Jedro

Pravna teorija utemeljuje uporabo pravila o dokaznem bremenu v primerih, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov in ob uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ne more zanesljivo ugotoviti kakega pravno relevantnega dejstva. Kadar sodišče opusti izvedbo dokazov, ki jih je predlagala stranka, ki nosi dokazno breme, pa je podana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je utemeljeno izrecno pritožbeno uveljavljala tožeča stranka. V pritožbi namreč sodišču očita neizvedbo dokazov (zaslišanje številnih prič, zakonitega zastopnika tožeče stranke), ki jih je predlagala zaradi ugotovitve obsega toženkine uporabe dodatnih poslovnih prostorov, poškodb kot posledici toženkine malomarne uporabe najetih in dodatnih poslovnih prostorov tožeče stranke ter o obvestilu toženi stranki o njihovi uporabi dodatnih poslovnih prostorov brez podlage in soglasja tožeče stranke. Navedene predlagane dokaze je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno zavrnilo z argumentom, da bi priče zagotovo potrdile navedbe tožeče stranke in da bi v zvezi z nasprotovanjem tožeče stranke s toženkino uporabo dodatnih poslovnih prostorov brez podlage tožeča stranka toženo stranko morala opozoriti pisno. S tem je prvostopenjsko sodišče napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno izpovedb predlaganih prič brez izvedbe tega dokaza.

Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da bi kot verodostojen dokaz o zgoraj omenjenem opozorilu tožene stranke, da uporablja prostore brez pravne podlage, upoštevalo le listinski dokaz. ZPP namreč ne pozna vrednostne stopnje dokazil.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke nad zneskom 10.988,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2021 do plačila, ki ga mora tožena stranka tožeči stranki plačati v 15 dneh (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Vsaka je izpodbijala sodbo v delu, v katerem ni uspela.

3. Tožeča stranka je uveljavljala pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem zavrnilnem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka pa je v pritožbi smiselno tudi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem ugodilnem delu z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico.

6. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje plačilo uporabnine za uporabo Hale 3 in Hale 4 v stavbi na naslovu T. 36, X., v znesku 62.573,77 EUR, ki naj bi ju tožena stranka uporabljala brez pravne podlage in soglasja tožeče stranke v času od 1. 8. 2019 do 29. 2. 2020. Zoper toženo stranko uveljavlja tudi odškodninski zahtevek zaradi poškodb, nastalih zaradi uporabe tožničinih najetih in dodatnih poslovnih prostorov (poškodbe dveh dvižnih vrat v Hali 4, asfalta v Hali 3, poškodbe na žični mreži enokrilnih vrat, ki fizično delijo Halo 4 in vrnitev vseh izvodov ključev), v skupnem znesku 10.685,87 EUR.

9. V predmetnem postopku je bil glede na trditve obeh pravdnih strank sporen obseg uporabe spornih prostorov in vprašanje toženi stranki izraženega nestrinjanja z uporabo le-teh ter vprašanje, ali so poškodbe posledica malomarne rabe poslovnih prostorov.

10. Prvostopenjsko sodišče je v točki 12 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je v dokaznem postopku vpogledalo le predložene listine in izvedensko cenilno mnenje A. A., ostale dokazne predloge pa kot nepotrebne zavrnilo, ker je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov. V točki 16 pa je navedlo razloge za neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič in strank, ki jih je predlagala tožeča stranka, ker je uporabo dela dodatnih prostorov priznala sama tožena stranka, saj drugega dostopa ni imela. Zaslišanje številnih prič do drugačnega rezultata ne bi privedlo. Glede poškodbe asfalta pa je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za imenovanje izvedenca, ker zgolj na podlagi fotografij ni mogoče z njim ugotavljati, ali so poškodbe posledica normalne ali toženčeve malomarne uporabe. Svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov je sodišče oprlo na drugi odstavek 213. člena v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZPP. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče v zvezi s toženkino uporabo dodatnih poslovnih prostorov brez podlage in tožničinim opozorilom na to, predlagano zaslišanje prič v točki 19 izpodbijane sodbe zavrnilo. Presodilo je, da bi morala tožeča stranka o navedenem sporočiti toženi stranki pisno, saj bi po tožeči stranki predlagane priče zagotovo potrdile navedbe tožene stranke. Sicer pa je tožena stranka uporabo dodatnih poslovnih prostorov priznala v obsegu 5 % celotne površine. Ker je ugotovilo, da na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti dejanskega stanja (spoznavna stiska), je o njem sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu po 215. členu ZPP. Kot je razbrati iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je o višini tožbenega zahtevka odločilo po prostem preudarku, temelječem na 216. členu ZPP, pri tem pa upoštevalo delno priznanje tožene stranke in dejstvo, da je tožeča stranka vtoževani zahtevek postavila šele po prejemu odstopa od najemnih pogodb s strani tožene stranke, vse pa bi morala uveljavljati takrat, ko so nastali. Na podlagi teh okoliščin je odločilo o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke v višini 15 % vtoževane glavnice, torej v znesku 10.988,95 EUR.

11. Iz doslej razloženega izhaja nekonsistentnost izpodbijane sodbe glede uporabe pravil ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Najprej sodišče zavrača izvedbo po tožeči stranki predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca, ker je relevantno dejansko stanje razčiščeno z izvedbo listinskih dokazov, nato pa navaja, da je se znašlo v spoznavni stiski, zaradi česar se je poslužilo pravil o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP in o prostem preudarku po 216. členu ZPP.

12. Pravna teorija (primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, J. Zobec, 2. knjiga, stran 386, stran 392-393) utemeljuje uporabo pravila o dokaznem bremenu po 215. členu ZPP v primerih, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov in ob uporabi metodološkega napotka iz 8. člena (to je vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka) ne more zanesljivo ugotoviti kakega pravno relevantnega dejstva. Kadar sodišče opusti izvedbo dokazov, ki jih je predlagala stranka, ki nosi dokazno breme, pa je podana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je utemeljeno izrecno pritožbeno uveljavljala tožeča stranka. V pritožbi namreč sodišču očita neizvedbo dokazov (zaslišanje številnih prič, zakonitega zastopnika tožeče stranke), ki jih je predlagala zaradi ugotovitve obsega toženkine uporabe dodatnih poslovnih prostorov, poškodb kot posledici toženkine malomarne uporabe najetih in dodatnih poslovnih prostorov tožeče stranke ter o obvestilu toženi stranki o njihovi uporabi dodatnih poslovnih prostorov brez podlage in soglasja tožeče stranke. Navedene predlagane dokaze je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno zavrnilo z argumentom, da bi priče zagotovo potrdile navedbe tožeče stranke in da bi v zvezi z nasprotovanjem tožeče stranke s toženkino uporabo dodatnih poslovnih prostorov brez podlage tožeča stranka toženo stranko morala opozoriti pisno. S tem je prvostopenjsko sodišče napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno izpovedb predlaganih prič brez izvedbe tega dokaza. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da bi kot verodostojen dokaz o zgoraj omenjenem opozorilu tožene stranke, da uporablja prostore brez pravne podlage, upoštevalo le listinski dokaz. ZPP namreč ne pozna vrednostne stopnje dokazil (razen v primeru javnih listin in drugih listin, ki so po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami - 224. člen ZPP), pač pa prosto presojo dokazov. Ob povedanem se izkaže, da za ugotovitev dejanskega stanja po pravilu o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, ker dokaznega postopka še ni izčrpalo.

13. Obe pravdni stranki v pritožbah utemeljeno uveljavljata tudi bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, zaradi česar je sodba nepreizkusljiva. Obe namreč opozarjata, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, na kateri pravni podlagi je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo in kako je ugotovilo višino tožbenega zahtevka, ki ga je s sodbo priznalo. Tožbeni zahtevek namreč ne zajema le terjatev na plačilo uporabnine, ampak tudi odškodninski zahtevek, odgovornost za vtoževano škodo pa tožena stranka zavrača. 14. Kot je razbrati iz primerjave tožbenega zahtevka po obeh pravnih podlagah (iz neupravičene obogatitve 62.673,77 EUR in odškodnine 10.685,87 EUR) v skupnem znesku 73.259,64 EUR in tožeči stranki prisojenega zneska 10.988,95 EUR, slednji predstavlja 15 % celotne vtoževane glavnice. Razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v zgoraj povzeti 21. točki obrazložitve sodbe za ugoditev tožbenemu zahtevku skupno po obeh podlagah niso sprejemljivi in so do te mere pomanjkljivi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč ni navedlo razlogov za uporabo 216. člena ZPP ločeno za tožbena zahtevka po vsaki pravni in dejanski podlagi posebej.

15. Pravna teorija (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, D. Wedam Lukić, 2. knjiga, stran 397), opozarja, da prosti preudarek ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajejo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in določbe 216. člena ZPP ne sme uporabiti (ibidem stran 400). Prvostopenjsko sodišče tako ni postopalo. Iz doslej razloženega izhaja, da dokaznega postopka glede obsega uporabe dodatnih poslovnih prostorov in opominjanja na uporabo le-teh brez pravne podlage sploh ni izvedlo, zato je odločanje o tožbenem zahtevku iz neupravičene obogatitve po prostem preudarku po 216. členu ZPP preuranjeno in popolnoma nejasno, zakaj se je sodišče te metode poslužilo pri presoji utemeljenosti višine odškodninskega zahtevka. Nejasna je tudi okoliščina (ki jo je prvostopenjsko sodišče upoštevalo kot odločilno pri presoji tožbenega zahtevka po prostem preudarku), da je tožeča stranka vtoževani zahtevek do tožene stranke postavila šele po prejemu odstopa od najemnih pogodb s strani tožene stranke, saj bi morala vse svoje zahtevke uveljavljati sproti takrat, ko so nastali, kar naj bi bila najpomembnejša okoliščina pri odločanju o višini utemeljenega zahtevka. Navedeni očitek prej meri na tožničino privolitev njenega prikrajšanja, ki izključuje toženkino neupravičeno obogatitev na škodo tožeče stranke in zato ne more biti odločilno dejstvo za presojo višine tožbenega zahtevka.

16. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke v njeni drugi pripravljalni vlogi - list. št. 50 (ponovljenih v njeni pritožbi), da tožena stranka od občasne in neizključujoče uporabe Hale 3 za dostop do najetih površin ni imela nobenih koristi, tožeča stranka pa nobene škode ter da tožeča stranka niti ni zatrjevala, kaj šele izkazala, da bi dodatne površine lahko oddala drugemu najemniku in da ji je zato nastalo prikrajšanje. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 33/2023, da vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in hkrati tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. To pa praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam. Zato po presoji pritožbenega sodišča za prikrajšanje tožeče stranke ni potreben njen izkaz, da bi dodatne površine lahko oddala drugemu najemniku. V kontekstu zgoraj izpostavljenega stališča Vrhovnega sodišča pa je odločilna za presojo tožničinega prikrajšanja trditev tožene stranke o neizključujoči možnosti uporabe spornih dodatnih prostorov (torej tudi uporabe tožeče stranke ali koga drugega po njeni privolitvi) kljub toženkini zatrjevani in priznani delni uporabi dodatnih poslovnih prostorov. Do teh navedb pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, čeprav so bistvene za presojo neupravičene obogatitve tožene stranke z uporabo le-teh na eni strani in prikrajšanje tožeče stranke kot njeni posledici na drugi strani. Dejansko stanje glede prikrajšanja tožeče stranke je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.

17. Zaradi zagrešenih opisanih bistvenih postopkovnih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče utemeljenima pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Zaradi zgoraj povzetih notranjih neskladnosti in nejasnosti razlogov izpodbjane sodbe bi namreč pritožbeno sodišče moralo prevzeti in opraviti kompletno vlogo prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ne more samo odpraviti, saj pritožbena obravnava ni namenjena nadomeščanju sojenja, ki ga mora opraviti sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi s tem, ko bi samo prvič ugotavljalo tudi pravno relevantna dejstva, pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe. Razveljavitev izpodbijane sodbe pa glede na dosedanji potek postopka zato po presoji pritožbenega sodišča ne bi povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.