Jedro

Da bi član združbe veljal za (so)storilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi.

Prispevek je odločilen, če brez njega sostorilci, ki so uresničili zakonske znake storjenega kaznivega dejanja, teh ne bi uresničili na takšen način, kot se kaže v obravnavanem historičnem dogodku.

Ker je obsojenec kot član združbe sodeloval pri spravljanju tujcev čez državno mejo, ni pomembno, da prebežnikov ni neposredno vodil, ko so ti na nedovoljen način prestopili državno mejo. Kot član združbe je imel namreč točno določeno vlogo pri spravljanju velikega števila ljudi čez državno mejo na ilegalen način in je v okviru te delitve dela opravil prevoz znotraj države, pri čemer je bil končni cilj ilegalne prebežnike na nedovoljen način spraviti v Republiko Italijo. S takim ravnanjem je odločilno prispeval k storitvi kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.9.2000 obsojenega M.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu izreklo kazen štirih let zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas prebit v priporu od 9.5.2000 od 5.20 ure dalje. Po 1. odstavku 69. člena KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ odvzelo mobilni telefon in na podlagi 2. odstavka iste določbe tovorno vozilo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbama obsojenega M.D. in njegovega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na tri leta zapora. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da v sodbi navedeno dejanje nima znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, saj da je obsojenec tovornjak z ilegalci prevzel, ko so ti že prestopili državno mejo. Poudarja tudi, da obsojenec ni bil član združbe, ki naj bi se ukvarjala s prepovedanim spravljanjem ljudi čez mejo Republike Slovenije, njegova enkratna dejavnost pa je bila posledica pritiskov in groženj. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Združba za izvrševanje kaznivih dejanj je neformalna organizacija, katere cilj je izvrševanje kaznivih dejanj, v okviru katere si člani praviloma porazdelijo vloge, ki jih imajo pri posameznem kaznivem dejanju. Zato, da bi član združbe veljal za (so)storilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (sodba Vrhovnega sodišča z dne 12.9.2002, opr. št. I Ips 76/2001).

Presoja, ali gre za sostorilstvo v ožjem smislu, v sodni praksi ne predstavlja težav, veliko zahtevnejša pa je presoja, ali gre v dejanju obsojenca za sostorilstvo, ko obsojenec ne uresniči nobenega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč k temu odločilno prispeva, zakonske znake pa uresničijo ostali sostorilci. Odločilnost prispevka se ne presoja na abstraktni ravni, ampak glede na okoliščine vsakega konkretnega življenjskega primera. V določenem posameznem primeru je treba vedno ugotoviti, kakšno vlogo je imel prispevek osebe k temu, da je bilo kaznivo dejanje udejanjeno tako, kot je opisano. Prispevek je odločilen, če brez njega sostorilci, ki so uresničili zakonske znake storjenega kaznivega dejanja, teh ne bi uresničili na takšen način, kot se kaže v obravnavanem historičnem dogodku. Za presojo, ali je prispevek odločilen, so zato vedno pomembne vse okoliščine konkretnega kaznivega dejanja, kot so vsebina dogovora sostorilcev o načinu delitve dela, kraj, čas, predmet kaznivega dejanja, uporabljena sredstva in način izvršitve ter druge dejanske okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja (sodba Vrhovnega sodišča z dne 27.3.2003, I Ips 217/2000).

Zagovornik obsojenega M.D. sicer izrečno ne navaja, katero kršitev kazenskega zakona uveljavlja, vendar je očitno, da ima v mislih tisto po 1. točki 372. člena ZKP, torej da je sodišče prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje. Trditve v zahtevi utemeljuje z navedbami, da obsojenec ni sodeloval pri prehodu kitajskih državljanov čez hrvaško-slovensko mejo in da ni bil udeležen pri nobenem od dejanj, ki so bila potrebna, da se je skupina tujcev znašla na območju naše države ter da se je v dogajanje vključil šele takrat, ko so ti že prestopili mejo, takrat pa je bilo kaznivo dejanje že storjeno, pri čemer so ostali storilci neznani.

V zahtevi očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec kot član združbe sodeloval pri spravljanju tujcev čez državno mejo, pri čemer ni pomembno, da prebežnikov ni neposredno vodil, ko so ti na nedovoljen način prestopili državno mejo. Kot član združbe je imel točno določeno vlogo pri spravljanju velikega števila ljudi čez državno mejo na ilegalen način in je v okviru te delitve dela opravil prevoz znotraj države, pri čemer je bil končni cilj ilegalne prebežnike na nedovoljen način spraviti v Republiko Italijo. S takim ravnanjem je odločilno prispeval k storitvi kaznivega dejanja.

Obsojenec je izpolnil obe alternativno našteti obliki izvršitve kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, saj je druge spravil čez mejo iz koristoljubnosti, pri tem pa je šlo tudi za več oseb. Dejanje je storil kot član združbe, saj je bila njegova vloga točno določena in usklajena z vlogami ostalih njenih članov, kar je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo na podlagi organiziranega prevoza tako velikega števila ilegalnih prebežnikov od Kitajske do Beograda in od tod preko Republike Bosne in Hercegovine v Republiko Hrvaško, nato pa še v našo državo, pri čemer je bila končna destinacija Republika Italija, sukcesivnega in koordiniranega prevzemanja beguncev, ki so jim že v Beogradu odvzeli potne listine s pojasnilom, da jim bodo vrnjeni na končni destinaciji, pri čemer je bil tudi transport, ki ga je opravil obsojenec, natančno organiziran (prirejeno tovorno vozilo, lažne registrske tablice, sprotno vzdrževanje zveze z uporabo mobilnih telefonov). Glede na take okoliščine je sodišče obsojenčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 3. odstavku 311. člena KZ.

Kolikor pa obsojenčev zagovornik navaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje zatekli h konstrukciji združbe, katere član naj bi bil obsojeni M.D., da ta sploh ni bil član združbe, saj da se je njegova enkratna aktivnost, ki je bila posledica pritiskov in groženj, začela v trenutku, ko so ilegalci že prestopili državno mejo, da predhodno obsojenec ni opravil nobenih aktivnosti v zvezi z vozilom in ne v povezavi z neznanimi organizatorji prepovedanega prestopa meje, v zahtevi ponuja dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato s temi navedbami ne uveljavlja razloga kršitve kazenskega zakona, pač pa po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Iztočnica za zatrjevano kršitev je lahko le dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne tisto, ki ga na podlagi lastnega videnja odločilnih dejstev zatrjuje vložnik zahteve. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega M.D. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni bil uspešen, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenega M.D. glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.