Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Trditveno in dokazno breme glede domnevnih napak pri knjiženju prometa, konkretno, da tožeča stranka toženi stranki knjiži stroške, ki niso toženkini, s čimer ta smiselno zatrjuje, da vtoževana terjatev ne obstaja, predstavlja ugovor nenastale pravice. Ta ugovor pa spada v toženkino trditveno (in dokazno) breme. Tožena stranka bi zato morala določno opredeliti domnevne napake knjiženja prometa (npr. pri konkretno kateri transakciji, kdaj in katera napaka, ki ji gre v škodo, naj bi ji nastala). Pritožnica pa niti ne trdi, da je takšno trditveno breme zmogla (čeprav je dejstvo, da knjiženi stroški predstavljajo porabo po njeni plačilni kartici in gre torej za podatke iz njene spoznavne sfere).
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130928/2015 z dne 2. 11. 2015 v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 2.604,60 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).
2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitve 22. člena Ustave RS pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V konkretnem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva poplačilo nedovoljenega negativnega stanja v višini 25.591,11 EUR, ki ga je imela tožena stranka na svojem transakcijskem računu ob odpovedi pogodbe o vodenju transakcijskega računa.
6. Tožena stranka je na prvem naroku (med drugim) trdila, da vtoževanega zneska ne dolguje, ker da knjiženi stroški niso njeni oziroma, ker je prihajalo do napak pri poslovanju in knjiženju njenih obveznosti.
7. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora na več mestih opredelilo (in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni, gl. 20. vrstico in naslednje na str. 4, 13. vrstico in nasl. na strani 5 in 12. vrstico in nasl. na strani 6 obrazložitve sodbe). In sicer je pojasnilo, da tega ugovora ne bo upoštevalo, ker ga tožena stranka ni konkretizirala: tožena stranka ni pojasnila okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je res prišlo do kakršnihkoli napak pri bremenitvah njenega računa (izjema velja glede zneska 14.053,07 EUR, ki pa po uskladitvi z A. ni več bremenil tožene stranke in ni predmet tožbenega zahtevka). Navedeno pa bi po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka morala storiti, glede na to, da je tožeča stranka priložila seznam transakcij, iz katerih izhaja upravičenost vtoževanega zneska, in glede na to, da bi vse te podatke tožena stranka tudi sicer lahko pridobila sama z vpogledom v svoje izpiske, ki jih je kot vsak drug komitent prejemala od tožeče stranke. Še dodatno pa sodišče prve stopnje temu ugovoru tožene stranke ni sledilo, ker sta zaslišani priči B. B. in C. C. (katerih izpovedb pritožnica ne izpodbija) skladno izpovedali, da direktorju tožene stranke druge bremenitve, razen v zvezi z A. (ki pa ni predmet tožbenega zahtevka), niso bile sporne in da tožena stranka tožeči stranki pred pravdo nikoli ni očitala kakršnekoli napake ali pomanjkljivosti pri knjiženju prometa niti ni v zvezi s tem podala pisne reklamacije (čeprav bi jo glede na vsebino Splošnih pogojev morala, če bi menila, da obstaja kakšna napaka). Nasprotno, obe zaslišani priči sta izpovedali, da se je direktor tožene stranke zavedal nedovoljenega negativnega stanja in da je na vprašanje, ali ima kakšen predlog za plačilo, sam navedel, da bo do konca septembra 2015 poravnal svoj dolg.
8. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje kot bistveno očita, da je zmotno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Po prepričanju pritožnice, bi morala tožeča stranka na ugovor tožene stranke, da knjiženi stroški niso njeni, navesti kateri so tisti stroški, za katere kumulativno bremeni toženo stranko. Vendar pritožbeni očitek ni utemeljen. Trditveno in dokazno breme glede domnevnih napak pri knjiženju prometa, konkretno, da tožeča stranka toženi stranki knjiži stroške, ki niso toženkini, s čimer ta smiselno zatrjuje, da vtoževana terjatev ne obstaja, predstavlja ugovor nenastale pravice. Ta ugovor pa spada v toženkino trditveno (in dokazno) breme (prim. J. Zobec, ZPP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005, 2. knjiga, str. 344, 345). Tožena stranka bi zato morala določno opredeli domnevne napake knjiženja prometa (npr. pri konkretno kateri transakciji, kdaj in katera napaka, ki ji gre v škodo, naj bi ji nastala). Pritožnica pa niti ne trdi, da je takšno trditveno breme zmogla (čeprav je dejstvo, da knjižen stroški predstavljajo porabo po njeni plačilni kartici in gre torej za podatke iz njene spoznavne sfere). Sodišče prve stopnje zato temu ugovoru utemeljeno ni sledilo.
9. Pritožbenim navedbam, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da zadostuje, da stranka, ki se zaradi nesubstanciranih navedb nasprotne stranke, ki ima trditveno breme, izjavi, da na nesubstrancirane navedbe ne more odgovoriti, višje sodišče ne oporeka. Vendar pa te navedbe niso relevantne, saj v konkretnem primeru trditveno (in dokazno) breme glede domnevnih napak pri knjiženju prometa ni bilo na tožeči, ampak na toženi stranki (kot pojasnjeno zgoraj).
10. Glede na navedeno, pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.