Jedro

Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je začel teči, ko je tožena stranka tožnika napotila na čakanje na delo, saj je že tedaj potreba po njegovem delu prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 2. 2010 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na njegovo delovno mesto, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo, ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je v postopku dokazoval, da je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 2001 na delovnem mestu „elektrooperater male plinske elektrarne“, pogodba o zaposlitvi pa je bila odpovedana iz poslovnih razlogov zaradi prenehanja potreb po delu na delovnem mestu „upravljalec zaprtega odlagališča“. Iz primerjave opisov delovnih mest „elektrooperater male plinske elektrarne“ in „upravljalec zaprtega odlagališča“ in njegove izpovedi ne izhaja, da gre za enak opis del in nalog, temveč da obstajajo med njima razlike. Tako je že iz naziva delovnega mesta jasno, da gre po kriterijih za različni delovni mesti. Dodane so naloge, ki jih tožnik na delovnem mestu „elektrooperater male plinske elektrarne“ ni opravljal, ker so se potrebe po specifičnem delu na zaprtem odlagališču pojavile komaj po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Tudi narava dela ni bila enaka. Zaključka sodišča o delu pod nespremenjenimi pogoji ne potrjuje noben dokaz, zato obstaja nasprotje med listinami in razlogi sodbe. Do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je prišlo že s spremembo sistemizacije 28. 6. 2005. Kolikor pa bi sodišče zaključilo, da poslovni razlog ni nastal s spremembo sistemizacije v letu 2005, bi na podlagi izvedenih dokazov moralo zaključiti, da je poslovni razlog nastal vsaj pred 28. 8. 2009, ko je tožena stranka napotila tožnika na čakanje na delo. Listine, predložene kot dokaz, izkazujejo, da je bilo odlagališče, kjer je delal tožnik zaprto že 15. 4. 2009. Sodišče se o tej okoliščini ni izreklo niti ugovorov tožnika ni ocenilo, prav tako ni dokazno ocenilo listine, da je svet delavcev že na svoji 2. redni seji 3. 9. 2009 opozoril, da zanj že nekaj časa ni dela. Sicer pa se sodišče s tem vprašanjem niti ni ukvarjalo, je pa tudi napačno povzelo podatke o napotitvi tožnika na čakanje na delo. Potreba po opravljanju tožnikovega dela je torej prenehala že s spremembo sistemizacije 28. 6. 2005, najkasneje pa takrat, ko je bilo pri toženi stranki ugotovljeno, da zanj dela ni več in je bil napoten na čakanje. Formalna ukinitev delovnega mesta „upravljalec zaprtega odlagališča“ ne more biti odločilnega pomena. Meni, da je bil z vročanjem odpovedi po detektivu, izigran. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni poklonilo vere tožniku in njegovi izpovedi. Iz sodbe ne izhaja, zakaj je kot ključni trenutek za pričetek teka prekluzivnega roka za podajo odpovedi sodišče določilo formalno ukinitev delovnega mesta. V kolikor bi sodišče popolnoma raziskalo dejansko stanje, bi moralo njegovemu zahtevku ugoditi ali svojo odločitev obrazložiti z enakovrednim tehtanjem argumentov obeh strani. Glede na navedeno v pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnika in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena. Navaja, da je tožnik delo na delovnem mestu „upravljalec zaprtega odlagališča“ opravljal od dne 28. 6. 2005 dalje in spremenjenemu poimenovanju delovnega mesta nikdar ni ugovarjal ali kakorkoli drugače nasprotoval. S preimenovanjem delovnega mesta v letu 2005 je bil tožnik seznanjen, pogoji za zasedbo delovnega mesta ter sam opis del in nalog delovnega mesta pa so ostali enaki. Nespremenjena je ostala tudi tožnikova plača. Glede na dejstvo, da je tožnik od leta 2005 dalje, pa vse do napotitve na čakanje na delo s 1. 9. 2009 opravljal vsebinsko popolnoma enako delo, je jasno, da potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala že v letu 2005. Dejstvo, da je delodajalec s sklepom tožnika z dnem 1. 9. 2009 napotil na čakanje na delo doma, nikakor ne pomeni, da je potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi trajno prenehala, temveč zgolj začasno. Tožena stranka je ne glede na slabe poslovne rezultate za leto 2008 in prvo polovico leta 2009 pričakovala, da se bo potreba po delu v določenem krajšem času pojavila. Predvidevanja toženke se niso uresničila, zaradi česar je morala sprejeti druge ustrezne ukrepe. Za vročitev odpovedi preko detektiva so se odločili zato, ker tožnik v času podaje ni delal, pa tudi sicer so pri toženi stranki uporabili takšen način vročanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 88. člena ZDR utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec, ki mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v času šestih mesecev od nastanka utemeljenega poslovnega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR).

Za presojo pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je odločilnega pomena datum dejanskega prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi posameznega delavca, zaradi katerega od primeroma naštetih razlogov iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je štelo, da je organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta „upravljalec zaprtega odlagališča“ nastal s sklepom poslovodstva tožene stranke z dne 26. 11. 2009. To pa ne izključuje primerov prenehanja potreb po opravljanju določenega dela na delovnem mestu že pred tem, kar je tožnik v tem sporu uveljavljal. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik že s sklepom z dne 28. 8. 2008 napoten na čakanje na delo. Glede na to, da ZDR tega pojma ne pozna oziroma ne loči več med trajnim in začasnim prenehanjem potreb po delu, je pri presoji pravočasnosti odpovedi v obravnavani zadevi pravno pomembno tudi to, da je tožena stranka že navedenega dne tožnika obvestila, da je zaradi poslovnih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po delu na delovnem mestu „upravljalec zaprtega odlagališča“ in ga s 1. 9. 2009 do nadaljnjega napotila na čakanje na delo doma. Prav tako iz obrazložitve redne odpovedi z dne 24. 2. 2010 izhaja, da delodajalec zaradi zmanjšanega obsega dela oziroma ekonomskih razlogov v zvezi z obratovanjem male plinske elektrarne ni mogel izpolniti svoje obveznosti zagotavljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi (34. člen ZDR), zaradi česar je bil tožnik s sklepom napoten na čakanje na delo. V odpovedi tožena stranka ugotavlja, da od prejema sklepa do vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik ni bil pozvan na delo, ker zanj enostavno ni imela dela. Takšne ugotovitve tožene stranke bi kazale na to, da je dejansko potrebno že dejstvo, da je bil tožnik pred ukinitvijo delovnega mesta predhodno poslan na čakanje na delo (s 1. 9. 2009) in da od tega dne naprej ni več opravljal dela, šteti za nastanek poslovnega razloga v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Toda tudi v takšnem primeru, tj. če se upošteva, da je poslovni razlog nastal že s tožnikovo napotitvijo na čakanje na delo (1. 9. 2009), je odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 24. 2. 2010 pravočasna.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prišlo že s spremembo sistemizacije 28. 6. 2005. Takrat je bilo delovno mesto „elektrooperater male plinske elektrarne“, na katerega je bil tožnik razporejen s pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 8. 2001, preimenovano v delovno mesto „upravljalec zaprtega odlagališča“. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb in izpovedi tožnika, da je bilo po spremembi akta o sistemizaciji v letu 2005 delovno mesto „upravljalec zaprtega odlagališča“ drugačno po vsebini. V dokaznem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da so zahteve in vsebine dela ostale praktično enake, enaka je ostala tudi tožnikova plača. Tudi v potnih nalogih od leta 2005 je bilo vedno navedeno, da je izvrševalec na delovnem mestu „upravljalec zaprtega odlagališča“, kar je potrdil tožnik. Iz opisov navedenih delovnih mest, ki sta veljali za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (prilogi A/3 in B/7), ne izhajajo vsebinske razlike. Prav tako iz odločbe o zaprtju odlagališča nenevarnih odpadkov Pobrežje ni mogoče zaključiti, da je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela že 15. 4. 2009 niti iz zapisnika sveta delavcev na 2. redni seji z dne 3. 9. 2009 ne izhaja, da bi utemeljen poslovni razlog nastal že pred septembrom 2009. Vse navedeno pomeni, da se pogoji za opravljanje dela na dotedanjem delovnem mestu „elektrooperater male plinske elektrarne“ s spremembo sistemizacije niso spremenili oziroma da tožena stranka s preimenovanjem delovnega mesta v letu 2005 ni spremenila njegove vsebine v naravi.

V zvezi z vročitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 87. člen ZDR. Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno s 4. odstavkom 87. člena tega zakona vroča delodajalec delavcu po pravilih pravdnega postopka. Po določbi 132. člena ZPP pa se pisanja vročajo po pošti, po varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Navedena določba pa v 2. odstavku omogoča vročanje prek pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost. Zato je tožena stranka v skladu z navedeno zakonsko možnostjo kot pooblaščenega vročevalca lahko določila detektiva. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku, ki v času podaje odpovedi ni delal, zakonito vročena na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi.

Glede na obrazloženo je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2010 pravočasna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.