Jedro

Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014 v opombi št. 21 izpostavilo stališče, da institut razširitve služnosti ne pride v poštev, kadar gre za nepravo stvarno služnost, torej služnost vezano le na določenega služnostnega upravičenca oziroma v njegovo korist in uporabo in ne na vsakokratnega operaterja oziroma v njegovo korist in uporabo, in v mejah začrtanih z dovoljenjem lastnika. Ne gre za dopustno razširitev neprave stvarne služnosti, če začne na kakršenkoli način uporabljati zemljišče tretja oseba (torej oseba, ki ni prvotni služnostni upravičenec), katere lastnik služečega zemljišča ni dovolil uporabe svojega zemljišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da njen izrek glasi: „I . Tožene stranke so dolžne prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožečih strank na zemljiški parceli ID znak: parcela 1 in ID znak: parcela 2, in sicer tako, da na antenskem stolpu SV (betonski tehnološki objekt, tlorisnih izmer 3 m x 5 m, na katerem je postavljena jeklena predalčna stolpna konstrukcija višine 50 m), ki stoji na parceli ID znak 1 in ID znak 2, odstranita postavljen: antenski sistem (oddajnik) mobilnega operaterja X., v roku 15 dni.

II. Toženim strankam se prepove vsakršno nadaljnje vznemirjanje tožečih strank v njihovi lastninski pravici na zemljiških parcelah ID znak: parcela 1 in ID znak 2, in sicer zlasti z vožnjo z motornimi vozili, s hojo po njej ter ponovno namestitvijo antenskega sistema oziroma naprave (oddajnika) mobilnega operaterja telefonije X. II. Toženki sta solidarno dolžni povrniti tožnikom celotne stroške postopka v znesku 1.840,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

III. Tožniki so solidarno dolžni povrniti prvotoženki celotne stroške postopka v znesku 849,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

IV. Tožniki so solidarno dolžni povrniti drugotoženki celotne stroške postopka v znesku 140,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki dolžni prenehati vznemirjati lastninsko pravico tožečih strank na zemljiški parceli ID znak: parcela 1 in ID znak: parcela 2 tako, da na antenskem stolpu SV (betonski tehnološki objekt, tlorisnih izmer 3 m x 5 m, na katerem je postavljena jeklena predalčna stolpna konstrukcija višine 50 m), ki stoji na parceli ID znak: parcela 1 in ID znak: parcela 2, odstranita postavljen antenski sistem (oddajnik) mobilnega operaterja X. in sicer v roku 15 dni. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved vsakršnega nadaljnjega vznemirjanja tožečih strank v njihovi lastninski pravici na zemljiških parcelah ID znak: parcela 1 in ID znak: parcela 2, in sicer zlasti z vožnjo z motornimi vozili, s hojo po njej ter ponovno namestitvijo antenskega sistema oziroma naprave (oddajnika) mobilnega operaterja telefonije X. ter zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov (vse točka I izreka). Odločilo je še, da so tožeče stranke dolžne povrniti stroške postopka, in sicer prvotoženi stranki znesek 2.014,33 EUR in drugotoženi stranki 421,87 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, odločilo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014, ki je ugotovilo, da namestitev dodatne antenske naprave oziroma omrežja na postavljeni stolp predstavlja dodatno bremenitev zemljišča. Zato je zmotna in napačna razlaga tako višjega kot tudi okrajnega sodišča, da gre za primer dopustne razširitve služnosti. Po navedeni določbi ne gre za dopustno razširitev neprave stvarne služnosti, če začne na kakršenkoli način uporabljati zemljišče tretja oseba, kateri lastnik služečega zemljišča ni dovolil uporabe svojega zemljišča, torej oseba, ki ni služnostni upravičenec. Prav tako ne gre za isto pravno osebo, ki je pridobila soglasje, temveč za tretjo osebo, za katero noben od dotedanjih lastnikov ni podal soglasja, da se ta lahko priklopi na omenjeni stolp, niti ne gre za enako vrsto obremenitve, kot to predvideva radijsko oddajanje. Tako v tem primeru ni mogoče govoriti, da gre zgolj za razvoj tehnologije in ne za dodatno obremenitev s strani tretje osebe.

Sodišče prve stopnje je predmetno zadevo napačno presojalo na podlagi zakonodaje, veljavne v letu 2000, ko je bil na antenski stolp nameščen sporni oddajnik. Pritožba še izpostavlja 155. člen Zakona o telekomunikacijah, ki je začel veljati v letu 2001 (v nadaljevanju ZTel-1) in 164. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZKom), ki urejata položaj obstoječih telekomunikacijskih omrežjih na tujih zemljiščih, to je tistih, ki so nastala pred opisano ureditvijo ZTel-1 in ZKom, ki sta prvič izrecno vpeljala pojem služnosti v javno korist. Ob upoštevanju razvoja zakonodaje, katere namen je bil urediti pravna razmerja pred sprejetjem ZTel-1 in ZKom, je treba zlasti izhajati iz 155. člena ZTel-1 in služnost obravnavati restriktivno. Dejstvo je, da je le-ta določala možnost nadaljnje uporabe zemljišča na pridobljeni podlagi, vendar pa v mejah „starih“ dovoljenj lastnikov zemljišč. Takšna razlaga ima oporo v določbi tretjega odstavka 54. člena ZTel-1, ki je uzakonila načelo najnujnejšega posega, torej še posebej restriktivno obravnavanje tovrstnih dogovorov o služnostih oziroma njenih še dopustnih širitev.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne le-temu v ponovno odločanje, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki.

3. Prvotožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila, drugotožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe iz pritožbe tožeče stranke in se zavzemala za njeno zavrnitev. V zvezi z v pritožbi izpostavljeno sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014 je navedla, da navedene zadeve ne gre enoznačno širiti na vse primere nameščanja novih naprav na obstoječe objekte gospodarske javne infrastrukture, niti na sklop dejstev in dokazov, ki sta ga pravdni stranki sodišču ponudili v predmetnem sporu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo s sodbo P 88/2020 z dne 7. 3. 2022, s katero je tožbenemu zahtevku v delu na ugotovitev vznemirjanja lastninske pravice in prepoved nadaljnjega vznemirjana ugodilo, tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila za zmanjšanje vrednosti nepremičnin pa je zavrnilo. Navedena sodba je bila na podlagi vloženih pritožb toženih strank zoper prisodilni del izreka, v tem delu razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 484/2022 z dne 11. 10. 2022. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo le še o zahtevkih na ugotovitev vznemirjanja lastninske pravice in prepoved nadaljnjega vznemirjana, ki ju je z izpodbijano sodbo zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker drugih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka pritožba ne uveljavlja, je pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbena zatrjevanja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava.

7. Ob ponovnem pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravno stališče, ki ga izpostavlja pritožba, pravilno.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil antenski stolp na nepremičninah tožnikov zgrajen na podlagi lokacijskega in gradbenega dovoljenja s soglasjem takratnega lastnika A. A. na parc. št. 1. Kot je že bilo pravnomočno ugotovljeno v zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju P 58/2017, je s strinjanjem takratnega lastnika A. A., ki je svoje soglasje podal v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja za sporni stolp, bila ustanovljena neprava stvarna služnost oziroma služnost v javno korist,1 ki je ustvarila enake učinke kot jih ima služnost v korist določenega operaterja iz 26. člena sedaj veljavnega Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-2).2

9. Iz odločbe Skupščine Občine št. 351-736/65-3-BJ-1966 z dne 24. 10. 1966 izhaja, da se takratnemu investitorju Občinskemu odboru SZDL - Radio B., dovoli graditev antenskega stolpa za lokalno radio postajo v B. na parc. št. 1 (dokaz B7). Prav tako je bila s strani Skupščine Občine dne 3. 9. 1966 izdana odločba št. 351-736/65-3-RJ, s katero je bilo Občinskemu odboru SZDL - Radio B. izdano izjemno dovoljenje za uporabo zemljiške parc. št. 1 za gradnjo antenskega stolpa za lokalno radio postajo B. (dokaz B8). Nedvomno je torej dovoljenje za gradnjo stolpa leta 1966 vsebovalo tudi dovoljenje za namestitev oddajnika za radijsko postajo B in v tem okviru je bila ustanovljena služnost v javno korist. 10. V letu 2000, ko je bila nameščena bazna postaja drugotožene stranke, je veljal ZTel,3 ki se je začel uporabljati dne 28. 6. 1997 in je veljal do 10. 5. 2001. Po tem času veljavni ZTel-14 je v prehodnih določbah v 155. členu določal, da morajo lastniki zemljišč, po katerih potekajo ali na katerih se gradijo oziroma postavljajo telekomunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje oziroma postavitve, vzdrževanja in obratovanja telekomunikacijskega omrežja, če so sami ali njihovi pravni predniki pisno izrazili strinjanje s takšno uporabo. Podobno določbo sta imela tudi ZEKom,5 ki se je uporabljal od 1. 5. 2004 do 14. 1. 2013 v 164. členu in Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1),6 ki se je uporabljal od 15. 1. 2013 do 9. 11. 2022 v 238. členu, enako pa vsebuje tudi sedaj veljavni ZEKom-2), ki velja od 10. 11. 2022 v 306. členu. Na podlagi teh določb je bila upravljalcu že obstoječega infrastrukturnega objekta omogočena nadaljnja uporaba zemljišča, na podlagi (v mejah) že danih dovoljenj lastnikov zemljišč ali njihovih prednikov, zaradi česar je treba te dogovore tolmačiti restriktivno.

11. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014 v opombi št. 21 izpostavilo stališče, da institut razširitve služnosti ne pride v poštev, kadar gre za nepravo stvarno služnost, torej služnost vezano le na določenega služnostnega upravičenca oziroma v njegovo korist in uporabo in ne na vsakokratnega operaterja oziroma v njegovo korist in uporabo, in v mejah začrtanih z dovoljenjem lastnika. Ne gre za dopustno razširitev neprave stvarne služnosti, če začne na kakršenkoli način uporabljati zemljišče tretja oseba (torej oseba, ki ni prvotni služnostni upravičenec), katere lastnik služečega zemljišča ni dovolil uporabe svojega zemljišča. 12. Kljub tehnološkemu razvoju in dejstvu, da je antenski stolp predstavljal telekomunikacijsko infrastrukturo, bazna postaja pa telekomunikacijsko opremo in sta skupaj tvorila telekomunikacijski sistem v smislu ZTel, ki je veljal v času namestitve sporne bazne postaje, pa dovoljenja tedanjega lastnika za postavitev stolpa in namestitve oddajnika z radijsko postajo B., za kar je bila ustanovljena služnost v javno korist takratnega pravnega prednika prvotožene stranke, ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi le-to vsebovalo tudi dovoljenje za namestitev bazne postaje za komunikacijske storitve takratne družbe C. d.d., ki je bila leta 2011 pripojena k drugotoženi stranki. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno napačna.

13. Z namestitvijo spornega oddajnika na antenski stolp, stoječem na nepremičnah tožnikov, ob tem ko tožena stranka za takšno namestitev ni pridobila soglasja tožnikov kot lastnikov nepremičnin, sta toženki uporabljali nepremičnine tožnikov brez pravnega naslova, s čimer sta neupravičeno vznemirjali njihovo lastninsko pravico (prvi odstavek 99. člena SPZ).7 Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 5 alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na vznemirjanje lastninske pravice in na prepoved nadaljnjega vznemirjanja ugodilo tako, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe.

14. Ob tem so tudi neutemeljena zatrjevanja tožene stranke, češ da naj ne bi bila podana aktivna legitimacija drugotožnika in tretjetožnice. Kot izhaja iz 99. člena SPZ ima zaradi absolutne narave lastninske pravice sodno varstvo vsak, ki zatrjuje njeno protipravno vznemirjanje, ne glede na to, da sta za omejitev lastninske pravice drugotožnik in tretjetožnica vedela že ob nakupu zemljišča. 15. Drugotožena stranka se je v postopku tudi neutemeljeno sklicevala na priposestvovanje stvarne služnosti v javno korist, saj je le-to izvrševala nemoteno deset let, pa se tožniki temu izvrševanju niso uprli. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo že v prvotno izdani sodbi, pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi in posledično ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno, še posebej, če ne temelji na pravno poslovni podlagi. Ker toženki nista imeli ustrezne pravne podlage za dodatno obremenjevanje zemljišč tožnikov z namestitvijo sporne bazne postaje na antenski stolp, tega pa sta se tudi zavedali, saj kot izhaja iz izpovedbe priče D. D. in prvotožnika, je prvotoženka v letu 2002 ali 2003 prvotožniku ponudila v podpis pogodbo o ustavitvi služnosti, vendar slednji navedenega ni želel podpisati, drugotožniku in tretjetožnici pa pogodbe niso niti ponudili v podpis, toženki služnosti tudi nista mogli priposestvovati.

16. Sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo odločitve glede povračila stroškov celotnega postopka (tako na prvi, kot na drugi stopnji). Pritožbeno sodišče je o vseh stroških postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela 2/3 oz. 66,66%, saj je uspela z dvema zahtevkoma (na ugotovitev in odpravo vznemirjanja lastninske pravice), ni pa uspela s tožbenim zahtevkom na plačilo nadomestila zaradi manjvrednosti nepremičnine. Uspeh tožene stranke tako znaša 33,33%. V takšnih deležih sta pravdni stranki upravičeni do povračila njunih potrebnih stroškov postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s 151. členom ZPP v zvezi z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST).

17. Potrebni stroški postopka tožeče stranke so bili: 300 odvetniških točk za sestavo tožbe z dne 6. 7. 2020, 300 odvetniških točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 3. 6. 2021, 225 odvetniških točk za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 29. 6. 2021, 300 odvetniških točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo z dne 19. 5. 2021, 40 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne za ta narok, 150 odvetniških točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 22. 9. 2021, 250 odvetniških točk za urnino na tem naroku, 40 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, 150 odvetniških točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 7. 3. 2022, 40 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne na tem naroku, 375 odvetniških točk za odgovor na pritožbo z dne 6. 6. 2022, 150 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 23. 3. 2023, 150 odvetniških točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 27. 3. 2023, 40 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne za navedeni narok, 50 odvetniških točk za pregled sodbe, 375 odvetniških točk za sestavo pritožbe z dne 1. 6. 2023, 58,7 in 19,4 odvetniške točke za priglašene materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitev oziroma 1% od vrednosti priznane nagrade nad 1000 odvetniških točk, skupaj tako 3.013,1 odvetniško točko, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 1.807,86 EUR, čemur je treba prišteti še 86,00 EUR za potne stroške pooblaščenke za pristop na 4 naroke za glavno obravnavo (4 x 50 km x 0,43 EUR). Seštetemu znesku v višini 1.893,86 EUR je treba prišteti še 416,65 EUR za 22% DDV, 225,00 EUR za povračilo za plačano sodno takso za postopek na prvi stopnji in 225,00 EUR za povračilo za plačano sodno takso za pritožbeni postopek. Skupni potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 2.760,51 EUR in je slednja ob upoštevanju njenega 66,66% uspeha v postopku, upravičena do sorazmernega dela v znesku 1.840,16 EUR. Toženi stranki sta tako solidarno dolžni povrniti tožnikom 1.840,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka II izreka te odločbe).

18. Potrebni stroški prvotožene stranke so bili: 300 odvetniških točk za odgovor na tožbo z dne 9. 10. 2020, 300 odvetniških točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 19. 5. 2021, 225 odvetniških točk za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 1. 6. 2021, 300 odvetniških točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo z dne 19. 5. 2021, 150 odvetniških točk za pristop na narok za glavno obravnavo z dne 22. 9. 2021, 150 odvetniških točk za pristop na narok za glavno obravnavo z dne 7. 3. 2022, 120 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne za ta narok, 50 odvetniških točk za končno poročilo stranki, 375 odvetniških točk za sestavo pritožbe z dne 29. 4. 2022, 150 odvetniških točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2023, 150 odvetniških točk za pristop na narok za glavno obravnavo z dne 27. 3. 2023, 375 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo z dne 31. 8. 2023 ter 52,9 in 16,5 odvetniških točk za materialne stroške priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitve oziroma 1% od vrednosti priznane nagrade nad 1.000 odvetniških točk, kar skupaj znaša 2.714,4 odvetniške točke, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 1.628,64 EUR, čemur je treba prišteti še 481,60 EUR za potne stroške pooblaščenca za pristop na 4 naroke za glavno obravnavo (4 x 280 km x 0,43 EUR). Seštetemu znesku v višini 2.110,24 EUR je treba prišteti še 464,25 EUR kot povračilo za 22% DDV. Skupni potrebni stroški prvotožene stranke tako znašajo 2.574,49 EUR in je slednja ob upoštevanju njenega 33,33% uspeha v postopku, upravičena do povračila sorazmernega dela v višini 849,58 EUR. Tožniki so tako solidarno dolžni povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v znesku 849,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka III izreka te odločbe).

19. Potrebni stroški postopka drugotožene stranke pa so bili: 38,67 EUR za poštnino in fotokopije, 158,20 EUR za potne stroške pooblaščenke drugotožene stranke za pristop na štiri glavne obravnave (1.130 km x 0,14 EUR) in 225,00 EUR za povračili za plačano sodno takso za pritožbeni postopek. Skupaj znašajo potrebni stroški drugotožene stranke 421,87 EUR in je slednja ob upoštevanju njenega 33,33% uspeha v postopku, upravičena do sorazmernega povračila v znesku 140,60 EUR. Tožniki so tako solidarno dolžni povrniti drugotoženi stranki 140,60 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka IV. izreka te odločbe).

1 Tako se šteje, da je upravljalec omrežja, v obravnavani zadevi prvotožena stranka, že z navadnim pisnim soglasjem tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov kot lastnikov, brez posebnih obličnosti in postopkov pridobil služnost v javno korist, kakršno ureja današnja zakonodaja o elektronskih komunikacijah (več o tem dr. Matija Damjan, Pravne podlage za ureditev položaja infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, Pravni letopis, 2013, str. 100). 2 Ur. l. RS št. 130/22 z dne 11. 10. 2022 s spremembo. 3 Ur. l. RS št. 35/97 z dne 28. 6. 1997 s spremembami. 4 Ur. l. RS št. 30/01 z dne 11. 5. 2001 s spremembami. 5 Ur. l. RS št. 43/04 z dne 19. 4. 2004 s spremembami. 6 Ur. l. RS št. 109/12 z dne 15. 1. 2013 s spremembami. 7 Prvi odstavek 99. člena SPZ določa, da če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.