Jedro

Odvetnik, ki dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa, in izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima pravico do delne (starostne) pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 2.7.2004 (v izreku sodbe je napaka, ker je navedena številka odločbe ...), s katero je odločila, da tožnik nima pravice do delne pokojnine ter dokončno odločbo centrale na sedežu tožene stranke št. ... z dne 16.11.2004, s katero je bila tožnikova pritožba zoper omenjeno odločbo zavrnjena, izrek izpodbijane prvostopenjske odločbe pa spremenjen tako, da je bilo dopolnilno odločeno, da se tožniku izplačevanje starostne pokojnine, priznane za odločbo območne enote ... št. ... z dne 30.3.2004, ustavi s 1.1.2004. Že izplačani zneski starostne pokojnine se poračunajo. Tožniku je priznalo pravico do delne starostne pokojnine od 1.1.2004 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne starostne pokojnine do plačila, v osmih dneh. Razsodilo je, da je o odmeri delne starostne pokojnine in izplačevanju dolžna odločiti tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-358/04-13 z dne 19.10.2006, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 112/2006, odločilo, da sta 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku devetih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu. Zavrnilo je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. alineje 2. odstavka 18. in 179. člena ZPIZ-1. Opozorilo je, da sta omenjeni določbi v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS. Za odpravo neskladja je zakonodajalcu ponudilo različne možnosti, in sicer odpravo s spremembo presojanih določb, lahko pa tudi s sprejemom povsem nove ureditve. Poudarilo je, da so z vidika plačila prispevka za obvezno pokojninsko zavarovanje ter iz tega naslova izhajajočih pravic samozaposleni in zaposleni v enakem položaju, kar zahteva enako obravnavanje. Ker Ustavno sodišče RS omejenih določb ni odpravilo ali razveljavilo, pravne posledice ugotovljene neskladnosti še niso urejene in tudi rok devetih mesecev za odpravo neskladja še ni potekel. Kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo RS, je sodišče dolžno omenjeni določbi uporabiti in se v razlogih sodbe ni pravilno oprlo neposredno na Ustavo RS. Ravnanje prvostopenjskega sodišča pomeni kršitev 125. člena Ustave RS, po katerem so sodniki vezani na ustavo in zakon in do razveljavitve oziroma spremembe zakona ne smejo odločati v nasprotju z zakonskimi določbami. Človekove pravice na področju socialne varnosti ureja 1. odstavek 50. člena Ustave RS, po katerem se pogoji uresničevanja teh pravic določijo z zakonom. Toženo stranko pri odločanju o pravicah zavezuje zakon in ne neposredno Ustava RS, z izpodbijano sodbo je sodišče kršilo tudi 50. člen in 4. odstavek 153. člena Ustave RS, pomeni pa tudi zmotno uporabo materialnega prava.

Tožnik v odgovoru na pritožbo in dopolnitvi odgovora predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Opozarja, da morajo biti po določbi 1. odstavka 153. člena Ustave RS, zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo. Z Ustavo je sodišču naloženo, da postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek pa se nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS. To pomeni, da uporaba zakona, za katerega je ugotovljeno, da ni skladen z ustavo, ni dopustna. Ustavno sodišče RS je ugotovitveno odločbo sprejelo na podlagi 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS, ker je presodilo, da sta 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1 protiustavna, ker določenega vprašanja, ki bi ga zakon moral urediti, ne urejata, oziroma ga urejata na način, da ga ni mogoče razveljaviti ali odpraviti. Razveljavitev navedenih določb bi pomenila, da delna pokojnina ne bi pripadala niti tistim zavarovancem, ki so izpolnili pogoje za pridobitev te pravice. Omenjeni odločbi sta v neskladju z Ustavo RS, ker ne omogočata pridobitve pravice do delne pokojnine samozaposlenim upokojencem. Na podlagi plačanih prispevkov tožniku pripada enaka pravica do delne pokojnine kot ostalim upokojencem, ki so v delovnem razmerju za največ polovico polnega delovnega časa. Sklicuje se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25.10.2007, s katero je sodišče v identični zadevi ugodilo tožbenemu zahtevku z odločitvijo, da je tožena stranka upokojenemu odvetniku dolžna izplačevati polovico starostne pokojnine od dneva zapadlosti dalje z vsemi naknadnimi uskladitvami. Stališče Vrhovnega sodišča je, da mora sodišče pri odločanju upoštevati odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, čeprav določba iz razlogov po 48. členu ZUst ni razveljavljena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007 – ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališči prvostopenjskega glede uporabe določbe 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1). Pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, da je potrebno, upoštevajoč dejstvo, da so pri plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samozaposleni in zaposleni v enakem položaju, zavarovance enako obravnavati tudi pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25.10.2007, na katero se tožnik sklicuje v dopolnitvi odgovora na pritožbo. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-358/04 z dne 19.10.2006 ugotovilo, da je nerazumen kriterij, po katerem se pravica do delne pokojnine v primeru dela z največ polovico polnega delovnega časa priznava le osebam v delovnem razmerju. Zakon ne ureja pravice samozaposlenih do delne pokojnine, v tem smislu je pomanjkljiv, zato je Ustavno sodišče RS štelo, da gre za primer iz 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami – ZUstS)ter zakonodajalcu naložilo, da neustavnost odpravi v določenem roku. Določb zakona, za katere je ugotovljena neustavnost, sodišče ne sme uporabiti. Iz odločitev Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba RU 30/96) izhaja, da mora sodišče pri sojenju upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča RS, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi ta določba zaradi razlogov po 48. čl. ZustS ni razveljavljena. Za določbe zakona, za katere je Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladje z ustavo, torej smiselno velja ureditev po 44. čl. ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, kar je tudi obravnavani primer.

Vrhovno sodišče je tudi ugotovilo, da sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva, kar je v skladu z 2. členu ZPP. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno pomanjkljivost v zakonu zapolni in pri tem upošteva pravila, ki urejajo sorodne pravice oziroma splošna pravna pravila. Enako kot v obravnavanem socialnem sporu je bil predmet obravnave v omenjeni zadevi, zaključeni z revizijsko sodbo, zahtevek tožnika, ki je opravljal odvetniško dejavnost, da se mu prizna pravica do delne pokojnine. Odvetniško dejavnost je mogoče šteti kot zaposlitev. Po Zakonu o odvetništvu se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic (2. odstavek 1. člena), ki ga mora odvetnik opravljati dejansko in stalno (1. odstavek 22. člena). Delovnega časa za opravljanje odvetniške dejavnosti oziroma poslovnega časa za odvetniško pisarno, zakon ne določa. Zato je v duhu enakosti pred zakonom rešitev, da ima pravico do delne pokojnine odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa. To pravico mu je potrebno priznati v smislu določb ZPIZ-1, za kateri je bilo ugotovljeno neskladje z Ustavo RS in ob upoštevanju enakopravnega obravnavanja zavarovancev. Upoštevati je potrebno, da so pogoji glede pokojninske dobe in tudi namen, ki ga zasleduje zakon, da se zavarovancem omogoči, da ta status čim dlje ohranijo in s tem, kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravic še naprej ostanejo tudi zavezanci za plačevanje prispevkov, enaki, kot za delavce v delovnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ustave ter upoštevalo ugotovitve Ustavnega sodišča RS v omenjeni odločbi in tožniku, ob upoštevanju, da izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, priznalo pravico do delne pokojnine po 58. čl. ZPIZ-1, saj iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 16.12.2003 izhaja, da je tožnik tudi od 1.1.2004 vpisan v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, kar pomeni, da dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, opravlja še naprej, v skladu z delovnim oziroma poslovnim časom, kot si ga, v okviru dopustnega polovičnega delovnega časa, sam določi in kar mu omogoča pridobitev pravice do delne pokojnine. Ker tožena stranka razpolaga z vsemi potrebnimi podatki in računalniško podprtimi programi za izračun višine ter obdobja priznanja pravice, je sodišče prve stopnje, na podlagi 2. alineje 1. odst. in 2. odst. 82. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – ZDSS-1) toženi stranki pravilno naložilo izdajo novega upravnega akta o odmeri in izplačevanju delne starostne pokojnine.

Ker je tožena stranka na podlagi sodne odločbe dolžna odmeriti in izplačati delno starostno pokojnino za nazaj (od 1.1.2004 dalje), je tožnik na podlagi 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1 upravičen do odškodnine, ki je pavšalno določena v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek delne pokojnine bil izplačan, to je od zapadlosti dalje, do plačila.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.