščinah upravlja osebni avtomobil. Obtoženec je bil namreč sam vinjen, poleg njega je sedel vinjeni K.W., ki ga je oviral pri vožnji že pred nesrečo in do nesreče je prišlo, ker je z vozilom zapeljal na levo stran ceste. Iz teh okoliščin je torej razvidno, da je obtoženec že od začetka vožnje naprej vedel, da upravlja vozilo pod močnim vplivom alkohola in z vinjenim sopotnikom, ki mu moti vožnjo. Pri tem je očitno lahkomiselno mislil, da do prometne nezgode ne bo prišlo, oziroma da jo bo lahko preprečil. Voznik v takšnem položaju sploh ne bi smel nadaljevati vožnje, saj je lahko v vsakem trenutku pričakoval motenje vožnje s strani vinjenega sopotnika, pri čemer pa bi moral kot voznik obvladovati vozilo in po potrebi tudi zavreti ali ustaviti vozilo.

Vrhovno sodišče se torej strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot je razlogovano v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je torej povsem jasna obtoženčeva krivda, zavestna malomarnost, kot tudi vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico. Prav vzročna zveza naj bi po mnenju obtoženčevega zagovornika ne bila podana, vendar Vrhovno sodišče zanesljivo ugotavlja, da je takšna vzročna zveza podana.

Vozilo je zapeljalo na levi vozni pas pri upravljanju voznika, torej obtoženca, ne pa z upravljanjem vozila pokojnega W. Pokojni W. je predstavljal v vozilu le oviro in potencialno nevarnost, obtoženec pa je to dopuščal. Kolikor bi obtoženec vozil trezen in ne bi dopustil vožnje z motečim vinjenim sopotnikom, sploh ne bi mogel priti v takšen položaj, kot je prišel s kršitvami navedenih prometnih predpisov.

Pritožba obtoženčevega zagovornika obsega le uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav nakazuje tudi kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa je natančneje ne obrazloži. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče druge stopnje obrazložilo vse pomembne okoliščine glede obtoženčeve krivde in ostalih elementov kaznivega dejanja. Nepopolnost dejanskega stanja oziroma neobrazloženi del, kot uveljavlja obtoženčev zagovornik v pritožbi, pa tudi ni podan glede vinjenosti pokojnega W., saj je glede kršitve 36. člena ZTVCP dovolj, da je bilo v dokaznem postopku s pričami ugotovljeno, da je bil pokojni W. dejansko vinjen.

Preizkus sodbe po uradni dolžnosti je pokazal, da izpodbijana sodba nima bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pri preizkusu izrečene kazenske sankcije je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP ugotovilo, da je bila obtožencu izrečena ustrezna kazenska sankcija ob predpisani kazni za kaznivo dejanje po 2. odstavku 325. člena KZ, torej zapor do osmih let, je izrečena kazen enega leta in šestih mesecev primerna. Pri tem je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo kot olajševalno okoliščino skrb za enega mladoletnega otroka, kot obteževalno pa prejšnjo obsojenost, čeprav za drugovrstna kazniva dejanja, kaznovanost pri sodniku za prekrške, predvsem pa hude posledice prometne nesreče. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena in da tudi niso podane kršitve, ki jih je preizkusilo po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Čeprav je obtoženčev zagovornik predlagal, da se obtoženca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, pa je Vrhovno sodišče odločilo, da je takšne stroške dolžan plačati. Stroški pritožbenega postopka temeljijo na določbi 1. odstavka 98. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obtožencu odmerilo povprečnino glede na zamotanost pritožbenega postopka in premoženjske razmere. Ni možno namreč prezreti, da je obtoženec kljub nezaposlenosti pridobitno sposoben, saj se preživlja s priložnostnimi deli, zaposlena pa je tudi njegova partnerica L.H.