Jedro

Tožnik očitno ni počakal na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter na dokončanje postopka, saj niti njegov pooblaščenec na dan obravnave ne ve, kje se nahaja, azilni dom je samovoljno zapustil 3. 3. 2023 in se vanj ni vrnil, zato po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, s katerim izpodbija zakonitost odločitve o njegovi prošnji.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3. V odgovoru na tožbo se je toženka v bistvenem sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

4. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1 in upravnega spisa 2142-259/2023. Sodišče ni zaslišalo tožnika, ker se vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni dovoljena.

5. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

6. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.1 Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).3 Tako je Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

7. Na glavni obravnavi je pooblaščenka toženke pojasnila, da je tožnik odšel iz azilnega doma 3. 3. 2023 ob 10.27 uri in se od takrat v azilni dom ni vrnil, česar tožnikov pooblaščenec ni prerekal, zato se šteje to dejstvo na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku za priznano. Pooblaščenec tožnika je na poziv sodišča pojasnil, da nima podatka, kje se tožnik nahaja, da sam od 3. 3. 2023, ko je tožnik odšel iz azilnega doma, z njim ni komuniciral in da je nazadnje komuniciral s tožnikom ob podpisu pooblastila, 28. 2. 2023, oz. ko mu je bila vročena negativna odločba.

8. Ni sporno, da je tožnik samovoljno odšel iz azilnega doma 3. 3. 2023 ob 10.27 uri in da se od takrat v azilni dom ni vrnil. Ni sporno, da tožnikov pooblaščenec od 28. 2. 2023 s tožnikom ni komuniciral in na dan glavne obravnave tožnikov pooblaščenec ne ve, kje se nahaja. Sodišče na podlagi teh nespornih dejstev ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik očitno ni počakal na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter na dokončanje postopka, saj niti njegov pooblaščenec na dan obravnave ne ve, kje se nahaja, azilni dom je samovoljno zapustil 3. 3. 2023 in se vanj ni vrnil, zato po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, s katerim izpodbija zakonitost odločitve o njegovi prošnji.

9. Sodišče je po ugotovitvi, da tožnik nima pravnega interesa, tožbo na podlagi na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

1 Navedeni sklep Vrhovnega sodišča (6. točka obrazložitve). 2 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020. 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).