Jedro

Ker je predmet sodnega postopka zahtevek tožnice za odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS ter priznanje pravic po ZJSRS, ne gre za spor, glede katerega bi bila bodisi na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1 bodisi na podlagi določbe 367. člena ZPP revizija dovoljena na podlagi samega zakona. Zato je sodišče prve stopnje revizijo tožnice utemeljeno zavrglo, saj revizija ni dovoljena že po samem zakonu in je tudi Vrhovno sodišče RS predhodno ni dopustilo (2. odstavek 373. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se kot nedovoljena zavrže revizija tožeče stranke z dne 20. 7. 2015. 2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka. V pritožbi navaja, da je predmet sodnega postopka zahtevek tožnice za odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 9. 7. 2013 in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS z dne 16. 4. 2013 ter priznanje pravic po ZJSRS. Tožnica je s tožbo zahtevala odpravo upravnih aktov ter priznanje pravic do socialnovarstvenega prejemka. ZJSRS v 19. členu govori o pravici do izplačila neizplačanih plač in odpravnine, vendar glede na vsebino in naravo teh pravic ni dvoma, da gre za prejemke iz sistema socialnega varstva. S pravicami po ZJSRS se namreč zagotavlja varstvo zahtevkov delavcev, za primere, ko delodajalec zaradi insolventnosti plačil do delavcev ni sposoben poravnati sam. Torej namen sistema varstva po ZJSRS je v tem, da se prepreči ali vsaj ublaži težak socialni položaj, v katerem se lahko znajde delavec, katerega delodajalec ne more izpolniti svojih obveznosti. Gre torej za tipičen sistem socialnega varstva. Tožeča stranka meni, da v konkretnem primeru ni izpolnjen niti vsebinski niti subjektivni kriterij, po katerem bi lahko predmetni spor opredelili kot individualni delovni spor, saj spor ne poteka med delavcem in delodajalcem, prav tako pa se ne nanaša na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. ZDSS-1 v prvem odstavku 58. člena določa, da so socialni spori, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so, v skladu z zakonom, pristojna socialna sodišča. Tožeča stranka meni, da gre v predmetni zadevi za socialni spor in ne za individualni delovni spor, kar kaže na to, da sodišče tožeči stranki tudi ni odmerilo sodne takse. Sodna taksa se ne plačuje v postopkih v socialnih sporih zaradi posameznih pravic in obveznosti iz socialnega zavarovanja in socialnega varstva. Sodišče je zato napačno dovoljenost revizije presojalo po pravilih za individualne delovne spore, saj bi jo moralo presojati po pravilih za socialne spore, to je po določbi 4. točke 31. člena ZDSS-1, ki določa, da je v socialnih sporih revizija dovoljena že po zakonu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožeča stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki določa, da je revizija vselej dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek ter v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja. Vkolikor torej konkretni individualni delovni spor ne predstavlja ene izmed navedenih izjem, mora revizijo dopustiti Vrhovno sodišče RS. Sodišče je pravilno ugotovilo, da v konkretnem postopku ne gre za spor, glede katerega bi bila bodisi na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1, bodisi na podlagi določbe 367. člena ZPP revizija dovoljena na podlagi samega zakona.

6. Tožnica s tožbo zahteva odpravo odločb toženke in posledično priznanje pravic do izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače. Glede na to, da v konkretnem primeru revizija ni dovoljena že po samem zakonu in je tudi Vrhovno sodišče RS predhodno ni dopustilo (2. odstavek 373. člena ZPP) ter tožena stranka ob vložitvi revizije ni priložila predloga za dopustitev revizije, niti sklepa Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi predmetne revizije, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo revizijo kot nedovoljeno (1. odstavek 374. člena ZPP).

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da gre v predmetni zadevi za socialni spor in bi sodišče moralo upoštevati pravila za socialne spore, torej določbo 4. točke 31. člena ZDSS-1, ki določa, da je v socialnih sporih revizija dovoljena o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, že po samem zakonu. Konkretni spor se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani kot individualni delovni spor, kar je razvidno tako iz sodbe sodišča prve stopnje I Pd 2461/2013 z dne 6. 1. 2015, in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 164/2015 z dne 2. 7. 2015, zato tožeča stranka za potrebe vložitve revizije ne more uveljavljati, da je potrebno pogoj za vložitev revizije presojati po pravilih za socialne spore, torej po določbi 4. točke 31. člena ZDSS-1. Pa tudi sicer Zakon o jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu RS (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/97 in naslednji) v 16. členu določa, da ima pravico po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

8. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).