Jedro

Iz konkretnega opisa dejanja, ki se očita obdolžencu (razbitje in odstranitev ključavnice), ni mogoče zaključiti, da si je obdolženec s takšnim ravnanjem samovoljno vzel pravico do razpolaganja s solastno nepremičnino. Razpolagalno upravičenje namreč pomeni pravico do odtujitve in obremenitve stvari.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega M. P. se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obdolženega M. P., sina I. in A., roj. S., rojenega … v Ljubljani, stanujočega X., na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da si je samovoljno vzel svojo pravico oziroma pravico, za katero je mislil, da mu pripada, s tem, da je dne 8. 4. 2011 okrog 7.00 zjutraj v stanovanjski hiši na naslovu X., last obdolženca in zasebne tožilke, vsakega do ene polovice, razbil in odstranil ključavnico na vhodnih vratih v stavbo, istega dne okrog 18.30 ure zvečer, potem ko je zasebna tožilka zaradi zagotovitve varnosti namestila novo ključavnico, ponovno razbil in odstranil ključavnico na vhodnih vrat v stanovanjsko hišo na naslovu X., misleč, da ima on izključno pravico do razpolaganja s solastno nepremičnino, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. II. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je zasebna tožilka J. P. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, ter sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega M. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Sklenilo je še, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka ter kršitve ustavnih pravic obdolženega. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje (s stroškovno posledico), oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Na pritožbo je odgovorila pooblaščenka zasebne tožilke J. P. ter predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zagovornik utemeljeno zavzema za oprostitev obdolženca. Po presoji pritožbenega sodišča je v tej kazenski zadevi potrebno izreči oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, tj. iz razloga, ker dejanje, ki se obdolžencu očita v zasebni tožbi oziroma izreku izpodbijane sodbe, po zakonu ni kaznivo dejanje. Za takšno situacijo gre, kadar v konkretnem opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali v primeru, ko zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega ravnanja niso konkretno navedeni.

6. Kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. Skladno z ustaljeno sodno prakso mora biti iz opisanega ravnanja v zasebni tožbi med drugim razvidno tudi, katera je tista stvarna (ali obligacijska) pravica, ki si jo je domnevni storilec vzel. Iz opisa dejanja v predmetnem postopku izhaja, da si je obdolženec z dvakratnim razbitjem in odstranitvijo ključavnice vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu X. dne 8. 4. 2011 samovoljno vzel pravico do razpolaganja z navedeno nepremičnino, ki je sicer v solastnini obdolženca ter zasebne tožilke kot nekdanjih zakoncev.

7. Pritrditi je navedbam pritožbe, da je sodišče prve stopnje z izdajo obsodilne sodbe prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, s čimer je podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Iz opisa konkretnega dejanja, ki se očita obdolžencu (torej razbitje in odstranitev ključavnice), namreč nikakor ni mogoče zaključiti, da si je obdolženec s takšnim ravnanjem samovoljno vzel pravico do razpolaganja s solastno nepremičnino (ne glede na dejstvo, da med zakonci obstaja premoženjski režim skupne lastnine, sta obdolženec in zasebna tožilka pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika). Solastnina je pravna oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen idealni delež te stvari, kar z drugimi besedami pomeni, da je pri solastnini med solastnike razdeljena lastninska pravica. Lastninska pravica je, upoštevaje določbo prvega odstavka 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Iz solastnine izhajajo enaka upravičenja kot pri izključni lastnini (66. člen SPZ). Razpolagalno upravičenje, katerega samovoljno izvrševanje se očita obdolžencu, pa pomeni pravico do odtujitve in obremenitve stvari, oziroma drugače povedano – gre za pravno razpolaganje (Juhart idr.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 221, 337) nosilca razpolagalne sposobnosti, tj. sposobnosti imetnika stvarne pravice, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove (nav. delo, str. 225). Na podlagi obrazloženega ni nobenega dvoma, da obdolženec s svojimi ravnanji dne 8. 4. 2011, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe, že pojmovno na noben način ni mogel (pravno) razpolagati s stanovanjsko hišo na naslovu X. (je npr. odtujiti ali obremeniti), s čimer bi si vzel navedeno pravico. Posledično dejanje, ki se mu očita, po zakonu ni kaznivo dejanje.

8. Zagovornik utemeljeno zatrjuje, da obdolženčevo dejanje ne predstavlja razpolaganja, niti izvrševanja kakšnega drugega upravičenja, ki bi izhajalo iz (so)lastninske pravice. Izključno z razbitjem in odstranitvijo ključavnice na vhodnih vratih si obdolženec nepremičnine ni vzel v posest, z očitanim (opisanim) ravnanjem je ni uporabljal ter užival, prav tako pa sama odstranitev ključavnice po prepričanju pritožbenega sodišča še ne pomeni akta upravljanja stvari v solastnini (67. člen SPZ), saj z odstranitvijo obdolženec ni spremenil svojega pravnega položaja v smislu, da bi prišel v položaj izvrševati upravljalno upravičenje. Opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, je tako pomanjkljiv oziroma ne vsebuje konkretnega ravnanja obdolženca, ki bi pomenilo, da si je vzel svojo pravico (oz. pravico za katero je mislil, da mu gre) do razpolaganja z nepremičnino, katero imata z zasebno tožilko v solasti.

9. V posledici zapisanega je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo ter izpodbijano sodbo, ob hkratni ugotovitvi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. 10. Do pritožbenih navedb, ki so vsled takšne odločitve postale brezpredmetne, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

11. Glede na tak izid postopka je zasebna tožilka na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, kot tudi sodno takso v višini 300,00 EUR po tar. št. 7212 Zakona o sodnih taksah.