Jedro

Ker sklep, s katerim se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo pristojnemu delovnemu sodišču, ni sklep, s katerim bi bil postopek končan, revizija zoper tak sklep ni dovoljena.

Ker so določbe Zakona o popravi krivic in Zakona o plačilu odškodnine zaradi vojnega in povojnega nasilja lex specialis v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, je odločitev o zavrženju tožbe, s katero tožnik v sodnem postopku zahteva povrnitev nepremoženjske škode, pravilna.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem se nanaša na sklep o stvarni nepristojnosti, zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (1) zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) za plačilo 10.000.000 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, (2) se izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o delu zahtevka, po katerem je toženka dolžna tožniku priznati in v delovni knjigi vpisati beneficirano delovno dobo za obdobje od 5. 3. 1989 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej pravdi, (3) zavrnilo zahtevek za plačilo 13.440.000 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in (4) tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja "vse revizijske razloge". Trdi, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o njegovem pritožbenem stališču, da nima le pravice zahtevati odškodnino na podlagi Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri), ampak tudi neposredno od toženke. Ker so bile kršitve proti tožniku politične narave, zločini zoper človeštvo pa ne zastarajo, je stališče izpodbijane sodbe, da je zahtevek zastaral, zmotno. Razlogi glede zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode so protislovni. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, nato pa je nekritično zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Sodba zato nima razlogov o pritožbenih navedbah, da je tožnik delovno razmerje odpovedal pod prisilo in da se zaradi prisile ni pritožil zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Ker je bil tožniku priznan status bivšega političnega zapornika, in ker je povračilo odškodnine iz sklada Slovenske odškodninske družbe omejeno, bi moralo sodišče upoštevati, da zločini zoper človeštvo ne zastarajo, in uporabiti pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o pravični odškodnini. Zaradi nezastarljivosti zločinov zoper človeštvo je napačna tudi odločitev o zahtevku za povrnitev premoženjske škode. Zmotno je tudi stališče izpodbijane odločbe o nepristojnosti za odločanje o vpisu beneficirane delovne dobe.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o stvarni nepristojnosti ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 384. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep, s katerim se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo v delu, v katerem tožnik zahteva priznanje in vpis beneficirane delovne dobe, odstopilo v odločanje pristojnemu delovnemu sodišču, ni tak sklep. Revizijo je bilo zato treba v tem delu zavreči. 7. Očitki, naslovljeni na odločitev o tožbi za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, niso utemeljeni. Sodišči sta pri odločanju izhajali iz naslednjih ugotovitev: da je bila zoper tožnika 11. 4. 1989 uvedena preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja zatajitve, da je bil na prvi stopnji obsojen na pogojno kazen petih mesecev zapora, da je bila na drugi stopnji obtožba zavrnjena zaradi absolutnega zastaranja, da je bil v priporu od 31. 3. 1989 do 4. 4. 1989, da mu je bil z odločbo z dne 1. 3. 2005 priznan status bivšega političnega zapornika (s pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti, s pravico do vštetja časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo z dvojnim štetjem in s pravico do vštetja časa nezmožnosti za zaposlitev v pokojninsko dobo, tj. od 13. 4. 1989 do 12. 10. 1989).

8. Ob upoštevanju teh ugotovitev in ostalih tožbenih navedb, sledeč katerim je bil tožnik odstranjen z delovnega mesta in nato prisiljen podpisati odpoved delovnega razmerja, kazenski postopek, uveden zoper njega, pa je bil politično motiviran, je v izpodbijani odločbi zavzeto stališče, da je bila predmet tožbe povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi opisanega ravnanja. V delu, v katerem se je tožba nanašala na povrnitev nepremoženjske škode, je sodišče tožbo(1) zavrglo z utemeljitvijo, da je bil tožniku priznan status bivšega političnega zapornika, za odločanje o nepremoženjski škodi, povezani s tem, pa mu je bila že plačana odškodnina v skladu z določbami ZPKri in Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ). Ker je za povrnitev te škode predviden upravni postopek in je torej sodna pot izključena, tožba v tem delu ni dovoljena. V zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode je v izpodbijani odločbi zavzeto stališče, da je za uveljavljanje te škode potekel tako rok, predpisan v Zakonu o kazenskem postopku za uveljavljanje škode zaradi neupravičene obsodbe oziroma neupravičenega odvzema prostosti, kot tudi rok, določen za zastaranje odškodninskih zahtevkov v ZOR.

9. Predstavljeno materialnopravno stališče o postavljenih odškodninskih zahtevkih je v izpodbijani odločbi jasno opredeljeno, sodišče druge stopnje pa je vzelo v ozir vse relevantne pritožbene navedbe. Revidentove ugotovitve, da je bilo po stališču sodišča druge stopnje dejansko stanje na prvi stopnji ugotovljeno pomanjkljivo in napačno, nimajo opore v izpodbijani odločbi. Revizijske trditve o nezastarljivosti spornega ravnanja, ki naj bi zaradi politične motiviranosti predstavljalo zločin proti človeštvu, pa so neresne in ne zahtevajo posebnega odgovora.

10. Drugačne odločitve ne zahteva niti po uradni dolžnosti izveden preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločbe.

11. Po 5. členu ZPKri ima oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine. Višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine. Po 1. členu ZSPOZ se s tem zakonom določa način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za negmotno škodo, vrste in višina odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu, način in roki za njihovo izplačilo, evidenca upravičencev po zakonu, ki ureja popravo krivic, ter druga vprašanja v zvezi z izvrševanjem pravnomočnih odločb o višini odškodnine. Po 5. členu tega zakona gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje ter za izgubo življenja bližnjega.

12. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da so določbe ZPKri in ZSPOZ lex specialis v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da odškodnine za take primere škod ni mogoče presojati po drugih predpisih, ampak le v postopku, ki ga določa poseben predpis.(2) Stališče o zavrženju tožbe v delu, v katerem se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, je torej pravilno.

13. Pravilno je tudi stališče izpodbijane odločbe, da bi šla tožniku pravica do povrnitve premoženjske škode le ob izpolnjenosti splošnih predpostavk za odškodninsko odgovornost. Ker te niti ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oziroma so urejale kazenski postopek, niti ob upoštevanju splošnih pravil odškodninskega prava, urejenih v ZOR, zaradi poteka zastaralnih rokov niso podane, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 13.440.000 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

14. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zapis v odločbi, da gre za zavrženje tožbenega zahtevka, je prejkone treba pripisati pomoti, ki pa ne vpliva na tožnikov pravni položaj.

Op. št. (2): Sklep II Ips 323/2005 z dne 26. 10. 2006. Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča Up-80/07 z dne 28. 10. 2008.