Jedro

Tožena stranka z navedbami in (neuspešnim) dokazovanjem, da je odpoved pogodbe poslala z navadno pošto, ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Odpovedni rok namreč teče od vročitve odpovedi pogodbe sopogodbeniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek v višini 7.088,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2019 dalje do plačila in znesek 87.033 EUR, vse v roku 15 dni. Obenem je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.723,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotili. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo pogodbene kazni v znesku 7.088,57 EUR z zamudnimi obrestmi in obračunu obresti zaradi prepozno plačanih računov v znesku 87,33 EUR. Tožena stranka v pritožbi obrazloženo izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni.

6. Pogodba o oskrbi srednjega poslovnega odjemalca za električno energijo št. 24511, sklenjena med pravdnima strankama dne 27. 3. 2014, v četrtem odstavku 8. člena določa, da sta pravica in način odstopa od pogodbe določena v splošnih pogojih. Iz točke 13.1 splošnih pogojev izhaja, da pogodba, sklenjena za nedoločen čas, preneha z redno odpovedjo pogodbene stranke. Kupec lahko do oktobra tekočega gospodarskega leta pisno odpove poslovno razmerje za naslednje koledarsko leto. V tem primeru pogodba preneha z dne 31. 12. tekočega gospodarskega leta. Če kupec odpove poslovno razmerje z veljavnostjo odpovedi pred pričetkom novega koledarskega leta, je dolžan prodajalcu povrniti vso morebitno zaradi tega nastalo škodo ter plačati pogodbeno kazen. Pogodbena kazen je enaka vrednosti treh preteklih računov za dobavljeno električno energijo.

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka pravočasno, to je do 30. 10. 2018 odpovedala poslovno razmerje za naslednje koledarsko leto. Tožena stranka je trdila, da je to storila z dopisom z dne 29. 10. 2018 (priloga A 26), čemur je tožeča stranka nasprotovala in navajala, da je navedeni dopis prejela po elektronski pošti dne 28. 1. 2019, kar je prepozno, sicer pa je bila o menjavi dobavitelja seznanjena dne 14. 1. 2019, preko aplikacije Perun, ki jo vodi družba Sodo, d. o. o., Maribor. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da niti dopis z dne 29. 10. 2018 sam po sebi niti popis oddanih pošiljk tožene stranke na dan 29. 10. 2018 (priloga B4) ne dokazujeta, da je bila tega dne poslana odpoved od pogodbe tožeči stranki. Iz navedenega popisa je namreč razvidno le, da je bilo tega dne oddanih 10 navadnih poštnih pošiljk. Da je bil navedeni dopis res poslan tožeči stranki dne 29. 10. 2019, nista mogli verodostojno potrditi niti zaslišani priči N. D. in A. M. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožena stranka ni uspela dokazati, da je pravočasno v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji odpovedala pogodbeno razmerje. Pritožbeno sodišče soglaša z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje.

8. Pritožnica v pritožbi navaja, da način pošiljanja pošte v splošnih pogojih ni predpisan, tožena stranka pa je uspela dokazati, da je tožeči stranki poslala pošto – odpoved pogodbe z datumom 29. 10. z navadno pošto, in sicer s predložitvijo dopisa z dne 29. 10. in s predložitvijo poštne knjige. Tovrstne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka z navedbami in (neuspešnim) dokazovanjem, da je odpoved pogodbe poslala z navadno pošto, ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Odpovedni rok namreč teče od vročitve odpovedi pogodbe sopogodbeniku.

9. Pritožnica napada zaključke prvostopenjskega sodišča o tem, da bi bila tožena stranka en mesec brez dobave električne energije, če bi sodišče verjelo njenemu poteku dogodkov. Glede na zatrjevanja tožene stranke, da je pisno odpoved tožeči stranki poslala dne 29. 10. 2018 in želela zaključiti s pogodbenim razmerjem 31. 12. 2018, je namreč prvostopenjsko sodišče sklepalo glede na vsebino pogodbe z novim dobaviteljem, v skladu s katero je do zamenjave prišlo na dan 1. 2. 2019, da tožena stranka tako v januarju 2019 sploh ne bi imela dobavitelja električne energije. Tudi iz tega razloga prvostopenjsko sodišče ni verjelo opisu poteka dogodkov, kot jih zatrjuje tožena stranka. Pritožnica očita prvostopenjskemu sodišču, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navajalo razloge, ki v postopku niso bili ugotovljeni. V pritožbi pojasnjuje, da dobavitelj stranko odklopi šele s priklopom novega dobavitelja.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri omenjenem razlogovanju prvostopenjskega sodišča ne gre za nosilne razloge izpodbijane sodbe. V tej zadevi je po presoji pritožbenega sodišča namreč odločilno, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je do 30. 10. tekočega koledarskega leta vročila tožeči stranki pisno odpoved pogodbe za naslednje koledarsko leto. Poslovno razmerje se tako ni zaključilo do konca leta 2018, ampak je trajalo do konca januarja 2019, ko je prišlo do zamenjave dobavitelja. Glede na 8. člen medsebojne pogodbe in 13.1 točko Splošnih pogojev je zato tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen.

11. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, kot tudi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu. Tožeči stranki je priznalo 500 točk po Odvetniški tarifi (OT) za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % oziroma 10 točk za izdatke po 11. členu OT in 22 % DDV. Tako odmerjeni stroški znašajo ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 373,32 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.