Jedro

Tožena stranka se je z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila na razgovoru s tožnico, na katerem je razjasnila pogoste izostanke z dela zaradi bolezni in ko je tožnica navedla razloge, ki naj bi opravičevali, da ni prihajala na delo. Odpoved, ki je bila podana v nadaljnjih petnajstih dneh je zakonita ne glede na to, da jo je tožnica prejela kasneje, saj je odločilen trenutek podaje odpovedi in ne trenutek, ko je odpoved delavcu vročena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2004 nezakonita ter da delovno razmerje tožnici dne 23. 3. 2008 (pravilno: 23. 3. 2004) ni prenehalo in še vedno traja (I./1. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku osem dni pod izvršbo (I./2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna za čas od 24. 3. 2004 dalje do poziva na delo obračunati mesečno minimalno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega dne v mesecu dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (I./3. točka). Zavrnilo je zahtevek za obračun minimalnega regresa za letni dopust z odvodom dohodnine ter plačila minimalnega neto regresa za letni dopust, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. za tekoče leto dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (I./4. točka). Zavrnilo je zahtevo za povrnitev priglašenih pravdnih stroškov (I./5. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo in navajala, da je ves čas opravljala svoje delo v Zdravstvenem domu v ..., tožena stranka pa je hotela, da bi ga opravljala tudi v Zdravstvenem domu v ... in v Carini ..., pri tem pa bi moralo priti do podpisa nove pogodbe, ki pa je tožena stranka tožnici ni ponudila. Tako tožnica ni bila dolžna hoditi na delo v drug kraj oziroma na drugo lokacijo, saj Zakon o delovnih razmerjih v 29. členu določa, da mora biti v pogodbi o zaposlitvi določen kraj opravljanja dela. Upoštevati je, da je Zakon o delovnih razmerjih začel veljati kasneje, kot panožna kolektivna pogodba in kot pogodba o zaposlitvi in da velja določba, ki je za tožnico bolj ugodna. Določen kraj pomeni kraj, kamor delavec prihaja na delo. Če v pogodbi piše, da delavec dela kjerkoli v Sloveniji, takšen kraj ni določen. ZDR v 47. členu določa, da če se kraj opravljanja dela spremeni, je potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, nova pogodba o zaposlitvi pa ni bila sklenjena. Toženec bi lahko tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter ponudil novo pogodbo, kjer bi bil kot kraj opravljanja dela naveden tudi kraj .... Tako tožena stranka ni storila vse, da bi bila tožnica dolžna hoditi na delo v .... Tožena stranka se tudi ne more sklicevati na 5. člen pogodbe, saj tožnice ni napotila na objekt v okviru gospodarske družbe, saj ima edini objekt, ki ga ima tožena stranka, sedež podjetja v Mariboru, čiščenje pa se ni izvajalo na objektih gospodarske družbe – delodajalca, temveč na objektih, ki so bili v lasti naročnikov, katerim je tožena stranka zagotavljala čiščenje prostorov. Nadalje Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva v 39. členu določa, da delodajalec lahko razporedi delavce iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če kraj novega delovnega mesta ni oddaljen več kot 50 km oziroma ne več kot tri ure vožnje v obe smeri od kraja, ker je delavec opravljal delo pred razporeditvijo in če mu je zagotovljen prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, delavec pa ne more biti razporejen iz kraja v kraj, če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje njegovega zdravja. Takšnega mnenja tožena stranka ni pridobila, tožnica pa je zatrjevala, da se iz zdravstvenih razlogov ne more voziti z avtobusom in ne more hoditi peš npr. po strmih stopnicah v Carini .... Sodišče je tudi zavzelo napačno stališče, da bi se morala tožnica držati odredbe tožene stranke, nato pa, če bi menila, da se so kršene njene pravice, uveljavljati sodno varstvo. Takšno stališče pa je napačno, katera stranka je imela prav ali ne, pa v končni fazi ugotavlja sodišče. Glede subjektivnega 15-dnevnega zakonskega roka pa je bilo potrebno šteti, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi, saj ji ni plačevala neopravljenih ur, celo pisala ji je na plačilne liste neopravičene izostanke. Sodišče tudi zmotno meni, da je tožnica od 2. 2. do 11. 2. neupravičeno izostala z dela 8 delovnih dni po 6 ur, zgolj ti izostanki pa naj bi bili dovolj za izredno odpoved. Dne 4. 3. 2008 je tožena stranka ponovno slišala le-to, kar je že sicer mesece in mesece vedela, da tožnica na delo ne hodi, ker se ne more voziti in ker ne more čistiti strmih stopnic na Carini, zato dela le v ZD Š.L., kjer je vseskozi delala. Tudi zdravniški pregled, ki naj bi bil 8. 3. 2004 ničesar ne bi spremenil, saj zdravniškega pregleda dejansko ni bilo. Tudi če bi zdravniški pregled bil in bi bila ugotovitev v škodo tožnice, to ne more pomeniti, da bi lahko zakonski subjektivni rok pričel teči kasneje. Glede odločitve o pravočasnosti podane izredne odpovedi je odločilno, kdaj je bila vročitev opravljena. Tožnica je priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnice ter navajala, da tožnica smiselno v pritožbi navaja, da je kršen 29. člen Zakona o delovnih razmerjih, da je kršen 5. člen pogodbe o zaposlitvi ter da je potrebno v konkretni zadevi upoštevati tudi načela obligacijskega prava. Njene navedbe niso utemeljene, povsem napačno je tudi sklepanje tožnice, da v pogodbi o zaposlitvi ni opredeljen kraj opravljanja dela. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja (5. člen), da se delavko lahko razporedi na delo, na katerikoli objekt v okviru gospodarske družbe. Seveda pa dikcija ne pomeni, da gre le za objekte v lasti tožene stranke oziroma za delo na sedežu tožene stranke, ampak za objekte, na katerih tožena stranka opravlja svojo dejavnost čiščenja. Kateri so ti objekti, pa je bilo znano tako tožnici, kot seveda tudi drugim delavcem, zaposlenim pri toženi stranki. Tožnica je bila napotena na zdravniški pregled dne 8. 3. 2004, saj se je tudi tožena stranka hotela prepričati, ali so utemeljene njene navedbe glede opravljanja dela oziroma nezmožnosti vožnje z javnimi sredstvi. Tožnica se zdravstvenega pregleda ni udeležila brez opravičenega razloga in logično je, da je tožena stranka zaradi tega bila prepričana, da so vse njene navedbe v zvezi z nemožnostjo čiščenja strmih stopnic, nemožnostjo vožnje z javnimi sredstvi, itd. neutemeljene. Tožnica je delala vse po svoje, z neudeležbo na zdravniškem pregledu dne 8. 3. 2004 pa je toženi stranki postalo jasno, da si tožnica nekatere stvari izmišljuje in ji je zaradi tega podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 19. 3. 2004, to je pravočasno v 15-dnevnem roku. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP -UPB3 – v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2004 nezakonita in posledično navedenemu zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da je tožnica bila neopravičeno odsotna z dela v času od 23. 10. 2003 do 31. 12. 2003, in sicer po štiri ure na dan ter od 5. 1. 2004 do 30. 1. 2004 in od 2. 2. 2004 do 11. 2. 2004 po šest ur na dan. V tem času pa bi morala tožnica opravljati svoje delo čistilke na treh deloviščih, in sicer v Zdravstvenem domu ..., na Carini ... ter v Zdravstvenem domu ....

Tožnica je med postopkom zatrjevala, da dela ni mogla opravljati iz zdravstvenih razlogov ter zaradi prevelike oddaljenosti objektov delovišč.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni prepozno podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje pri tem določila 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh (subjektivnih rok) od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pa je dejansko vprašanje. Tožničin zadnji dan neupravičenega izostanka je bil dne 11. 2. 2004 glede na to, da je le-ta prejela izredno odpoved šele 24. 3. 2004, pa naj bi ji po stališču pritožbe bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana prepozno. Ob navedenem ni pomembno, kdaj delavec dejansko sprejme odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno navaja pritožba, pri čemer naj bi bil pomemben datum oddaje na pošto ali celo fizična izročitev poštne pošiljke tožnici. Za presojo roka je odločilen trenutek, ko delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa jo je v konkretnem primeru tožena stranka podala pravočasno, saj, kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, se je tožena stranka z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila na razgovoru dne 4. 3. 2004, ko je razjasnila pogoste izostanke z dela zaradi bolezni in ko je tožnica navedla vse njene razloge, ki naj bi opravičevali, da ni prihajala na delo. Tožnica je namreč navajala, da zaradi zdravstvenih razlogov ne more hoditi na delo. Glede na njene trditve, da iz zdravstvenih razlogov ne more prihajati na drugi dve lokaciji, je tožena stranka tožnico celo poslala na zdravniški pregled, ki pa se ga iz neopravičenih razlogov ni udeležila. Tako je lahko tožena stranka šele s tem trenutkom bila prepričana glede njenih izostankov z dela, da tožnica nima opravičljivih razlogov in ji je zato podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti dne 19. 3. 2004 na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, saj je dolžnost delavca, da vestno opravlja delo. Tako je tožnica najmanj iz hude malomarnosti kršila svojo delovno obveznost, če pa se ni strinjala z odredbo delodajalca, pa bi morala zahtevati varstvo svojih pravic skladno z določili 1. odstavka 204. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da iz razloga, ker je tožnica ves čas odklanjala delo in se ni hotela prilagajati več, pač pa je ravnala po svoje, bil med pogodbenima partnerjema porušen odnos do te mere, da ni bilo več mogoče nadaljevanja delovnega razmerja do odpovednega roka.

Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker naj bi tožnica opravljala delo skladno z veljavno pogodbo o zaposlitvi in upoštevaje zakonska določila glede določitve kraja. ZDR v 29. členu določa sestavine pogodbe o zaposlitvi in med drugim tudi v 4. točki določa, da mora pogodba vsebovati kraj opravljanja dela; če ni navedenega točnega kraja, velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalcu. Ob navedenem pa je potrebno poudariti, da 5. člen pogodbe o zaposlitvi tožnici izrecno določa: „da v času trajanju delovnega razmerja se lahko delavko razporedi na delo, na katerikoli objekt v okviru gospodarske družbe, pri čemer se upoštevajo omejitve glede razporejanja iz kraja v kraj iz Kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva.“. Navedenega pogodbenega določila ni mogoče tolmačiti v smislu tolmačenja pritožbe, da pomeni navedeno določilo, da tožnica lahko opravlja delo le na objektu, ki ga ima tožena stranka v lasti oziroma le na sedežu podjetja v Mariboru, pri čemer je sicer nesporno, da se čiščenje ni izvajalo na objektih gospodarske družbe delodajalca toženca, temveč na objektih, ki so bili v lasti naročnikov, katerim je tožena stranka zagotavljala čiščenje prostorov. Navedbe pritožbe so same s seboj kontradiktorne, saj med strankama tudi ni bilo sporno, da tožnica nikoli ni opravljala dela na sedežu podjetja v Mariboru, saj bi bilo to tudi praktično nemogoče, tožnica je ves čas delala na objektih, za katere je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo o čiščenju, pri čemer pa je za čistilne servise prej pravilo kot izjema, da njihovi delavci praviloma delajo na objektih naročnikov storitev in v manjši meri lahko na sedežu delodajalca. Tožnica pa je bila celo s pogodbo o prevzemu delavcev na delo (brez datuma) z dnem 14. 6. 1998 prevzeta od Vrtca ... k toženi stranki.

Tožena stranka tudi ni kršila določil Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 6/2000). Kolektivna pogodba v 39. členu določa, da delodajalec lahko razporedi delavca iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če kraj njegovega delovnega mesta ni oddaljen več kot 50 km, oziroma več kot tri ure vožnje v obe smeri iz kraja, kjer je delavec opravljal delo pred razporeditvijo in če je delavcu zagotovljen prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi.

V drug kraj ne more biti razporejen: delavec invalid, ki ne more neovirano uporabljati javnih prevoznim sredstev; delavec ali delavec samohranilec, ki ima otroka v starosti do 15 let, delavec, če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje njegovega zdravja (ustrezno zdravstveno mnenje pridobi delodajalec), delavec, ki neguje težje duševno in telesno prizadetega družinskega člana.

Omejitve iz prejšnjega odstavka tega člena ne veljajo, če delodajalec zagotovi delavcu in njegovi družini enakovredne pogoje bivanja ter zaposlitev zakonca in možnost šolanja otrok.

Po razlagi komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 27. 2. 2004 se 39. člen kolektivne pogodbe uporablja v celoti, če je kraj dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen, pojem razporejanja pa se uporablja v smislu napotitve na delo v drug kraj (Ur. l. RS, št. 18/2004).

Ugotoviti je, da dve lokaciji v ... in lokacija v ... nikakor ne predstavljata kraja, ki bi bil oddaljen več kot 50 km, oziroma ko bi šlo za prevoz več kot tri ure vožnje v obe smeri, glede razporeditve, ki predstavlja bistveno poslabšanje njegovega zdravja, pa je ugotoviti, da je tožena stranka tožnico izrecno pozvala na zdravstveni pregled v Maribor, ki pa se ga tožnica in neopravičenih razlogov ni udeležila dne 8. 3. 2004 in tako ni mogoče zahtevati od tožene stranke, da bi čakala na odločitev tožnice, da bi bila ta pripravljena zglasiti se pri zdravniku, nenazadnje bi tožena stranka tako celo lahko dejansko zamudila rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je organizirala zdravstveni pregled za tožnico in s tem izpolnila svojo obveznost, saj se tožnica iz neopravičenega razloga zdravstvenega pregleda ni hotela udeležiti.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice glede ravnanja po odredbi tožene stranke, da če ena pogodbena stranka nekaj nezakonito zahteva od druge pogodbene stranke, slednja ni dolžna ravnati po nezakoniti zahtevi prve stranke, temveč se je dolžna ravnati po pogodbi in veljavnih predpisih, katera stranka pa je imela prav in katera ne, pa bo v končni fazi ugotovilo sodišče. Ob navedenem je poudariti, da 1. odstavek 204. člena ZDR izredno določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni (1. odstavek). Če delodajalec v naslednjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so le ti za rešitev zadeve nerelevantni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi spora, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.