Jedro

Povprečno skrben odrasel pešec ve, da so na takih neočiščenih poteh možni zdrsi, saj se lahko pod novozapadlim snegom skrivajo očem skrite ovire, zlasti zaplate starejšega poledenelega snega in ledene ploskve. Primarni vzrok za padec je bil zato res, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posledica izostanka dolžnostnega ravnanja tožene stranka, vendar bi tožnica, če se je med več možnimi potmi odločila za tisto, ki ni bila očiščena novozapadlega snega in je bila le shojena, morala ravnati očitno bolj pazljivo in previdno, ali pa se za tveganje ne bi odločila in bi uporabila kakšno drugo, ustrezno očiščeno pot. Predvidljivost nastanka škode ob ravnanju, kakršnega je pokazala tožnica, je bila precejšnja, možnost preprečljivosti nesreče z njenim drugačnim, skrbnejšim ravnanjem pa prav tako. Pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavlja, da je tožnica sama prispevala k nastanku škodnega dogodka v višini 40 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je odgovornost tožene stranke za temelj obveznosti po tožbenem zahtevku 60%, tožeča stranka pa je sama odgovorna do 40%. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka po temelju v celoti odgovorna za škodni dogodek, v katerem se je tožnica poškodovala.

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Prvostopnemu sodišču očita, da je napravilo napačen zaključek o popolni odgovornosti tožene stranke in s tem nepravilno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo prispevka tožeče stranka za nastanek padca. Zaključek sodišča, da tožnica ni v ničemer prispevala k padcu, ker je nosila primerno zimsko obutev, je napačen. Škodni dogodek se je zgodil v zimskem času, ko je običajno, da so ljudje obuti v zimsko obutev, zato to dejstvo ne more predstavljati odločilne okoliščine, ki bi izključevala vsakršen tožničin prispevek k nastalemu padcu. Opozarja, da je tožeča stranka to pot dobro poznala, saj jo je vsakodnevno uporabljala pri hoji na malico. Meni, da je tožnica lahko dobro videla, da je pot zasnežena, nedvomno pa bi lahko s skrbnostjo povprečnega pešca tudi predpostavila, da se pod snegom nahaja ledena podlaga in bi zato morala po njej hoditi z večjo previdnostjo. Izpostavlja, da je bila pot shojena, kar nakazuje na to, da je po njej istega dne šlo že več ljudi, ki očitno niso imeli težav s hojo, kar pomeni, da so ravnali s potrebno skrbnostjo. Navaja, da sta tožnico spremljali še dve njeni sodelavki, ki sta bili očitno dovolj pozorni na snežne razmere in sta pot v obe smeri varno prehodili. Meni, da znaša prispevek tožnice vsaj 50% ter da bi zato sodišče moralo uporabiti določilo 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi po temelju le delno odgovornost tožene stranke oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa stroške pritožbenega postopka naloži tožeči stranki.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sicer sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, vendar na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno ni pravilna.

6. Nesporno je, da je tožnica 27. 12. 2005 padla na poledeneli poti z novo zapadlim snegom. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila pot tistega dne, ko je tožnica padla in se poškodovala, le shojena in ni bila ne očiščena ne posuta. Spodaj je bil led, zgoraj pa novo zapadli sneg. Sporna pot je po neprerekanih navedbah s ploščami tlakovana bližnjica, široka od 1,5 m do 2 m. Neprerekano je bilo nadalje, da je bila tožnica obuta v čevlje z gumijastimi rebrastimi podplati in da je padla, ko se je po isti poti vračala z malice v družbi dveh sodelavk.

7. Pritožbeni očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je zato neutemeljen. Pritožnica niti ne navaja natančno in konkretno, katerega odločilnega dejstva prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, pa bi ga moralo, ali katerega je ugotovilo napačno, kot v resnici je.

8. Toženka v pritožbi ne nasprotuje več presoji, da je opustila svojo dolžnost odstranjevati sneg in led s te poti in jo v primeru poledice posipati. Sodišče je to dolžnost toženke pravilno oprlo na 10. člen Odloka o zimski službi MOL, ko je ugotovilo, da je tožena stranka lastnica parcele, na kateri se ta pot nahaja. Vendar pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 171. čl. Obligacijskega zakonika o deljeni odgovornosti.

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnica s svojo malomarnostjo sama v znatni meri prispevala k nastanku škode. Ker je bila pot (le) bližnjica, ne more biti dvoma, da je imela tožnica možnost iti tudi po drugi, daljši poti. Ne navaja in ne dokazuje, da je bila to (neočiščeno) pot primorana uporabiti. Tožnica je odrasla oseba, od katere se pričakuje, da pri hoji ravna skrbno in previdno. Tožnica je morala videti, da pot ni bila očiščena novozapadlega snega in da je bila le shojena, pa vendar se je odločila, da jo uporabi, in to je storila tista dan že drugič, saj se je poškodovala nazaj grede. Povprečno skrben odrasel pešec ve, da so na takih neočiščenih poteh možni zdrsi, saj se lahko pod novozapadlim snegom skrivajo očem skrite ovire, zlasti zaplate starejšega poledenelega snega in ledene ploskve. Primarni vzrok za padec je bil zato res, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posledica izostanka dolžnostnega ravnanja tožene stranka, vendar bi tožnica, če se je med več možnimi potmi odločila za tisto, ki ni bila očiščena novozapadlega snega in je bila le shojena, morala ravnati očitno bolj pazljivo in previdno, ali pa se za tveganje ne bi odločila in bi uporabila kakšno drugo, ustrezno očiščeno pot. Predvidljivost nastanka škode ob ravnanju, kakršnega je pokazala tožnica, je bila precejšnja, možnost preprečljivosti nesreče z njenim drugačnim, skrbnejšim ravnanjem pa prav tako. Pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (171. čl. OZ) ugotavlja, da je tožnica sama prispevala k nastanku škodnega dogodka v višini 40 % (1).

10. Uradni preizkus prvostopenjske sodbe sicer ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče sâmo (2. odst. 350. čl. ZPP). Kot pa je bilo že obrazloženo pa je pritožba delno utemeljena, saj sodišče ni uporabilo določbe 171. čl. OZ, čeprav bi jo moralo. Zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je izključna odgovornost tožene stranke razbremenjena s 40% prispevkom tožnice (5. alineja 358. čl. ZPP). Za 60 % odgovornosti toženkine po temelju pa je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 439/2004, VDS Pdp 1585/,1997 VSC 957/99 in mnoge druge.