Jedro

Dopolnitev nujnega deleža se zahteva z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in z vrnitvijo daril, pri čemer se izračunanje nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine opravi po pravilih iz 28. člena in nasl. Zakona o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. tč. njenega izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevkoma tožnika in potem ko je ugotovilo, da je tožnik solastnik vl. št. 1046 k.o.... do 2/15 iz naslova pravice do nujnega deleža na zapuščini po pokojnem očetu oz. dedu pravdnih strank in da je v tem obsegu med pravnim prednikom strank in mld. prvim tožencem dne 13.1.1995 sklenjena darilna pogodba brez pravnega učinka v razmerju do tožnika, naložilo mld. prvemu tožencu izstavitev gornjim ugotovitvam ustrezne listine za vpis tožnikove pravice v zemljiško knjigo (1. in 2. tč. izreka prvostopne sodbe). Pretežno je ugodilo tudi nadaljnemu zahtevku tožnika in tožencema naložilo, da mu morata iz naslova povračila ustreznega dela njegovih vlaganj v isto, pretežno tožencema solastno (skupno do deleža 7/10) nepremičnino plačati znesek 670.580,00 SIT s pripadki (3. tč. izreka prvostopne sodbe), medtem ko je v presežkih zahtevka tožnika zavrnilo (4. tč.

izreka prvostopne sodbe). Hkrati je glede na uspeh strank v pravdi tožencema naložilo še solidarno plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 295.246,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (5. tč. izreka prvostopne sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta toženca vložila pritožbo.

Izpodbijata jo v delih, v katerih je bilo z njo zahtevkoma tožnika ugodeno, pri čemer se sklicujeta na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Grajata v prvostopni sodbi zgolj na 41.177,00 SIT ocenjeno vrednost stavbnega zemljišča parc. št. 119/1 k.o. ..., ki jo je poleg parcele št. 1494 iste k.o. prejel tožnik od očeta z izročilno pogodbo. Parcelo št. 119/1 k.o. ... bi zato bilo treba realno vrednotiti in pri tem upoštevati vrednost obeh parcel, kar pomeni, da je tisto, kar je tožnik dobil v dar od očeta, močno preseglo vrednost vtoževanega nujnega deleža. Toženca grajata tudi stališče iz razlogov izpodbijane sodbe, po katerem sodišče prve stopnje "ni obračunavalo bremen oz. dela, ki bi ga toženka imela z očetom ter smatralo, da je šlo dejansko za darilo" (namreč glede zapustnikovih 4/6 vložka št. 1046 k.o. ... mld. prvemu tožencu - vnuku). Dejstvo je, da je druga toženka oskrbovala očeta tri leta in je to njeno delo, ki je veliko vredno, po mnenju tožencev nujno treba upoštevati in ga odšteti od vtoževanega zneska. Izrecno pa je treba po mnenju tožencev poudariti, da je tožnik glede na razmerje solastnih deležev na nepremičnini vl. št. 1046 k.o. Novo mesto neupravičeno obogaten iz naslova uporabe prostorov in bi uporabnino za štiri leta nazaj moral plačati toženi stranki glede na njen bistveno večji solastninski delež v solastni nepremičnini. O drugem tožnikovem zahtevku pa toženki menita, da njegova vlaganja niso bila vlaganja v investicijskem smislu, temveč da je šlo za vlaganja v zvezi s tekočim vzdrževanjem stanovanja, ki ga je ves čas tožnik sam uporabljal. Gre torej za vlaganja, ki so bila v korist le tožniku in ki zato ne morejo biti predmet pobotanja oz. upoštevanja pri medsebojnih terjatvah. Predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

Pritožba ni utemeljena.

Toženca grajata prvostopno oceno vrednosti stavbnega zemljišča parc.

št. 119/1 k.o. ..., ki ga je tožnik dobil od očeta z izročilno pogodbo, povsem neobrazloženo oziroma zgolj z očitkom o njeni nesprejemljivosti. Tak način izpodbijanaja ne more biti uspešen, saj je prvostopna ugotovitev o tem oprta na cenitev izvedenca gradbene stroke (list. št. 54), ki ji tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala. Glede trditve, da bi bilo treba upoštevati vrednost obeh parcel (očitno je mišljena še parc. št. 1494 k.o. ...

kot predmet izročilne pogodbe), pa je treba tožencema odgovoriti, da je prav to sodišče prve stopnje že storilo in na tak način ugotovilo vrednost tožniku s strani zapustnika izročenega premoženja na 110.260,00 SIT (1/6 od 661.556,00 SIT - iz razlogov, navedenih v drugem odstavku na četrti strani prvostopne sodbe). To pomeni, da tisto, kar je tožnik dobil v dar od očeta, še zdaleč ne dosega (kaj šele presega - kot to trdita pritožnika) vrednosti tožnikovega nujnega deleža v znesku 3,664.186,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje izračunalo povsem pravilno in v skladu s pravili o izračunavanju nujnega deleža iz razpoložljivega dela zapuščine iz določb 28. člena in nasl. Zakona o dedovanju (ZD).

Tudi glede 4/6 vl. št. 1046 k.o. ..., ki ga je zapustnik za življenja podaril vnuku (prvemu tožencu), pritožnika ne pojasnita, zakaj takšnega razpolaganja po njunih pritožbenih trditvah naj ne bi bilo mogoče presojati kot darila. Pritrditi je treba razlogovanju v izpodbijani sodbi, po katerem toženka v postopku na prvi stopnji ni dokazovala, da bi šlo za odplačno pogodbo; kaj takega pa tudi iz same pogodbe ne izhaja. Sploh pa je po darilni pogodbi nastopal v vlogi obdarjenca prvi toženec - vnuk zapustnika in ne morda druga toženka (hči), katere morebitna skrb in nega pomoči potrebnega očeta je itak v okviru njene preživninske obveznosti do staršev z zakonom predvidena dolžnost (124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Zahtevek za povračilo sorazmernega dela morebitnih izdatkov za preživljanje od tistega, ki je prav tako dolžan preživljati starše (133. člen ZZZDR), pa je obligacijsko pravne narave, ki ga prva toženka zoper tožnika v postopku na prvi stopnji formalnopravno upoštevno ni nikoli postavila.

Slednje navedeno velja tudi v odgovor pritožbenim trditvam, po katerih bi naj bil tožnik glede na razmerje solastnih deležev pravdnih strank na nepremičnini vl. št. 1046 k.o. ... neupravičeno obogaten spričo štiriletne izključne uporabe solastne nepremičnine.

Takega zahtevka tožena stranka do konca postopka na prvi stopnji, ko bi to najpozneje še lahko storila, ni uveljavljala ne s pobotnim ugovorom zoper denarni zahtevek tožnika, niti z nasprotno tožbo zoper slednjega. Zato so tudi v tem delu pritožbene navedbe tožencev s tem v zvezi neupoštevne.

Glede drugega (denarnega) zahtevka tožnika pa je treba poudariti, da je razmejitev med investicijskimi vlaganji tožnika v pravdnim strankam solastno nepremičnino ter njegovimi vlaganji v pomenu tekočega vzdrževanja stanovanja, ki ga je tožnik sam uporabljal, opravilo na podlagi izvedenskega mnenja že sodišče prve stopnje. Ta del tožbenega zahtevka po temelju niti ni bil sporen med pravdnima strankama, po višini pa mu je sodišče prve stopnje ugodilo le v tistem obsegu, ki je sorazmeren obogatitvi tožencev na račun povečanja vrednosti solastne nepremičnine zaradi izključno tožnikovih vlaganjih vanjo - in to le v sorazmerju z novo ugotovljenim solastninskim deležem tožene stranke. Zato je tudi v tem delu izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna tako v dejanskem, kot tudi materialnopravnem pogledu.

Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), je bilo treba pritožbo tožencev na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje.