Jedro

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je izkazano dejstvo, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva glede drugega toženca vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki (tedaj X.Y.Z., d. o. o.) v roku 15 dni nerazdelno vrniti posojilo v višini 2.000.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi v višini EURIBOR-ja, povečanega za 5 odstotnih točk, od 1. 7. 2006 dalje do plačila. Toženima strankama je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov v višini 3.611,95 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom P 2107/2008 – II s 30. 11. 2015 glede drugega toženca razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti navedene zamudne sodbe, s katerim je bilo določeno, da je sodba postala pravnomočna 11. 12. 2008. 3. Po ponovni vročitvi zamudne sodbe je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tožba z 19. 7. 2008 drugemu tožencu nikoli ni bila vročena. Dejstvo je, da je prišlo do očitne napake pri vročanju, saj je že na prvi pogled vidno, da drugi toženec ni podpisal nobene izmed vročilnic v spisu. Povprečno skrbnemu človeku je očitna razlika med podpisom na vročilnici o prejemu tožbe in vročilnici o prejemu zamudne sodbe. Navedeno priznava tudi sodišče, ki je s sklepom s 30. 11. 2015 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti zamudne sodbe. Vročilnice o vročitvi tožbe ni podpisala niti zunajzakonska partnerica drugega toženca N. N. Predlaga, da naj sodišče s pomočjo izvedenca grafologa ugotavlja pristnost podpisov na vročilnicah in meni, da jih je ponaredil A. A., takratni direktor družbe XYZ, d. o. o. Sodišče je tako zamudno sodbo izdalo v nasprotju s 318. členom ZPP, saj tožba drugemu tožencu ni bila pravilno vročena v odgovor, ter s tem zagrešilo procesni kršitvi po 7. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila drugemu tožencu z nezakonitim postopanjem sodišča odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, s tem pa kršene njegove ustavne pravice v skladu z 22., 23. in 25. členom Ustave. Sicer pa utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, poleg tega so dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz kreditnih pogodb izhaja obveznost v višini 6.000.000,00 EUR, tožbeni zahtevek pa se glasi zgolj na 2.000.000,00 EUR. Iz dodatka št. 3 izhaja, da se obveznost plačila nanaša zgolj na prvega toženca in ne tudi na drugega toženca. Pasivna legitimacija drugega toženca ni podana, saj ne obstoji pravnoposlovno razmerje med tožečo stranko in drugim tožencem. Listine, na podlagi katerih tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, so neutemeljene in neverodostojne, saj jih drugi toženec ni podpisal. Očitno je prišlo do lepljenja oziroma združevanja različnih listin skupaj. Tožbeni zahtevek je nesklepčen in nedoločljiv, saj ni jasno, za kakšen EURIBOR gre (letni, mesečni), prav tako ni jasno, na kaj se povečanje za 5 odstotnih točk nanaša. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe.

4. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki. Prva tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je izkazano dejstvo, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Iz vročilnice, pripete list. št. 13, izhaja, da naj bi bila tožba in poziv k odgovoru na tožbo drugemu tožencu vročena 10. 9. 2008. Vročitev je bila torej opravljena pred uveljavitvijo novele ZPP-D, ki je pričela veljati 1. 10. 2008 (133. člen ZPP-D). Tako se pravilnost vročanja tožbe drugemu tožencu presoja po dotlej veljavnih procesnih določilih. V času vročanja veljavni 142. člen ZPP je določal, da se tožba vroča osebno stranki. Če se tisti, ki mu je bilo treba pisanje osebno vročiti, ni našel tam, kjer naj bi se mu pisanje vročilo, je moral vročevalec opraviti poizvedbe, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 140. členu ZPP, pustiti pisno sporočilo, da naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Kadar torej osebna vročitev ob prvem poskusu vročanja ni bila mogoča, je moral vročevalec najprej poskusiti zagotoviti osebno vročitev s tem, da je naslovniku pustil sporočilo, kdaj bo ponovno poskusil opraviti osebno vročitev. Šele če tudi ob ponovnem poizkusu naslovnika ni našel, je smel vročevalec opraviti nadomestno vročitev. Okoliščine postopanja vročevalca pa so morale biti iz obvestil o prispelem pismu jasno razvidne, v nasprotnem primeru vročitev ni bila pravilna.(1) V obravnavani zadevi je tako ugotoviti, da se podpis na vročilnici z 10. 9. 2008 že na prvi pogled bistveno razlikuje od podpisa drugega toženca na zahtevi za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, kot tudi na listinah, ki jih je tožbi priložila tožeča stranka. V spisu ni podatka o tem, da bi vročevalec poizkušal opraviti osebno vročitev in bi nato prišlo do nadomestne vročitve v skladu z v času vročitve veljavnim petim odstavkom 142. člena ZPP. S tem pa je vzbujen dvom, ali je bila vročitev tožbe opravljena v skladu z zakonom, torej tudi dvom v to, da je izkazan eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

7. Ker je sodišče prve stopnje tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 339. člena ZPP, saj je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo prvega odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi drugega toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo glede drugega toženca vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (1. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo tako najprej poskrbeti za pravilno vročitev tožbe drugemu tožencu.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj A. Galič, v: Ude et al, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar 142. člena ZPP, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 570.