Jedro

Protispisnost ni podana, ko je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, temveč, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Protispisnost je napaka tehnične narave, ko gre za napačen postopek prenosa v obrazložitev sodbe tistega, kar je zapisano v listinah, kar mora imeti vpliv na rezultat dokazne ocene in samo sodbo. Nestrinjanje z dokazno oceno oziroma drugačno pravno tolmačenje listin pa ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Očitana nepravilna uporaba dokaznih pravil oziroma drugih procesnih določb ZPP, predstavlja kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati znesek 164,70 EUR in DDV skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). O stroških postopka je odločilo, da je tožnica dolžna toženki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravdna pravila o dokaznem postopku. Obrazložitev je protispisna. Tožnica je jasno navedla, da je sporno zemljišče označila s tablami. Priložila je tudi fotografijo parkirišča, kjer so vidne oznake parcele. Toženka ni substancirano prerekala, da je avto parkirala na tožničini parceli. Navedla je, da je avto parkirala na javni občinski parceli in hkrati, da je to občinska cesta. Zmotno je stališče, da iz fotografij ni vidna meja med parcelami. Tožnica je prerekala toženkine navedbe, da njene parcele predstavljajo manjšo makadamsko površino. Že v tožbi je jasno opredelila sporno zemljišče. Toženka je sama navajala, da so na tleh narisane bele črte, ki naj bi bile kasneje izbrisane. Ni moč verjeti toženki, da bi občina kar na cesti označila parkirna mesta. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj kljub navedbam toženke, da so parkirišča ob cesti 898/2, šteje, da so parkirišča na cesti 898/2. Nobena stranka ni zatrjevala, da so parcele zgolj makadamske.

Tožnica je tudi jasno prerekala trditve toženke, da v času parkiranja njenega vozila na asfaltnem parkirišču v A. sploh ni bilo in da tega avtomobila tudi ne vozi. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bile toženkine trditve o tem, da je ni bilo v A. in je bila doma, nesporne. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravila o substanciranem prerekanju. Toženka je le pavšalno zanikala, da je bila doma in avta ni vozila. Zmoten in protispisen je zaključek, da tožnica ni trdila, da je sporno parkirišče uporabljala prav tožnica in v zvezi s tem ni predlagala dokaza. Prav tako je dokazovala, kdo je bil voznik vozila. Neživljenjsko je stališče, da bi morala tožnica identificirati tudi voznika, ki je vozilo zapeljal na parkirišče. Tožnica je predložila sliko vozila z registrsko tablico in rezultate poizvedb na upravni enoti. To je tudi edina zakonita možnost tožnice, da pridobi podatke o vozniku. Teh dokazov sodišče prve stopnje ni upoštevalo in jih presojalo. S tem je kršilo tožničino pravico do izjave in sodnega varstva. Neutemeljen je očitek, da tožnica ni poskusila, da bi razkrila identiteto voznika. To je storila po uradni poti z angažiranjem odvetnika. Ni jasno, kako naj tožnica drugače ugotovi identiteto voznika.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporu majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Poudarjeni sta načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Omejeno je navajanje dejstev in dokazov (451. in 453. člen ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbenega sodišča, razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da bi toženka parkirala na zemljišču v njeni lasti.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb obeh pravdnih strank. Trditve tožnice niso bile preslišane ter njena pravica do izjave v postopku ni bila okrnjena.

8. Tožnica je trdila, da je toženka parkirala njeno vozilo na zemljišču v njeni lasti, ki je bilo označeno v naravi s tablami in predstavlja parkirišče. Navedla je tudi parcelno številko. Toženka je takšnim trditvam ugovarjala in trdila, da je bilo njeno vozilo parkirano na zemljišču v občinski lasti, z drugo parcelno številko. Kot dokaz je priložila fotografije (priloga A2, A3 in A9), na katerih je razvidno v naravi asfaltno parkirišče ob železnici, kjer so parkirana vozila. Zaključek sodišča prve stopnje, da iz priloženih fotografij ni vidno, kje je meja med tožničino in občinsko parcelo, niti to, na kateri parceli je vozilo parkirano, ni protispisen. Iz navedenih fotografij ni v ničemer razvidno, na katerih parcelnih številkah se nahajajo vozila. Prikazuje se zgolj stanje v naravi enega izmed parkirišč ob železnici. Tudi iz fotografije v prilogi A3 ni vidno, na kateri zemljiški parceli se tabla sploh nahaja. Vidno je le, da se nahaja nekje ob železnici.

9. Nejasna je pritožbena navedba, da so na fotografijah oznake vidne. Lokacije vozila iz takšnih fotografij ni mogoče ugotoviti. Ne glede na navedbe pravdnih strank, ali ima sporno parkirišče asfaltno ali makadamsko podlago, iz priloženih fotografij nista razvidni lokacija in meja spornih zemljiških parcel. Posledično tudi ne, na kateri zemljiški parceli se vozilo nahaja. Očitana protispisnost zato ni podana.

10. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasni in medsebojno skladni. Sodišče prve stopnje je v logičnem sosledju pojasnilo, da sta obe stranki zatrjevali drugačno parcelno številko, kje naj bi bilo vozilo parkirano. Ker je bilo dokazno breme, da je bilo vozilo parkirano na zemljišču v lasti tožnice, na tožnici, bi morala za takšne trditve priložiti ustrezen dokaz. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da priložene fotografije niso ustrezen dokaz in tožnica zatrjevanih dejstev ni uspela dokazati. Pritožbeni očitek, da je obrazložitev nejasna in notranje nasprotna, se tako izkaže kot neutemeljen.

11. V preostalem delu pritožbe tožnica sodišču prve stopnje očita protispisnost, vendar s tem dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Protispisnost namreč ni podana, ko je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, temveč, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Protispisnost je napaka tehnične narave, ko gre za napačen postopek prenosa v obrazložitev sodbe tistega, kar je zapisano v listinah, kar mora imeti vpliv na rezultat dokazne ocene in samo sodbo. Nestrinjanje z dokazno oceno oziroma drugačno pravno tolmačenje listin pa ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.1

12. Očitana nepravilna uporaba dokaznih pravil oziroma drugih procesnih določb ZPP, predstavlja kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

13. Nepomembne za odločitev v zadevi pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje uporabnika toženkinega vozila (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožnica ni uspela dokazati, da je bilo vozilo parkirano na njenem zemljišču. Že navedeno predstavlja utemeljen in prepričljiv razlog za zavrnitev zahtevka. Dokazna ocena o uporabniku ali vozniku toženkinega vozila, je zato povsem nepotrebna.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi drugi ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 J. Zobec, komentar k 339. členu ZPP v: L. Ude in A. Galič (ur.), _Pravdni postopek, zakon s komentarjem,_ 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 312 -313.