Jedro

Sporni kmetijski stroji in pripomočki so bili predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne glede na to, da v tej pogodbi niso bili nikjer izrecno navedeni. Skupaj z izročenimi nepremičninami so ob mamini smrti postali last toženca in posledično ne spadajo v zapuščino po pokojni mami.

Zgolj zaradi tega, ker tožnik (kot dedič po pokojni mami) ni bil stranka izročilne pogodbe oziroma ker se po lastnih navedbah s to pogodbo ni strinjal, izročilna pogodba še ni brez vsakršnih pravnih učinkov.

Tožnikovo nesodelovanje pri sklepanju izročilne pogodbe oziroma njegovo nestrinjanje s to pogodbo v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost izročilne pogodbe tudi iz razloga, ker iz določil te pogodbe izhaja, da je bila odplačna. Če gre za odplačno izročilno pogodbo, strinjanje drugih izročiteljevih potomcev s to pogodbo ni relevantno, saj gre za običajno, odplačno obligacijskopravno razmerje med prednikom in potomcem.

Zaključek (da je toženec izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do mame in skrbel zanjo) za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, kajti tožnik niti glede izročilne pogodbe niti glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izkazal, da bi bili zaradi toženčevega neizpolnjevanja obveznosti ali spremenjenih razmer preklicani ali sodno razveljavljeni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 1.532,67 EUR nadomesti z zneskom 906,63 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v I. in II. točki izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da v zapuščino po pokojni M. S. spadajo določene premičnine (nakladalka, obračalnik, traktorski plug, sadilec za krompir, ki je v skupni lasti pokojne M. S. in vaščanov, izkopalka za krompir, traktorska škropilnica, trosilec za gnoj, trosilec za gnojila, sejalnica za koruzo, traktor ..., traktorske brane (klinaste), pihalnik za seno in priključek za ličkanje koruze), kar je toženec S. Z. dolžan priznati (I. točka izreka), zavrnilo je zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.532,67 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper to sodbo je tožnik po pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da izpodbijana odločitev temelji predvsem na stanju predmetov iz tožbenega zahtevka. Trdi, da višina vrednosti predmetov in njihovo (aktualno) stanje ne moreta biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni bil stranka izročilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 19. 7. 1989 ter da se z vsebino izročilne pogodbe ni nikoli strinjal oziroma dal soglasja zanjo. Zato se takšna pogodba ne more šteti kot veljavna, kar pa je sodišče enostavno spregledalo oziroma se do tega ugovora tožnika ni opredelilo. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo zakonskih določb v zvezi z izročilno pogodbo (546. in 547. člena Obligacijskega zakona (OZ), ter 106. in 107. člen Zakona o dedovanju (ZD) in ni pravilno upoštevalo vsebine konkretne pogodbe. V delu, ki se nanaša na izročilno pogodbo, pokojna mama pravdnih strank tožencu ni izročila kmetije, še manj pa premičnine, saj te niso nikjer omenjene. V delu, ki se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa bi moralo biti navedeno, da se izročajo nepremičnine in premičnine. Opozarja, da so kmetijska zemljišča, na katerih se dejansko uporabljajo kmetijski stroji, del neveljavne izročilne pogodbe, ki bi se kvečjemu lahko štela kot darilna pogodba (112. člen ZD oziroma sedaj 550. člen OZ), kjer pa bi premičnine morale biti izrecno navedene. Kot nesprejemljivo označuje stališče sodišča, da se kmetijske stroje šteje za pritiklino h kmetiji po prvem odstavku 17. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Poudarja, da predmet pogodbe v nobenem delu niso premičnine. Tudi če bi izročene nepremičnine res tvorile kmetijo, to ne pomeni, da so bile avtomatično predmet pogodbe tudi premičnine. Citira zakonski določbi o pridobitvi lastninske pravice s pravnim poslom (40. in 60. člen SPZ). Meni, da tudi v primeru, da bi toženec dejansko gospodaril na kmetiji, to ne dokazuje obstoja sporazuma o prenosu lastninske pravice na spornih premičninah. Četudi bi bil toženec dejansko vzdrževal stroje, ni izvrševal svojih lastninskih upravičenj na njih, ampak je to počel po navodilih staršev. Navaja več argumentov proti dokaznemu zaključku sodišča, da je toženec v celoti skrbel za mamo, kot to določa pogodba. Vztraja pri svojih trditvah in dokazih o tem, da sta za mamo pretežno skrbela on sam (pritožnik) in njegova žena, z izjemo zadnjega leta pred mamino smrtjo (tedaj ne zaradi toženčevih groženj). Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh njegovih navedb in dokazov v zvezi z izvajanjem skrbi za mamo oziroma da ni kritično presojalo izpovedbe toženca in prič. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča glede tega, kdo je dajal dovoljenje za izposojo strojev. Vztraja pri stališču, da je bilo treba za dovoljenje vprašati pokojno mamo in ne toženca. Glede na navedeno je jasno, da volja mame ni bila, da so predmet pogodbe tudi premičnine. Trdi, da ni bila volja pokojnih staršev, da so stroji predmet pogodbe, ter da toženec tega razen s svojim zaslišanjem ni izkazal. Posledično meni, da je napačna tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj bi toženec moral tožniku povrniti stroške. Izpostavlja še, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kateri stroški so tožencu priznani in kateri ne, ter ali je pravilno upoštevana vrednost spora. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki med drugim navaja, da je tožnik vedel za izročilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter se je z njo strinjal. Predmetna pogodba je veljavna in v celoti realizirana, sicer pa predmet te pravde ni (ne)veljavnost te pogodbe. Opozarja na določbo 117. člena ZD oziroma 557. člena OZ, po kateri se poleg nepremičnin s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prenašajo tudi premičnine, ki so namenjene za uporabo in uživanje nepremičnin, in ni treba, da so te pritikline navedene v pogodbi. Poudarja, da so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju tudi kmetijska zemljišča, za obdelavo, rabo in uživanje katerih so potrebni kmetijski stroji in oprema. Trdi, da sam ni nikoli opustil skrbi za kmetijo in za mamo, slednje so potrdile tudi delavke CSD X. Navedbe tožnika glede svoje odsotnosti zdoma označuje za protispisne. Izpostavlja, da je kmetijske stroje uporabljal brez navodil mame in jih tudi vzdrževal, mama pa ni nikoli zahtevala, da se jo vpraša glede uporabe strojev. Poudarja, da ni nobene logike v tem, da bi mu starša izročila domačijo in kmetijska zemljišča, kmetijskih strojev pa ne. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in tožniku naloži, da tožencu plača stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

4. Pritožba je delno utemeljena v stroškovnem delu, v preostanku ni utemeljena.

5. Pritožnik nima prav, ko trdi, da izpodbijana odločitev temelji predvsem na stanju predmetov iz tožbenega zahtevka. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se bilo sodišče prve stopnje odločilo za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nižje dejanske višine vrednosti spornih predmetov (kmetijskih strojev in pripomočkov) oziroma zaradi njihovega (aktualno slabega) stanja. V 10. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje sicer res zaključilo, da je večina kmetijskih strojev že neuporabnih in da v bistvu predstavljajo staro železo, vendar pa je kot ključne razloge za sprejem izpodbijane odločitve v obrazložitvi navedlo naslednje ugotovitve: 1) da so bili vsi stroji nabavljeni še za časa življenja očeta pravdnih strank in zagotovo pred sklenitvijo izročilne in darilne pogodbe (pravilno: pogodbe o dosmrtnem preživljanju) v letu 1989, 2) da je vse te stroje uporabljal izključno toženec, ki je tu in tam posodil kakšen kmetijski stroj tudi svojemu bratu - tožniku, 3) da za dovoljenje za uporabo strojev ni bilo treba spraševati sedaj pokojne mame pravdnih strank, 4) da je bil toženec tisti, ki je vzdrževal stroje, 5) da so bili v času podpisa izročilne in darilne pogodbe (pravilno: pogodbe o dosmrtnem preživljanju), na podlagi katere je toženec postal lastnik kmetije, na kmetiji tudi vsi vtoževani kmetijski stroji, 6) da so ti kmetijski stroji postali last toženca kot sestavni del kmetijskega gospodarstva oziroma kot pritiklina kmetijskih zemljišč, ter 7) da je toženec izpolnjeval svojo obvezo do mame, zato je povsem upravičeno na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju po smrti mame postal še lastnik preostalih deležev kmetijskih parcel. 6. Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da ni bil stranka izročilne pogodbe ter da se z njeno vsebino ni nikoli strinjal oziroma dal soglasja zanjo, zaradi česar se izročilna pogodba ne more šteti za veljavno. Ker ne gre za očitno pravno nepomembne ali prepozno podane navedbe, bi se sodišče prve stopnje do teh tožnikovih navedb moralo opredeliti, saj sta obe pravdni stranki upravičeni do celovite in preverljive obravnave njunih navedb in dokazov pred sodiščem. Vendar pa je ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero je pritožnik opozoril dovolj določno, mogoče odpraviti z dopolnitvijo razlogov s strani pritožbenega sodišča v predmetni sodbi (prvi odstavek 354. člena ZPP). Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ni niti potrebna niti smotrna, saj gre le za dopolnilno materialnopravno ovrednotenje pogodbe z dne 19. 7. 1989 (B 3), v katero je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo ter glede katere sta stranki imeli zadostno možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej 3. in 5. alinejo 358. člena ZPP).1

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da (ne)veljavnost izročilne pogodbe zaradi tožnikovega nestrinjanja z njo v konkretnem primeru ni pravno odločilno vprašanje, in sicer iz več razlogov.

8. V predmetni zadevi je bistveno, da pogodba z dne 19. 7. 1989 (v nadaljevanju: sporna pogodba), ki je bila sklenjena med tožencem in že pokojnima staršema obeh pravdnih strank ter overjena po sodniku, vsebuje dve različni dednopravni pogodbi oziroma je sestavljena iz dveh delov. Prvi del sporne pogodbe predstavlja izročilna pogodba (glej II. in III. točko pogodbe), ki je glede na svoja določila odplačna (glej 106. in 111. člen Zakona o dedovanju - ZD, ki je veljal do uveljavitve OZ2), drugi del sporne pogodbe pa predstavlja že po zakonski definiciji odplačna pogodba o dosmrtnem preživljanju (glej IV. do vključno VII. točko pogodbe ter prvi in šesti odstavek 117. člena ZD).

9. Iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da so predmet te pogodbe tudi nepremičnine, ki predstavljajo kmetijska zemljišča,3 zaradi česar gre pritrditi tožencu, da so glede na določbo drugega odstavka 117. člena ZD kot nepremičnine mišljene tudi tiste premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, kot so: kmetijske priprave in orodje ter živina.4 Glede na navedeno in upoštevaje neprerekanost ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vsi sporni kmetijski stroji in pripomočki v času sklenitve sporne pogodbe že obstajali, pritožbeno sodišče zaključuje, da so bili sporni kmetijski stroji in pripomočki predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne glede na to, da v tej pogodbi niso bili nikjer izrecno navedeni.5 Skupaj z izročenimi nepremičninami so tako sporni kmetijski stroji in pripomočki ob mamini smrti v skladu s IV. in V. točko sporne pogodbe ter upoštevaje določilo prvega odstavka 117. člena ZD postali last toženca in posledično ne spadajo v zapuščino po pokojni mami.6 To dejstvo, ključno za odločitev, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

10. Glede izročilne pogodbe pa gre ugotoviti, da za njeno veljavnost strinjanje oziroma soglasje tožnika z njo ni bilo potrebno. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZD se v primeru, če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Zgolj zaradi tega, ker tožnik (kot dedič po pokojni mami) ni bil stranka izročilne pogodbe oziroma ker se po lastnih navedbah s to pogodbo ni strinjal, izročilna pogodba torej še ni brez vsakršnih pravnih učinkov (glej tudi peti odstavek 107. člena ZD).7

11. Tožnikovo nesodelovanje pri sklepanju izročilne pogodbe oziroma njegovo nestrinjanje s to pogodbo pa v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost izročilne pogodbe tudi iz razloga, ker iz določil te pogodbe izhaja, da je bila odplačna.8 Zaradi tega bi bila povsem nelogična uporaba določbe 110. člena ZD, ki govori o obravnavanju delov premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, kot daril.9 Navedena določba namreč velja ob predpostavki, da gre za tipično neodplačno izročilno pogodbo, pri kateri si izročitelj od potomcev ničesar ne pridrži ali izgovori v zameno za razpolaganje s svojim premoženjem (primerjaj 106. in 111. člen ZD). Če gre za odplačno izročilno pogodbo, strinjanje drugih izročiteljevih potomcev s to pogodbo ni relevantno, saj gre za običajno, odplačno obligacijskopravno razmerje med prednikom in potomcem.

12. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je toženec izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do mame in skrbel zanjo. Sicer ta zaključek za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, kajti tožnik niti glede izročilne pogodbe niti glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izkazal, da bi bili zaradi toženčevega neizpolnjevanja obveznosti ali spremenjenih razmer preklicani ali sodno razveljavljeni (glede izročilne pogodbe glej drugi in tretji odstavek 115. člena ZD, glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju glej 120. in 121. člen ZD).10 Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi s toženčevim neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti do sedaj pokojne mame bolj podrobno ne odgovarja (gre za obsežne pritožbene trditve o toženčevem nezadostnem izvajanju skrbi za mamo in izvajanju te skrbi pretežno s strani tožnika ter za pritožbene očitke glede nepopolne in nekritične opredelitve sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovimi navedbami in dokazi o izvajanju skrbi za mamo).

13. Prav tako so za odločitev v predmetni zadevi pravno nepomembne ugotovitve sodišča prve stopnje glede dajanja dovoljenja za izposojo kmetijskih strojev, posledično pa tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem. Koga je bilo treba spraševati za dovoljenje za izposojo kmetijskih strojev in pripomočkov (sedaj pokojno mamo ali toženca), bi lahko bil le indic glede lastništva teh predmetov. Kot že rečeno, pa je v tej zadevi bistveno, da je toženec postal lastnik spornih predmetov na podlagi nikoli razveljavljene pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

14. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev, da je tožnik tisti, ki je zaradi neuspeha v tem pravdnem postopku dolžan povrniti pravdne stroške tožencu. Upoštevaje stroškovnik toženca, ki vsebuje tudi končni izračun toženčevih pravdnih stroškov, je stroškovno odločitev glede njene višine mogoče preveriti in obrazložitvi sodbe v tem pogledu ni moč očitati nezadostne obrazložitve.

15. Vendar pa so bili zaradi upoštevanja napačne (previsoke) vrednosti spornega predmeta tožencu priznani previsoki stroški pravdnega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo treba namreč zaradi ugotovitve o napačno navedeni vrednosti spornega predmeta v tožbi (to je sodišče prve stopnje ugotovilo na naroku za glavno obravnavo dne 12. 3. 2018 - glej list. št. 76) že od samega začetka postopka upoštevati nižjo (to je realno) vrednost spornega predmeta in posledično tožencu priznati nagrade za odvetniške storitve v nižjih zneskih. Upoštevaje vrednost spornega predmeta v znesku 2.700 EUR, je toženec upravičen do povrnitve 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za prvi pripravljalni spis, 300 točk za glavno obravnavo dne 7. 12. 2018, 225 točk za drugi pripravljalni spis, 150 točk za glavno obravnavo 12. 3. 2018, 100 točk za urnino, 150 točk za glavno obravnavo dne 14. 5. 2018 in 50 točk za urnino, kar vse skupaj znaša 1575 točk oziroma upoštevaje 0,459 EUR za 1 odvetniško točko 722,93 EUR. K temu je treba prišteti še 2 % materialne stroške (14,46 EUR), dodatek 1 % materialnih stroškov od presežka skupne vrednosti odvetniških storitev nad 1.000 točk (5,75 EUR) ter 22 % DDV na vse priznane odvetniške storitve in stroške - v znesku 163,49 EUR, tako da skupna vrednost vseh tožencu priznanih stroškov pravdnega postopka znaša 906,63 EUR, to pa je za 626,04 EUR manj, kot mu je bilo priznano v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu ustrezno spremenilo (351. člen ZPP).

16. V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in ki bi terjale razveljavitev sodbe, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v I. in II. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik je s pritožbo uspel le glede dela stranske terjatve - to je glede dela stroškov pravdnega postopka, ki so bili tožencu znižani ob upoštevanju tožnikove previsoko navedene vrednosti spornega predmeta v tožbi, medtem ko toženčev odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP ter drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Če lahko stori pritožbeno sodišče na seji vse, kar sme storiti na pritožbeni obravnavi, seveda pod pogojem, da to ni v nasprotju z načelom neposrednosti in da so spoštovane zahteve poštenega sojenja, zlasti pravica do izjave, potem ne more biti ovire, da pritožbeno sodišče določenih stvarnih dokazov, ki so bili na prvi stopnji sicer izvedeni, pri dokazni oceni (to je pri pisanju sodbe) pa spregledani, ne bi ocenilo kar na seji. Če gre za listinske dokaze, pisne izjave prič iz 236. a člena, ogledne predmete, ki so v spisu, ali za posredno izvedene dokaze, neposrednost ne more biti ogrožena. Tako Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 471. 2 Glede na prehodno določbo 1060. člena OZ se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. Glede teh razmerij je torej treba uporabiti določbe do tedaj veljavnega Zakona o dedovanju - ZD (Uradni list SRS, št. 15/1976, 23/1978), v konkretnem primeru določbe o izročilni pogodbi in o pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Glede uporabe ZD glej tudi VSL sodbo II Cp 1362/2009 z dne 19. 8. 2009. 3 Predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju so: polovica parc. št. 1 (hiša, gospodarsko poslopje, dvorišče, travnik) in polovica parc. št. 2 (pašnik), vpisani v vložku št. 00 k.o. X, ter polovica vložka št. 01 k.o. X, v kateri sta vpisani parc. št. 3 in 4 (vinograd) - glej IV. in smiselno tudi II. točko sporne pogodbe. 4 Druge oziroma ostale premičnine preživljanca (razen tistih iz drugega odstavka 117. člena ZD) pa morajo biti v pogodbi o dosmrtnem preživljanju izrecno navedene - glej tretji odstavek 117. člena ZD. 5 Glej tudi VSL sklep II Cp 3464/2014 z dne 11. 2. 2015 v 7. točki obrazložitve. 6 Glej tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2004 z dne 10. 3. 2005 in VSL sklep II Cp 4209/2008 z dne 4. 3. 2009. 7 Možno pa je doseči razveljavitev teh pravnih učinkov na drug način - z upoštevanjem oziroma vračunavanjem izročenih delov premoženja kot daril - glej četrti odstavek 28. člena ter 29., 34. in 46. člen ZD. 8 Iz izročilne pogodbe je razvidno, da se je toženec v zameno za izročitev več nepremičnin v last in posest s pravico do njihovega takojšnjega uživanja zavezal sopogodbenici - mami M. S. in njenemu možu (svojemu očetu) A. S. do smrti nuditi prosto stanovanje, skrbeti za njuno perilo, obleko in obutev, hrano, pomoč v primeru bolezni ter mami tudi plačevati določen mesečni denarni znesek. V zvezi s svojimi obveznostmi do mame je toženec tudi dovolil, da se pri izročenih mu nepremičninah v korist mame vknjižita služnost stanovanja in stvarno breme preužitka (glej I. in II. točko sporne pogodbe). 9 Tako npr. tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 515/1997 z dne 25. 2. 1999, II Ips 244/2010 z dne 25. 7. 2013 in II Ips 18/2013 z dne 6. 6. 2013. 10 Primerjaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2004 z dne 10. 3. 2005.