Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V obravnavanem primeru temelji zavrnitev pravice do odbitka DDV na okoliščinah, ki same po sebi ne zadoščajo za zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element. Objektivne okoliščine na strani tožnika niso raziskane v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Novo mesto DT-0610-412/2007-13-1204-03 z dne 27. 2. 2009 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranke stroške tega postopka v znesku 3.499,20 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje januar, februar, marec, april in maj 2005, ki z obrestmi skupaj znaša 211.101,82 EUR (točka I izreka); tožnik mora navedene obveznosti plačati v roku 30 dni, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka); tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov se ne ugodi, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) in o ugotovitvah narejen zapisnik 26. 11. 2008. Pripombe tožnika in razlogi za njihovo neupoštevanje izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je v letu 2005 opravljal dejavnost cestnega tovornega prometa ter nekaj poslov preprodaje naftnega derivata D2. Tožnik je nabavljal gorivo D2 od družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Davčni organ je opravil DIN pri vseh treh omenjenih družbah, skupna ugotovitev je, da so vse tri družbe neplačujoči gospodarski subjekti oz. t. i. „mising trader“ družbe.

Prvostopenjski organ ugotavlja, da navedene družbe niso razpolagale s pridobitvami blaga - dieselskega goriva v Skupnosti ter niso opravljale prodaje blaga družbam kot poslujoče družbe, v skladu s prvim odstavkom 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Gre za navidezne posle, ki v skladu z 7. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1), ki ima kontinuiteto v 74. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ne vplivajo na obdavčenje. Pri vseh treh družbah gre za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani t. i. neplačujočih gospodarskih subjektov. Vse tri družbe in njihov navidezni dobavitelj D. (Beograd) so bile uporabljene z namenom goljufije DDV v verigi preprodaje naftnih derivatov. Direktor tožnika in povezane družbe E. d.o.o. pa je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v verigi goljufije DDV. Prvostopenjski organ navaja 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) ter 17. člen Šeste direktive Sveta, ki ureja pravico do odbitka vstopnega DDV ter se sklicuje na sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih Skupnosti) C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi. Skupne objektivne okoliščine (stran 25 do 32 izpodbijane odločbe) dokazujejo, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Tožnik je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, izkazanega na računih navedenih „missing trader“ družb, ki v državni proračun ni bil nikoli plačan. Iz navedenih razlogov se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih navedenih družb. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik ni izkazal, da bi mu izdajatelji spornih računov dejansko opravili dobave goriva, saj z nobeno listino ne izkazuje dejanske dobave goriva s strani teh družb. Drugostopenjski organ še ugotavlja, da je glede merjenja količin naftnih derivatov potrebno upoštevati tudi določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za pretočna merila in merilne sisteme za zvezno in dinamično merjenje količin tekočin razen vode (v nadaljevanju Pravilnik) in se sklicuje na 6. člen in 10. člen Pravilnika. Merilni rezultat je pri nabavi naftnih derivatov običajno razviden iz dobavnice, kar pa tožnik ni izkazal (k spornim računom niso bile predložene dobavnice). Omenjeno dodatno potrjuje, da tožnik ni izkazal, da je nabavil gorivo pri omenjenih družbah. Drugostopenjski organ se sklicuje še na druge ugotovitve prvostopenjskega organa in zaključuje, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznavanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da dobave blaga po izstavljenih računih niso bile opravljene, zaradi česar se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem ali je tožnik vedel oz. ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih poslih. Ker obstoj subjektivnega elementa tožnika ni odločilen, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati morebitne kršitve kontradiktornosti glede tistih ugotovitev, ki naj bi bile podlaga za obstoj subjektivnega odnosa tožnika.

Tožnik navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik navaja, da sta glede posameznega vnosa naftnih derivatov iz Avstrije v Slovenijo potekala carinski in davčni postopek ter da je dejansko stanje glede samega vnosa naftnih derivatov isto in zato med ključnimi dejanskimi ugotovitvami v obeh postopkih ne sme priti do bistvenih razlik. V carinskem postopku so pristojni carinski organi kot zavezance za plačilo trošarine navajali družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Tožnik izpostavlja vprašanje, ali lahko v carinskem postopku kot trošarinskega zavezanca opredelimo subjekt, za „katerega nobena listina ne izkazuje dejanske dobave goriva“ (predhodno vprašanje) in ali lahko trošarinskega zavezanca, ki je kot tak opredeljen v pravnomočnih carinskih odločbah, v drugem (davčnem postopku) opredelimo kot „nedelujočo družbo“. Tožnik navaja, da so bile družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. delujoči subjekti ter se pri tem sklicuje na trošarinsko dovoljenje, ki sta ga pridobili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. Družba C. d.o.o. pa se je izkazovala kot imetnik (očitno ponarejenega) trošarinskega dovoljenja. Omenjene družbe so trošarinske dokumente dajale v potrditev carinskim organom in za dobavljeno blago prejemale in izdajale račune. Tožnik zavrača očitke o nedelujočih družbah, saj meni, da so posplošeni, prav tako zavrača utemeljevanje drugostopenjske odločbe s Pravilnikom, saj imata tožnik in carinska služba podatke o količinah, ti so navedeni tudi v trošarinskem dokumentu in tovornem listu. Sicer pa so končni kupci prevzemali blago v Avstriji ter so bile tam izvedene meritve količine.

Tožnik se nadalje ne strinja z zaključki davčnega organa o tem, po kakšnih cenah je kupoval blago od omenjenih družb. Davčni organ je navajal, da so na spornih računih zaračunane nižje cene goriva D2 ter da naj tožnik pri nakupu goriva od navedenih družb in nadaljnji prodaji slovenskim kupcem naj ne bi nič zaslužil. Po presoji tožnika primerjava cen, kot jo je opravil davčni organ, ni uporabna, prav tako ni pravilno sklicevanje davčnega organa, da naj bi tožnik imel nenormalno nizke marže. Dejstvo, da je tožnik kupoval gorivo od spornih družb po nižjih cenah, kot je cena pri dobaviteljih F. in G., še ne pomeni, da bi moral zato vedeti, da so ti dobavitelji sumljivi. Poudarja, da davčna organa nista strokovnjaka za trgovanje z naftnimi derivati, zato je potrebno njune zaključke, ki se nanašajo na neobičajnost cene naftnih derivatov, kot neprimerne zavrniti. Ali je bilo poslovanje z omenjenimi družbami neobičajno naj se preveri preko izvedenca finančne stroke. Tožnik izpodbija zaključek davčnega organa, da je vedel, da je sodeloval pri goljufivih transakcijah. Ne strinja se s stališčem davčnega organa, da gre za navidezne pravne posle in se sklicuje na račune kot verodostojne knjigovodske listine.

Tožnik nadalje povzema navedbe drugostopenjskega organa, da subjektivni element tožnika ni odločilen. Tožnik se s tem ne strinja, poudarja da gre za hude obtožbe. Če bi bil davčni organ korekten, bi pribavil kazenske spise. Drugostopenjski organ ni odgovoril na pritožbene navedbe tožnika, zaradi česar njegove odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik opozarja, da se materialni predpisi, ki so bili sprejeti po maju 2005, ne morejo uporabljati za predmetni postopek. Pri svojih zaključkih je davčni organ presojal objektivne kriterije v smislu pojasnila Davčne uprave RS z dne 11. 1. 2008, vendar v inšpiciranem obdobju navedeni kriteriji še niso bili določeni, zaradi česar se davčni organ nanje ne sme sklicevati. V konkretnem primeru so bile transakcije in dobave blaga opravljene, tožnik je deloval v dobri veri in ni mogel vedeti, kako njegovi dobavitelji izkazujejo in poravnavajo svojo obveznost iz naslova DDV do države. Tožnik ima pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi 17. člena Šeste direktive oziroma določb 167. in 168. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006. Bistveno je, da je tožnik izdane račune v celoti plačal, torej tudi tisti del, ki se nanaša na DDV. Tožnik ne more odgovarjati za izpolnitev davčnih obveznosti drugih oseb. Tožnik navajata tudi, da je prvostopenjski organ kršil procesna pravila in ravnal v nasprotju z določbo 139. člena ZDavP-2, saj ga ni seznanil z ugotovitvami v drugih postopkih. Pred izdajo zapisnika s tožnikom ni bil opravljen sklepni pogovor, tožnik ni bil nikoli opozorjen na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje ter na pravne posledice in učinke ugotovitev. Tožniku ni znano, da bi bili pri t. i. „missing traderjih“ opravljeni postopki DIN ter gre za grobo kršenje pravil postopka. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri razlogih, kot izhajajo iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 2217/2011-10 z dne 8. 5. 2012 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 314/2012 z dne 29. 8. 2013 ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, pravico do odbitka mogoče zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi. Navedeno pa v zadevi ni izkazano.

Tožba je utemeljena.

V obravnavi zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV od računov, ki jih je prejel od družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Tožnik je v letu 2005 opravljal dejavnost cestnega tovornega prometa, v glavnem mednarodnega, ter nekaj poslov prodaje naftnega derivata D2. Odgovorna oseba tožnika v inšpiciranem obdobju H.H. je bil hkrati tudi edini ustanovitelj družbe E. d.o.o., ki je opravljala dejavnost trgovine na debelo z naftnimi derivati. Prodaja naftnih derivatov v obravnavanih poslih naj bi potekala od avstrijskega dobavitelja I. GmbH, preko off shore podjetja D. (Beograd) in preko treh “missing trader” družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. do tožnika, ki je gorivo prodal naprej različnim družbam, deloma pa ga namenil za lastno porabo. Prvostopenjski organ je v postopku zaključil, da tožnik ni izkazal, da bi dobave, zaračunane z navedenimi računi, res opravile družbe, ki so izdale sporne račune. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni prišlo do dobave blaga s strani omenjenih družb, ki so izdale navedene račune. Šlo naj bi za fiktivne posle, na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih navaja, pa prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah (subjektivni element). Zato je odločil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po omenjenih računih.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

ZDDV veljaven v letu 2005, na katero se obravnavana zadeva nanaša, v drugem odstavku 40. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun (1. točka sedmega odstavka 40. člena ZDDV). Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in nato ZDDV-1, ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 11. točke te obrazložitve. Prvostopenjski organ je kot ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov navedel, da tožnik za zaračunane dobave naftnih derivatov ni predložil dokumentacije, iz katere bi nedvoumno izhajalo, da so konkretne dobave dejansko opravile družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ki so tožniku izdale sporne račune. Vendar pa se je tožnik v postopku skliceval na listine, ki jih je predložil prvostopenjskemu organu (pogodba o dobavi naftnih derivatov z družbo A. d.o.o. in z družbo B. d.o.o., dovoljenje pooblaščenega prejemnika B. d.o.o., izdanega s strani carinskega organa), s katerimi je dokazoval, da so obravnavane dobave dejansko opravile navedene družbe. Prav tako sta davčna organa razpolagala z računi za gorivo, CMR-ji, prevzemnimi listi, potnimi nalogi, karticami blaga idr. ter dvema ročno napisanima preglednicama z žigom tožnika, kjer so zbrani njegovi podatki o nabavah goriva v letu 2005. Tožnik je navajal, da je bilo v carinskem postopku ugotovljeno, da so ti „nedelujoči gospodarski subjekti“ vnašali trošarinsko blago v Slovenijo in da v davčnem postopku ne sme priti do bistvenih razlik glede istih historičnih dogodkov ter predlagal vpogled v carinske in kazenske spise. Davčna organa vseh navedenih listin in tožnikovih ugovorov v postopku nista ocenila in se do njih nista opredelila. Po mnenju sodišča so za pravilno presojo obravnavanega primera relevantne še druge dejanske okoliščine (na primer: obravnavane družbe so imele v času opravljanja poslov veljavno davčno številko; A. d.o.o. in B. d.o.o. naj bi imela veljavno trošarinsko dovoljenje; izkazan je bil tok računov od dobavitelja naftnih derivatov I. GmbH iz Avstrije do dejanskih kupcev, med katerimi je tudi tožnik; v obratni smeri kot tok računov pa je potekal denarni tok.

V skladu z vsem navedenim (in ob predpostavki, da so izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV iz 1. do 3. točke 11. odstavka te obrazložitve) gre po mnenju sodišča (enako Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 314/2012) v obravnavani zadevi za primer, ko je pravico do odbitka mogoče zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Davčna organa sta kot razlog za zavrnitev pravice do odbitka sicer ugotavljala okoliščine, ki bi naj pomenile, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti za goljufijo družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Med drugim se sklicujeta, da te družbe za opravljanje poslov preprodaje naftnih derivatov niso imele zagotovljenih materialnih pogojev (rezervoarjev, avto cistern) in ne kadrovskih pogojev (niso imele zaposlenih), vendar to ni dovolj za dokaz, da je tožnik za goljufijo vedel. Ključno je, da zgolj zato, ker je izdajatelj računa ravnal nezakonito, davčnemu zavezancu še ni mogoče zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV ( to izhaja iz sodbe SEU C-324/11 z dne 6. 9. 2012).

Davčni organ je sicer zatrjeval tudi druge objektivne „indice“. Obravnavane družbe dejavnosti niso oglaševale in so konkurirale z družbami z večletnimi izkušnjami pri prodaji naftnih derivatov, tudi z nižjimi cenami od tržnih. Tožnik in z njim povezana družba E. d.o.o. sta z navedenimi družbami poslovala pet mesecev, vendar tožnik ni opravil posebnih preveritev o delovanju teh družb, ni bil nikoli na sedežu teh družb, ne pozna direktorjev ter o navedenih družbah ne ve nič. Glede na posel velike vrednosti bi se ob omenjenih neobičajnih okoliščinah po mnenju prvostopenjskega organa tožnik moral in mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV. Poleg tega se je prvostopenjski organ pri ugotavljanju objektivnih okoliščin skliceval tudi na okoliščine, ki se nanašajo na cene, marže in plačilne roke, na podlagi katerih je sklepal, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo.

Na podlagi vseh omenjenih okoliščinah, ki naj bi bile v obravnavanem primeru podane zaradi pomanjkljivega vodenja poslovnih listin in ravnanja tožnika, ki naj bi predstavljalo odstop od običajne poslovne prakse, je prvostopenjski organ zaključil, da je subjektivni element na strani tožnika izkazan. Vendar pa po presoji sodišča tožnikov subjektivni element v konkretni zadevi ni zadostno ugotovljen, saj so zaključki prvostopenjskega organa presplošni in preuranjeni. Okoliščine, na katere se sklicuje prvostopenjski organ, same po sebi ne zadoščajo za zaključek, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti za goljufivost transakcij. Ni zanemarljivo, da so imele obravnavane družbe v času opravljanja poslov veljavno davčno številko, družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. pa veljavno trošarinsko dovoljenje. Iz spisa tudi ni razvidno na kakšni podlagi je davčni organ napravil zaključek o nižjih cenah na trgu.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ ni v zadostni meri raziskal relevantnih objektivnih okoliščin, da bi sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. V obravnavanem primeru temelji zavrnitev pravice do odbitka DDV na okoliščinah, ki same po sebi ne zadoščajo za zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element (kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 314/2012 z dne 29. 8. 2013), davčna organa pa nista odgovorila na navedbe tožnika v zvezi s temi okoliščinami, zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožnikovega subjektivnega elementa nepopolno ugotovljeno. Objektivne okoliščine na strani tožnika niso raziskane v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz navedenih razlogov je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo.

V ponovljenem postopku bo davčni organ moral, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito oceniti in konkretno obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovil, da so računi popolni in da je bilo blago dobavljeno ter uporabljeno za namene tožnikovih obdavčenih transakcij, pa bo moral, glede na konkretne okoliščine primera, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter v skladu s tretjim odstavkom, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena, zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 420,00 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom VS RS X Ips 314/2012 z dne 29. 8. 2013 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče je te stroške odmerilo glede na predloženi stroškovnik, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta v višini 211.101,82 EUR. Po tarifni št. 3300 je določilo stroške v višini 2.546,00 EUR (količnik 2,0 x 1.273,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV, ki znaša 513,20 EUR, kar skupaj znaša 3.079,20 EUR. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 3.499,20 EUR (stroški upravnega spora 420,00 EUR in stroški revizije 3.079,20 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah ( ZST-1) .

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).