Jedro

Toženi stranki so vse trditve tožeče stranke bile znane že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne vzdržijo pritožbene trditve, da je šele po izdaji prve sodbe izvedela za določene okoliščine o domnevnem prirejanju prometne nesreče. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov in na podlagi dejstev, ki jih morajo navesti stranke in na katera opirajo svoje zahtevke ter na osnovi predlaganih dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Ker se je pred sodiščem prve stopnje vseskozi obravnavalo isto dejansko stanje, bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti lahko in morala predlagati izvedbo dokazov, ki jih je šele v ponovljenem postopku, za katere pa je skladno z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP res prekludirana.

Pogodbeno razmerje temelji na medsebojnem zaupanju in če je tožena stranka prijavila škodni dogodek z navedbami kot jih podala v prijavi škodnega dogodka ter pripeljala poškodovano vozilo v pregled, še to ne pomeni, da bi bila tožeča stranka dolžna takoj opraviti natančno analizo prometne nesreče in njenih posledic, če na prvi pogled ni nastal sum v prirejenost nesreče. Na drugi strani pa to seveda ne pomeni, da tožeča stranka kot zavarovalna organizacija ne bi smela ugotavljati tudi po izplačilu zavarovalnine in odškodnin, če je do škodnega dogodka res prišlo na način, kot se je zatrjevalo, in če se izkaže, da je škodni dogodek prirejen, ima pravico do vrnitve tistega, kar je izplačala.

Pravilen je glede na vse navedeno materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati zneska, ki ga ni prejela, potem ko je bilo ugotovljeno, da je škodo povzročilo več oseb (in tudi tožena stranka) skupaj in ni bistveno, kdo je znesek neposredno prejel. Ker je obveznosti vsakega udeleženca po 186. členu OZ solidarna, to pomeni, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 388/2016 z dne 16. 2. 2017 izreklo: "I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 80220/2014 z dne 16. 6. 2014, se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 6.196,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2014 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 29,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2013 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 1.329,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

2. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni ali pa razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje najprej pojasnjuje, da je v tej zadevi enkrat že razsodilo s sodbo I Pg 852/2014 z dne 23. 6. 2015, v kateri je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 80220/2014 z dne 16. 6. 2014, vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, kjer je toženi stranki naložilo plačilo zneska 3.237,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2014 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 14,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2014 dalje, vse v 15. dneh, v preostalem delu, torej za znesek 6.196,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2014 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 29,04 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še prisodilo stroške v višini 404,82 EUR. Ob pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Celju s sklepom Cpg 119/2016 pritožbi zoper II. in III. točko izreka (glede zavrnilnega dela in sklepa o stroških) ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:(-) da je tožeča stranka v tem sporu od tožene stranke vtoževala terjatev v skupnem znesku 9.434,48 EUR s pripadki, pri čemer znesek 3.237,73 EUR predstavlja toženi stranki izplačano zavarovalnino (2.616,17 EUR) in od nje obračunane zamudne obresti od 6. 10. 2011 do 23. 4. 2014 (594,36 EUR) in dodatno od iste glavnice obračunane zamudne obresti še za čas od 24. 4. 2014 do 8. 6. 2014 v znesku 27,20 EUR, terjatev v znesku 6.196,75 EUR pa predstavlja odškodnino, ki je bila izplačana D. B. in M. K., in od nje obračunane zamudne obresti, oba pa sta bila poškodovana v prometni nesreči dne 6. 9. 2011, katere povzročitelj naj bi bilo vozilo, last tožeče stranke; (-) da je sodni izvedenec potrdil, da držijo trditve tožeče stranke, da do prometne nesreče, na podlagi katere je tožeča stranka izplačala zavarovalnino in odškodnino, ni moglo priti na način, kot je to bilo prikazano v prijavi prometne nesreče; (-) tožeča stranka je namreč trdila, da je bila toženi stranki zavarovalnina izplačana, ker ji je bilo prikazano, da je dne 6. 9. 2011 na križišču Kidričeve in Vrunčeve ulice v Celju, prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bili udeleženi osebno vozilo znamke VW Polo, reg. št. CE AA in osebno vozilo znamke Ford Fusion, reg. št. CE BB, last tožene stranke in da naj bi do nezgode prišlo, ker voznica vozila tožene stranke ni bila pozorna na vozilo pred seboj, ki je zavijalo desno na Kidričevo ulico in je spregledala, da je slednje pred vključitvijo na Kidričevo ulico pričelo zavirati, zaradi česar naj bi s prednjim delom vozila Ford Fusion trčila v zadnji del vozila VW Polo, vendar pa je bilo z naknadno preiskavo ugotovljeno, da poškodbe na udeleženih vozilih niso mogle nastati v okoliščinah in na način kakršnega so zatrjevali udeleženci in da je bila prometna nesreča v celoti prirejena; (-) da je izvedenec zaključil, da bi v takšni prometni situaciji, kot jo opisujeta oba v prometni nesreči udeležena voznika in je narisana in podpisana od strani obeh voznikov na skici dogodka, spredaj vozeči osebni avtomobil POLO lahko bil poškodovan po levem zadnjem delu PVC branika, ali bil oplažen po celotni širini vozila (odvisno od usmerjenosti njegovega vozila ob naletu v desno), osebni avtomobil FORD pa po desni strani sprednjega PVC branika, ali po sprednjem desnem vogalnem delu; (-) da je izvedenec pojasnil, da višina sprednjega in zadnjega PVC branika v prometni nesreči udeleženih vozil okrog 0,60 m kaže, da sta vozili kot prvo prišli v kontakt z branikoma, v posledici česar bi morala biti tudi oba PVC branika približno enako poškodovana, saj je ob trčenju na branika delovala približno enaka sila, vendar takšnih intenzivnih poškodb na sprednjem desnem delu PVC branika vozila FORD, ki bi pri takšnem načinu trčenja morale nastati na slikah ni videti; (-) da je izvedenec zaključil, da opravljena analiza poškodb na vozilih kaže, da poškodbe na vozilu POLO in vozilu FORD niso mogle nastati v okoliščinah in na način, kot ga navajata voznika v prijavi škodnih primerov in da analizi poškodb na obeh v prometni nesreči udeleženih vozilih, kažeta, da poškodbe na zadnjem delu vozila VW POLO, ne ustrezajo poškodbam na sprednjem delu vozila FORD Fusion, saj je primarna poškodba zadnjega levega dela PVC branika na vozilu POLO ozka in intenzivna, dno poškodbe (vtisnine) pa je široko okrog 5 cm, takšne ozke in intenzivne poškodbe, pa tudi ostalih poškodb na zadnjem delu vozila POLO, pa sprednji PVC branik vozila FORD ni mogel povzročiti, čeprav je branik več ali manj poškodovan po celotni širini, pri čemer neke trčne točke na sprednjem PVC braniku vozila FORD, ki bi na zadnji strani spredaj vozečega vozila POLO lahko povzročila takšne poškodbe, kot so prikazane na slikah, ni videti in da opravljena analiza poškodb na obeh vozilih kaže, da poškodbe na zadnjem delu vozila VW POLO ne ustrezajo poškodbam na sprednji strani vozila FORD Fusion, tako da poškodb na vozilih ni mogoče povezovati z opisanim prometnim dogodkom in da je izvedenec še pojasnil, da bi do takšnih poškodb, kot so nastale v konkretnem primeru, lahko prišlo samo, če je ob trčenju bil osebni avtomobil Ford usmerjen v desno za okrog 50 stopinj. Takšne usmerjenosti pa vozilo Ford v nobenem primeru ni moglo doseči. Izvedenec je še povedal, da ob dejstvu, da imata Ford in Polo odbijača na približno isti višini, razreznina na Fordu ni mogla povzročiti poškodbe na Polo-tu kot je razvidno iz fotografij A4 in A5. Poškodba sprednjega levega dela branika Forda je lahko nastala samo ob kontaktu v zadnji desni branik vozila Polo. Prikazane poškodbe pa nikakor niso iste in ne odgovarjajo načinu trčenja. Če bi vozila zavila v desno potem bi prišlo do poškodbe na sprednjem levem delu vozila Ford in zadnjem desnem delu vozila Polo, teh poškodb pa spet ni; (-) da je za osebni avtomobil, last tožene stranke, bilo v času škodnega dogodka pri tožeči stranki po polici št. ... sklenjeno zavarovanje avtomobilskega kaska, iz naslova katerega je tožena stranka uveljavljala kritje škode, katera naj bi nastala v obravnavanem škodnem dogodku in ji je dne 6. 10. 2011 tudi izplačana zavarovalnina v višini 2.616,17 EUR (potrdilo nakazila v prilogi A29), na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja pa je do tožeče stranke postavljen odškodninski zahtevek poškodovanih D. B. in M. K. ter jima je tožeča stranka odškodnino tudi plačala, skupaj v znesku 6.196, 75 EUR .

9. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju odločilo, da tožeča stranka upravičeno od tožene stranke na podlagi določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteva vračilo plačane zavarovalnine v višini 2.616,17 EUR, katero je tožena stranka neupravičeno pridobila iz naslova avtomobilskega kaska in je bila za prejeti znesek na račun tožeče stranke obogatena brez pravne podlage. Poleg prejetega zneska zavarovalnine pa je tožena stranka dolžna povrniti tudi zakonske zamudne obresti od dneva njegove pridobitve (6. 10. 2011) dalje, saj je bila ob pridobitvi nepoštena (193. člen OZ).

10. Sodišče prve stopnje pa je v prvem sojenju tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 6.196,75 EUR (odškodnina) s pripadki zavrnilo, ker je menilo, da ni utemeljen niti iz naslova neupravičene obogatitve, ker je odškodnina bila izplačana D. B. in M. K.in ne toženi stranki niti ne gre za neposlovno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj tožeča stranka ne pojasni, katero nedopustno ravnanje tožene stranke naj bi ji povzročilo škodo, kaj šele, da bi obstajala vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Presodilo je še, da tudi ne gre za poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

11. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da škoda ni mogla nastati v prometni nesreči dne 6. 9. 2011 in je štelo, da je bila prometna nesreča prirejena, ker je izvedenec pojasnil, da tehnično ni mogoče, da bi poškodbe na udeleženih vozilih nastale v okoliščinah in na način, kakršnega so domnevni udeleženci zatrjevali v svoji korespondenci s tožečo stranko, in sicer tožena stranka v poročilu o prometni nesreči, prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (ki jo je sicer izpolnila po navedbah tožene stranke hči tožnika, vendar toženec ni zatrjeval, da za to ni imela pooblastila) ter prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska, D. B. v poročilu o prometni nesreči ter odškodninskih zahtevkih iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti glede materialne in nematerialne škode, M. K. pa v svojem odškodninskem zahtevku iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti glede utrpele nematerialne škode.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so s prirejenostjo prometne nesreče in dajanjem neresničnih podatkov vsi udeleženci ravnali skupaj protipravno z namenom, da bi domnevni udeleženci prejeli zneske zavarovalnine in odškodnine. Ker škoda na udeleženih vozilih ne izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka tudi nematerialna škoda zaradi telesnih poškodb, ki naj bi jo udeleženci utrpeli ni mogla nastati v tem škodnem dogodku.

13. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zavarovalno jamstvo za zatrjevani obseg materialne in nematerialne škode ni bil podano, saj nastanek zavarovalnega primera, ki predstavlja bodoč, negotov in od volje pogodbenih strank neodvisen dogodek, ni izkazan. Sklenjena zavarovalna pogodba toženi stranki kot zavarovancu skladno z 27. členom Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka 10-6 nalaga, da mora zavarovanec dati zavarovalnice vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. V primeru, da škode ne prijavi na navedeni način, je dolžan zavarovalnici povrniti škodo, ki jo ima zaradi tega. Prav tako pa tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod 07-6 v 4. členu določajo obveznost zavarovanca, da pri razjasnitvi vprašanja odgovornosti, torej utemeljenosti prejetih zahtevkov, podaja resnične in izčrpne podatke o poteku prometne nesreče in njenih okoliščinah.

14. Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka glede obravnavane prometne nesreče v celoti kršila svoje obveznosti po navedeni zavarovalni pogodbi. Tožeči stranki okoliščina, da je bila prometna nesreča prirejena ni bila in ji ni mogla biti znana ter je bila tako glede navedene okoliščine s strani domnevnih udeležencev, predvsem pa tožene stranke, spravljena v zmoto. Upravičeno je mislila, da so poškodbe na vozilih VW Polo in Ford Fusion ter telesne poškodbe oseb nastala v obravnavani predmetni prometni nesreči, čeprav se je izkazalo, da niso. Pri obravnavi zahtevkov tožeča stranka ni imela razloga za sum o okoliščinah nastanka škode. Slednji se ji je pojavil šele po izplačilu vtoževanih zneskov, in sicer pri obravnavi drugih škodnih primerov, v katerih so bila udeležena ostala vozila tožene stranke. Z izplačilom odškodnine D. B. in M. K. je tožeči stranki nastala škoda. S tem je izključen sam zatrjevani dogodek in s tem zavarovalni primer, in tako odpade potrebna predpostavka odškodninske odgovornosti tudi glede nematerialne škode, katero naj bi v zatrjevani prometni nesreči utrpeli domnevni potniki v vozilih, in sicer vzročna zveza med škodo in škodnim dogodkom.

15. Tožena stranka je tako s povzročitvijo zmote oziroma s prevaro, in sicer tako da je skupaj z drugimi domnevnimi udeleženci škodnega dogodka uskladila svoje navedbe o škodnem dogodku, pomagala zapeljati tožečo stranko v izplačilo odškodnin, za katere sicer ni bilo podanega zavarovalnega jamstva, česar pa tožeča stranka ni vedela. S tem je solidarno odgovorna za škodo v višini 6.196,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2014 dalje, ki je tožeči s njenim protipravnim ravnanjem nastala. Za toženo stranko sicer ni bila sporna višina izplačila in s tem škode, prav tako tudi ne tek zakonskih zamudnih obresti.

16. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da je zmoten ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati zneska, ki ga ni prejela, saj je bilo ugotovljeno, da je škodo povzročilo več oseb (in tudi toženec) skupaj in ni bistveno, kdo je znesek neposredno prejel. Ker je obveznosti vsakega udeleženca po 186. členu OZ solidarna, to pomeni, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).

17. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

18. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko toženi stranki, ki je na prvem naroku v sicer ponovljenem sojenju, pravočasno predlagala zaslišanje prič, obeh voznikov in sicer D. B. in N. K., ter tudi direktorja oziroma zakonitega zastopnika tožene stranke, tega ni dovolilo oziroma dokaza ni izvedlo, pri tem pa se je sklicevalo le na 286. člen ZPP. Pritožba trdi, da je takšno naziranje napačno, saj je bila sodba v celoti v tem delu razveljavljena in je potrebno ponovno izvesti vse dokaze in imajo stranke pravico podajati tudi nove dokaze seveda v zvezi s svojimi dosedanjimi trditvami in pa tudi nove dokaze, če jih prej brez svoje krivde niso mogle predlagati, kot je to tudi v tem primeru. Tožena stranka je namreč šele po izdaji prve sodbe sodišča in njeni razveljavitvi izvedela za določene okoliščine o domnevnem prirejanju prometnih nezgod, kar bi lahko tudi razjasnilo pričanje predlaganih prič in zakonitega zastopnika.

19. Pritožbeni očitek, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko je štelo, da je tožena stranka prekludirana z novimi dokaznimi predlogi v ponovljenem postopku, je neutemeljen.

20. V postopku se je obravnavala prometna nesreča z dne 9. 6. 2011, v kateri je bilo udeleženo vozilo tožene stranke ob zatrjevanju tožeče stranke, da je prometna nesreča prirejena, kar je šele naknadno ugotovila in da je zato tožeča stranka zaradi zmote neutemeljeno izplačala toženi stranki zavarovalnino iz kasko zavarovanja avtomobila in iz zavarovalne police o obveznem avtomobilskem zavarovanju še odškodnino dvema domnevnima poškodovancema v tej nesreči. Tožeča stranka je zatrjevala, da prometna nesreča ni mogla nastati na način, ko je to opisano v prijavah prometne nesreče oziroma škodnega dogodka.

21. Toženi stranki so vse trditve tožeče stranke bile znane že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne vzdržijo pritožbene trditve, da je šele po izdaji prve sodbe izvedela za določene okoliščine o domnevnem prirejanju prometne nesreče. 22. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov1 in na podlagi dejstev, ki jih morajo navesti stranke in na katera opirajo svoje zahtevke ter na osnovi predlaganih dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.2

23. Obe pravdni stranki, tudi sedaj pritožnica, sta v prvotnem postopku pred sodiščem prve stopnje podali navedbe, obe sta tudi predlagali dokaze, na toženi stranki pa je bilo, da glede na trditve nasprotne stranke in svoje trditve, pretehta katere dokazne predloge bo podala, da bo uspešna pri zatrjevanju, da prometna nesreča ni bila prirejena, kot je očitala tožeča stranka. Dokaznega predloga z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in z zaslišanjem voznice vozila tožene stranke ter obeh domnevnih oškodovancev ni podala, čeprav je bila že v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo poučena skladno z določbo 286.člena ZPP, ki določa, da morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, izjemoma pa to lahko storijo na poznejših narokih, če jih brez krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

24. Ker se je pred sodiščem prve stopnje vseskozi obravnavalo isto dejansko stanje, bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti lahko in morala predlagati izvedbo dokazov, ki jih je šele v ponovljenem postopku, za katere pa je skladno z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP3 res prekludirana.

25. Tožena stranka je na prvem naroku v ponovljenem postopku predlagala izvedbo že navedenih dokazov, pri tem pa sploh ni povedala, zakaj te dokazne predloge podaja šele v ponovljenem postopku in ne drži pritožbena navedba, da jih je predlagala za to, ker je izvedela za določne okoliščine v zvezi z domnevnim prirejanjem prometnih nezgod. Takšnih trditev ni bilo in sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku z novimi dokaznimi predlogi prekludirana.

26. Pritožba graja tudi mnenje izvedenca prometne stroke ki temelji le na nekih predpostavkah, ki mu jih je predložila tožeča stranka in iz tega izpelje vse svoje nadaljnje ugotovitve brez možnosti, da pa se je zadeva lahko zgodila tudi drugače, še zlasti za to ker izvedenec ni napravil ne ogleda kraja nezgode ne ogleda poškodovanih vozil in to kljub zahtevi tožene stranke in je svoje mnenje napravil po slikah in googlu kot to navaja tudi sam. Bilo pa bi pametno in korektno če bi napravil ogled križišča in če bi ga, bi videl, da nobeno vozilo tam ne stoji naravnost kot to trdi izvedenec, ampak pod kotom vsaj 20 do 30 stopinj v desno in to iz razloga ker je obvezna smer zavijanje le v desno in v levo ni mogoče zaviti, ker gre za dvopasovno cesto v vsako smer z deljenim pasom. Zato sta obe vozili stali pod kotom in sicer vozilo Polo pod kotom vsaj 20 stopinj v desno, medtem ko vozilo Ford v levo, ker je voznica hotela preprečiti trk in je delno zavila še v levo, zato so poškodbe nastale drugače, kot je to navedel izvedenec, ki je pač navedel samo eno izmed možnih variant in to tisto ki mu jo je predložila in sugerirala tožeča stranka za katero je napravil mnenje.

27. Pritožbeno sodišče sicer dopušča pritožbeno kritiko izvedenskega mnenja, vendar je treba upoštevati, da je brez procesnega učinka, saj tožena stranka v postopku ni vztrajala, da sodišče postavi novega izvedenca. Izvedenec je na izrecno zahtevo tožene stranke, ki v ponovljenem postopku ni privolila v branje izvedenskega mnenja, izvedlo dokaz z izvedencem na naroku, kjer je tožena stranka imela možnost postavljati vprašanja. Izvedenec je podal mnenje, da prometna nesreča ni mogla nastati na način in ne pustiti posledic, kot izhajajo iz prijav nesreče. Tožena stranka ni zahtevala novega izvedenca, zato so vsi pritožbeni očitki glede pomanjkljivega in deloma nestrokovnega izvedenskega mnenja neupoštevni, sodišče prve stopnje pa je izvedensko mnenje štelo za strokovno in prepričljivo ter na podlagi njega utemeljeno presodilo, da je obravnavana prometna nesreča prirejena.

28. Zmoten je pritožbeni očitek, da je izvedenec sledil zgolj trditvam tožeče stranke, ki je izvedensko mnenje tudi naročila, ker temu ni tako, saj je izvedensko mnenje bilo izdelano v posledici dokaznega predloga tožeče stranke, ki ga je sodišče dopustilo, da je odgovoril na strokovna vprašanja v zvezi z nastankom prometne nesreče in njenimi posledicami.4

29. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje tudi sicer v celoti zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo določbe materialnega prava zlasti določbe Obligacijskega zakonika. Toženi stranki je naprtilo plačilo vse škode ki naj bi nastala v tem škodnem dogodku in to materialne na vozilih in nepremoženjske škode, ne glede na to kdo je in kakšno škodo je sam prijavil zavarovalnici in kdo je zavarovalnino ali odškodnino kasneje dobil ali ni dobil ali jo bo mogoče še dobil, pa bo tudi za to morebitno novo škodo ponovno odgovarjala in bila tožena le tožena stranka. Tožena stranka je pravilno in zakonito po svojem zakonitem zastopniku direktorju S. K. po izjavi voznice vozila in ob upoštevanju poročila o prometni nezgodi prijavila zavarovalnici samo prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska in sicer to dne 13. 9. 2011, podpisano lastnoročno s strani S. K. in ničesar drugega ni nikoli prijavila tožena stranka tožeči stranki niti je ta ni pozvala, da naj kar koli prijavi ali da se opredeli do česar koli ali poda izjavo ali opis dogodka ali prometne nezgode. Zato sodišče povsem napačno v svoji obrazložitvi navaja v točki 17: "ker je tožena stranka neresnično izpovedala o škodnem dogodku tudi v svoji prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti z dne 13. 9. 2011 ki ga je tožena stranka vložila pri tožnici v zvezi z odškodninskimi zahtevki za izplačilo odškodnin zavarovanj avtomobilske odgovornosti za materialno škodo na vozilu Polo ter nematerialno škodo domnevnih potnikov." Te prijave tožena stranka sama nikoli ni vložila niti je tožeča stranka ni zahtevala, ampak je zgolj voznica vozila N. K. v izjavi ki jo je podala na prijavo škode s strani D. B., ki je dne 08.09 2011 podal odškodninski zahtevek za škodo na vozilu, ne pa za nepremoženjsko škodo, potrdila svoje navedbe podane že v evropskem poročilu o prometni nezgodi, ko je kot voznica priznala krivdo. Ni pa s tem nikakor pravno veljavno zavezala tožene stranke k ničemer, saj ne samo da za takšno izjavo v imenu tožene stranke ni bila pooblaščena ne po določbah ZGD ne na podlagi pooblastila, ampak le v svojem imenu in za svoj račun.

30. Pritožbene navedbe so v delu, ko se trdi, da tožena stranka ni nikoli izpolnila prijave škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti in da je to storila voznica vozila tožene stranke, ki pa s tem ni zavezala tožene stranke, ker takšnih pooblastil ni imela, pritožbena novota, saj je tožena stranka v postopku trdila le, da je to prijavo podpisala hčerka zakonitega zastopnika tožene stranke, ne pa zakoniti zastopnik, nikoli pa ni trdila, da bi ne imela pooblastila, da izjavo podpiše v imenu in za račun tožene stranke kot zavarovanca.

31. Ker gre za pritožbene novote, saj pritožba ne pove, zakaj navedb tožena stranka brez svoje krivde ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

32. Pritožbeni zaključki glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava temeljijo ravno na pritožbenih novotah in zato sta ta dva pritožbena očitka neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da so tako tožena stranka kot domnevni poškodovanci v prometni nesreči, s svojimi izjavami tožečo stranko spravili v zmoto, da je dejansko prišlo do prometne nesreče na način, ko je zapisan v prijavah prometne nesreče. Končno tudi zakoniti zastopnik tožene stranke v svoji izjavi z dne 24. 4. 2014 (listina A38 v spisu) navaja, v zvezi z regresnim zahtevkom tožeče stranke z dne 23. 4. 2014 (listina A37 v spisu), ki se nanaša na prometno nesrečo 6. 9. 2011: "da se strinjam glede povračila izplačanih zneskov odškodnin in zavarovalnin glede materialne škode (poškodbe avtomobilov) na vozilih družbe S. d.o.o. in mojih vozilih in sicer v delu, ki so dvomljivi", kar nedvomno lahko pomeni samo to, da se je priznavala prirejenost prometne nesreče. 33. Očitek pritožbe, da je tožeča stranka ravnala malomarno, ker ni takoj pristopila k analizi prometne nesreče in da je sama kriva za nastale posledice, je prav tako neutemeljen. Pogodbeno razmerje temelji na medsebojnem zaupanju in če je tožena stranka prijavila škodni dogodek z navedbami kot jih podala v prijavi škodnega dogodka ter pripeljala poškodovano vozilo v pregled, še to ne pomeni, da bi bila tožeča stranka dolžna takoj opraviti natančno analizo prometne nesreče in njenih posledic, če na prvi pogled ni nastal sum v prirejenost nesreče. Na drugi strani pa to seveda ne pomeni, da tožeča stranka kot zavarovalna organizacija ne bi smela ugotavljati tudi po izplačilu zavarovalnine in odškodnin, če je do škodnega dogodka res prišlo na način, kot se je zatrjevalo, in če se izkaže, da je škodni dogodek prirejen, ima pravico do vrnitve tistega, kar je izplačala.

34. Pritožba očita, da bi tožeča stranka morala povračilo škode zahtevati tudi od ostalih, ki so bili poplačani v posledici prirejene nesreče, pri tem pa očitno spregleda, da je tožeča stranka tako tudi postopala, saj je predlog za izvršbo vložila ne le zoper toženo stranko, ampak tudi zoper M. K. in D. B., le da ta dva zoper sklep o izvršbi nista ugovarjala in je zoper njiju sklep postal pravnomočen.

35. Pravilen je glede na vse navedeno materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati zneska, ki ga ni prejela, potem ko je bilo ugotovljeno, da je škodo povzročilo več oseb (in tudi tožena stranka) skupaj in ni bistveno, kdo je znesek neposredno prejel. Ker je obveznosti vsakega udeleženca po 186. členu OZ5 solidarna, to pomeni, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).

36. Sodišče prve stopnje je utemeljeno v celoti ugodilo (še) vtoževanemu tožbenemu zahtevku.

37. Po določbi prvega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

38. Pritožba tudi konkretno ne izpodbija stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev dolb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

39. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

40. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi zadeve, zato mora tožeča stranka sama nositi stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Določba 2. člena ZPP. 2 Določba 7. člena ZPP. 3 Določba drugega odstavka 362. člena ZPP se glasi: "Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti." 4 Določba 243. člena ZPP se glasi: "Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga." 5 Določba 186. člena OZ se glasi: ?(1) Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. (2) Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi. (3) Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. (4) Kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno."