Jedro

Zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo ne tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ampak na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 od nastanka dolžnikove zamude, to je od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom postopka od njega zahteva plačilo odškodnine. Skladno z navedenim in ker ni mogoče ugotoviti, kdaj je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek tožnika, tečejo zakonske zamudne obresti od dne, ko je tožena stranka tožnikovemu pooblaščencu sporočila, da je odškodninski zahtevek v postopku obravnave.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: v 1.a točki izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska nepremoženjske škode v višini 5.000,00 EUR od 17. 7. 2006 do plačila, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 20. 5. 2006 do 16. 7. 2006) pa se zavrne; v 2. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki sorazmerni del pravdnih stroškov v znesku 810,93 EUR v 8 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za materialno škodo v znesku 916,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2006 dalje do plačila in odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2009 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 1/a izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo v primarnem in podrednem zahtevku, je zavrnilo (točka 1/b izreka). Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki sorazmerni del stroškov postopka, ki jih je odmerilo na znesek 810,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 2 izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe ter izrek o stroških postopka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožbenemu zahtevku ugodilo po temelju v celoti, odškodnino za nematerialno škodo pa je odmerilo napačno, saj bi tudi v tem delu moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Tako je prisodilo prenizko odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju. Glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju prim. A.F. dr. med. ter ob ustreznem vrednotenju intenzitete in trajanja telesnih bolečin, ki jih je tožnik že prestal, nevšečnosti, ki jih je moral prestati v času zdravljenja in jih bo moral prestajati tudi v bodoče (pri čemer je treba upoštevati, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 47 let), bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi tožniku kot pravično denarno odškodnino iz tega naslova celoten vtoževani znesek, to je 6.676,68 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem bi moralo upoštevati tudi načelo enakosti pred zakonom, to je uveljavljene sodne prakse (sodba VS RS št. II Ips 181/2002) in primerjave na podlagi povprečnih mesečnih neto plač. Prenizka je nadalje odškodnina iz naslova prestanega strahu. Tudi v tem delu bi sodišče, ob pravilnem vrednotenju izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi ter pravilne uporabe materialnega prava, moralo tožniku prisoditi kot pravično denarno odškodnino vtoževani znesek, to je 1.251,87 EUR, pri čemer se pritožba ponovno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 181/2002. Tudi iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku od zahtevanega zneska 2.921,04 EUR le 1.200,00 EUR. Pri tem je očitno prezrlo, da je tožnik utrpel amputacijo mezinca desne roke v osnovnem sklepu, kar po mnenju izvedenca zmanjšuje njegove splošne življenjske aktivnosti, predvsem pri dejavnostih, ki so del tožnikovega vsakdana. Pri tem ga ob prijemanju z desno roko dodatno motijo še bolečine ob dotikanju amputiranega prsta, spremembe vremena in predvsem mraz. Če bi sodišče prve stopnje te okoliščine pravilno upoštevalo, bi tudi glede na že navedeno sodbo VS RS št. II Ips 181/2002, prisodilo tožniku vtoževani znesek odškodnine iz tega naslova. Pri tožniku je zaradi škodnega dogodka podana tudi trajna skaženost, ki jo je izvedenec ocenjeval kot skaženost lažje stopnje, vendar pa gre za trajno skaženost, ki bo tožniku ostala do njegove smrti. To pa pomeni, da bo tožnik za časa življenja trpel duševne bolečine zaradi skaženosti, saj se nihče ne more popolnoma sprijazniti s svojo telesno hibo, ki mu poleg tega otežuje vsakdanje življenje. Z upoštevanjem objektivnih in subjektivnih meril bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava priznati tožniku celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova. Pritožba se tudi tu sklicuje na že citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS.

Pri odmeri višine odškodnine iz vseh odškodninskih naslovov bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo v novembru 2005 in da tožena stranka tožniku še ni izplačala odškodnine. Škodno stanje še vedno traja, obseg tožnikove nepremoženjske škode je zaradi tega večji, sodišče prve stopnje bi moralo tudi iz tega razloga ugoditi v celoti tožnikovemu zahtevku za povračilo nepremoženjske škode. Napačna je odločitev sodišča tudi glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Zakonske zamudne obresti bi namreč moralo sodišče prisoditi od dneva, ko je bil s strani tožnika podan odškodninski zahtevek in po poteku 15 dnevnega roka za izplačilo, to pa je od 20. 5. 2006 dalje, ne pa od datuma glavne obravnave. S sodbo je bila višina odškodnine le ugotovljena in določena, zamudne obresti pa bi morale v skladu s sodno prakso teči od dne, ko je tožnik prvič podal odškodninski zahtevek, z upoštevanjem 15 dnevnega paricijskega roka. Napačna je tudi odmera stroškov postopka, saj je tožnik, glede na faze postopka v pravdi, uspel z višjim odstotkom, vsi priglašeni stroški pa so bili utemeljeni in potrebni za pravdo. Prav tako je sodišče kršilo določbe ZPP s tem, ko je toženi stranki dovolilo, da svoje pravdne stroške priglasi v treh dneh po koncu glavne obravnave. Iz določb ZPP je namreč jasno razvidno, da je potrebno stroške postopka priglasiti najkasneje do zaključka glavne obravnave.

Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 6.266,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2006 dalje ter na prvi stopnji zaznamovane stroške postopka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe (točka 1/a izreka) in odločitev o stroških postopka (točka 2 izreka), iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani del sodbe ter tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o tem, da se je tožnik poškodoval ob zabijanju lesene zagozde in da je bilo to opravilo organizirano na način, ki ni v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Nobena izmed zaslišanih prič nastanka tožnikove poškodbe ni videla, izvedenec medicinske stroke pa je ugotovil, da poškodba ni mogla nastati na način, kot ga je opisal tožnik. Glede na to, da je tožnik iskal zdravniško pomoč šele 4 dni po zatrjevani nezgodi, dopušča dvom o tem, ali se je tožnik res poškodoval na zatrjevani način, se posebej, ker je tudi sodni izvedenec A.F. potrdil, da poškodba ni mogla nastati na zatrjevani način. Zaradi tega so zaključki sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenca medicinske stroke, nekatere oblike škode pa so povsem v neskladju z izvedenimi dokazi. To velja za prisojeno odškodnino za primarni in sekundarni strah. Tožnik je, kot rečeno obiskal zdravnika šele 4. dan po zatrjevani poškodbi. Logično bi bilo, da bi tožnik po poškodbi iskal takoj zdravniško pomoč, vsako zavlačevanje z zdravljenjem bi lahko stanje poslabšalo, za dodatno škodo, ki bi pri tem nastala pa mora odgovarjati tožnik sam. Sodišče teh okoliščin v dokaznem postopku ni razjasnilo, dopolnitve dokaza z izvedencem medicinske stroke ni dopustilo. Odločilo je v nasprotju z dokazi v spisu, kar pomeni, da je bistveno kršilo določila postopka. Zaradi nepravilnih zaključkov glede mehanizma nastanka poškodbe je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, obenem pa ni bila na mestu uporaba relevantnega materialnega prava. Nepravilno je sodišče obračunalo materialno škodo, ki naj bi nastala tožniku. Iz pregleda vozovnic ter priložene medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi vozovnice kupil tožnik in da bi bili pregledi v Ljubljani nujno potrebni za zdravljenje zatrjevane poškodbe. Pregledi in vozovnice se datumsko ne ujemajo, iz ambulantnih zapisnikov KC v Ljubljani pa tudi izhaja, da gre za preglede oz. zdravljenje zaradi bolezni. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka tožnikovega pooblaščenca. Tožena stranka je že med postopkom ugovarjala posameznim vlogam, da niso potrebne, vendar sodišče teh ugovorov ni upoštevalo.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo tožeče stranke sklicuje na navedbe in stališča iz svoje pritožbe zoper sodbo. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V skladu z 2. odstavkom 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot so navedene v citirani določbi ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je deloma zmotno uporabilo materialno pravo le glede teka zakonskih zamudnih obresti, sicer pa je sodba materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je povzročena škoda delavcu pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec to škodo delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v obravnavanem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde (131. Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

Nadalje je sodišče pravilno uporabilo določbo 135. člena OZ, kjer je opredeljena krivdna odgovornost oškodovalca kot povzročitelja škode iz malomarnosti oziroma z naklepom, v zvezi s 4. členom Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004). Pri tem je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem z izvedencem za varstvo pri delu D.M. (list. št. 134 – 141 spisa, zaslišanje na list. št. 167 – 169 spisa) ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna, saj je zaradi malomarnosti dopustila, da delo, kot ga je opravljal tožnik v času nezgode, ni bilo organizirano na način, ki bi zagotavljal, da bi bilo zabijanje stranskih zagozd (s kladivom) varno. Pritožbeno sodišče se s temi ugotovitvami in zaključki strinja. V izvedenskem mnenju je s pomočjo fotografij nazorno prikazano, da je zaradi neustreznega „U“ profila na transportnem vozičku obstajala velika možnost, da bo delavec, ki zabija leseno zagozdo, z ročajem kladiva zadel vogal tega profila, to pa pomeni, da obstoja realna možnost tudi za tako poškodbo, kot jo je utrpel tožnik. Pomanjkljivost bi bilo mogoče odpraviti že z enostavnim posegom, in sicer z odstranitvijo ostrih vogalov „U“ profila.

Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu dne 18. 11. 2005. Pri zabijanju lesene zagozde na livnem transportnem vozičku se je zaradi udarca v štrleči vogal „U“ profila odlomil železni del kladiva. Do telesne poškodbe tožnika je prišlo bodisi zaradi tega, ker je odlomljena glava kladiva nekontrolirano odletela, ali pa je tožnik udaril ob štrleči vogal profila na mestu, kjer je držal kladivo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da iz izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da se je tožnik poškodoval ravno pri delu, pri čemer opozarja, da je šel k zdravniku šele štiri dni po zatrjevani nezgodi. Izvedenec prim. A.F., dr. med., je v svojem izvedenskem mnenju (list. št. 58 – 64) pojasnil, da pride pri taki vrsti poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, do deformacije prsta običajno po nekaj dneh in takrat se je tožnik tudi oglasil pri zdravniku. Da se je tožnik poškodoval pri delu 18. 11. 2005 izhaja tudi iz pričevanja D.Đ. (list. št. 42 spisa) in izpovedi tožnika. Zaradi tega je neutemeljena pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in da bi moralo izvesti še druge predlagane dokaze. Enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na mnenje izvedenca iz medicinske stroke, da poškodba ni mogla nastati na način, kot ga je opisal tožnik. Izvedenec iz varstva pri delu je namreč opazoval delavce na kraju dogodka, ko so opravljali enako delo kot tožnik. Ugotovil je, da lahko pride do poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, v primeru, ko delavec pri udarjanju s kladivom po leseni zagozdi, udari po vogalu „U“ profila na mestu, kjer drži za leseni ročaj kladiva, ali tudi ko se ob udarcu ročaja kladiva v „U“ profil ročaj odlomi, kovinski del kladiva pa nekontrolirano odleti. Vsekakor pa po stališču pritožbenega sodišča ni odločilno, ali je prišlo do poškodbe tožnika že neposredno z udarcem prsta v profil, ali takoj zatem, po zlomu lesenega ročaja kladiva in je tožniku odlomljeni železni del kladiva poškodoval mezinec na desni roki. V vsakem primeru je bil namreč neustrezen „U“ profil razlog, da je do zgrešenega udarca po leseni zagozdi sploh prišlo.

Obe pritožbi sta neutemeljeni tudi v zvezi z višino prisojene odškodnine, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo kriterije za določitev odškodnine iz 179. člena OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev glede teže in vrste tožnikove telesne poškodbe na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, prim. A.F., dr. med., in je to mnenje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi obsežno povzelo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov na opisane ugotovitve, strinja se tudi s prisojenim zneskom iz naslova nepremoženjske škode.

Iz naslova odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo 3.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo ugotovitve izvedenca medicinske stroke A.F., da je tožnik trpel občasno pogosto hude telesne bolečine dva dni, stalne pogoste srednje hude bolečine dva tedna, občasne srednje hude telesne bolečine v kombinaciji s stalnimi lahkimi telesnimi bolečinami štiri tedne, stalne lahke telesne bolečine pet tednov, pogoste lahke telesne bolečine šest mesecev, občasne lahke telesne bolečine pa ves ostali čas, pri čemer se lahko pojavljajo občasne lahke telesne bolečine predvsem ob spremembah vremena, če je mraz, morda tudi na dotik. Stanje se bo verjetno sčasoma še nekoliko izboljšalo, vendar je glede na naravo poškodbe objektivno mogoče pričakovati, da se bodo občasne lahke telesne bolečine v manjši meri pojavljale tudi trajno, posebej ob spremembah vremena in na mrazu. Poleg tega je bilo potrebno upoštevati nevšečnosti in prestane bolečine med zdravljenjem, to so številni zdravniški pregledi, trije operativni posegi, prevezi in odstranjevanje šivov po operacijah, zaradi dvakratnega rentgenskega slikanja izpostavljenost možnemu škodljivemu vplivu ionizirajočih žarkov. Opisane okoliščine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in prisodilo tožniku iz tega naslova navedeni znesek tudi ob upoštevanju načela individualizacije odškodnine in načela njene objektivne pogojenosti. Pritožba tožeče stranke se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 181/2002 (z dne 5. 12. 2002). Ne gre namreč za identičen primer, glede na to, da je šlo v primeru, na katerega se sklicuje pritožba, za amputacijo polovice desnega kazalca, pri čemer je tožnik utrpel pri delu travmatsko amputacijo dela kazalca desne roke, potrebna pa je bila še naknadna operativna reamputacija. Gre torej za dve različni poškodbi, z različnim potekom zdravljenja in drugačnimi posledicami.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah v znesku 600,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnikov strah ob nezgodi nenaden in blage intenzitete, medtem ko se je naknadno pričel pojavljati strah po utrpeli nezgodi in postopno, zaradi pojava telesnih bolečin, otekline, okrnjene funkcije in deformacije prsta. Strah je bil povezan tudi z ugotovitvijo narave njegove poškodbe in potrebi po operativnem posegu. Tako je utrpel pogost srednje hud sekundarni strah en teden, tri tedne pogosto sekundarni strah blage intenzitete ter 12 mesecev in pol občasen sekundarni strah blage intenzitete. Ob upoštevanju opisanih ugotovitev izvedenca je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku iz tega naslova ustrezno odškodnino v višini 600,00 EUR. Zaradi tega je v tem delu neutemeljena pritožba tožeče stranke, saj okoliščine, ki naj bi jih utemeljevale višji znesek odškodnine iz naslova strahu, nimajo podlage v izvedenih dokazih. Enako velja tudi za pritožbeno izvajanje tožene stranke, ko uveljavlja, da je tožnik obiskal tožnika šele četrti dan po zatrjevani poškodbi, kar bi kazalo na to, da strahu pri tem ni mogel trpeti, da se je odločil za amputacijo prsta, čeprav posebej ni bil nujen. Razloge, da je tožnik odšel k tožniku nekaj dni po poškodbi, je pojasnil, kot že rečeno, izvedenec iz medicinske stroke, prav tako okoliščine, ki so privedle do odločitve glede operativnega posega.

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi s prisojeno odškodnino v višini 200,00 EUR zaradi skaženosti in 1.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Amputacija mezinca desne roke v osnovnem medčleničnem sklepu predstavlja trajno skaženost lažje stopnje. Tožnik je zaradi tega trpel občasno pogoste duševne bolečine blage intenzitete v trajanju dva tedna, občasne duševne bolečine blage intenzitete pa šest mesecev in pol. Kasneje tožnik zaradi skaženosti ni trpel več duševnih bolečin, saj se je sprijaznil s tem, da je poškodba zaradi amputacije trajno vidna, vendar se je za poseg odločil sam. Zaradi amputacije mezinca desne roke so pri tožniku zmanjšane splošne življenjske aktivnosti pri dejavnostih, ki jih opravlja. Gre predvsem za oslabljen prijem z desno roko pri opravilih, kjer je potreben čvrst oprijem, npr. orodja. Zaradi tega tožnik lahko opravlja sicer vsa opravila kot pred poškodbo, vendar tista, pri katerih je potreben čvrst oprijem, nekoliko težje. V tem smislu se kaže trajno zmanjšanje splošno življenjskih aktivnosti. Glede na to je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo tožniku ustrezen znesek v višini 1.200,00 EUR.

Prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR je pravična in primerna, saj je odmerjena ob upoštevanju trajanja in stopnje fizičnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem primarnega in sekundarnega strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odločanju o višini odškodnine je sodišče pravilno upoštevalo tudi višino odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, to je ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi obeh strank, ki se nanašata na prisojeno odškodnino za nematerialno škodo.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za materialno škodo. Tožena stranka je v tem delu že v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi le pavšalno navajala, da tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen, vendar pri tem ni navajala, glede katerih zneskov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na predložena listinska dokazila, to je celotna medicinska dokumentacija in podatki, ki jih je predložil tožnik. Na tej podlagi je sodišče lahko ugotovilo tožnikove stroške za prevoze v zvezi z zdravljenjem poškodbe in ob upoštevanju uradnih podatkov o višini kilometrine v času, ko so bili ti prevozi opravljeni. Tako je pravilno prisodilo tožniku materialno škodo, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka in sicer v skupnem znesku 916,18 EUR, skupaj z zakonskimi obrestmi od 4. 4. 2006 dalje, to je datum, ko je tožeča stranka pri toženi stranki uveljavljala plačilo tega zneska.

Pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem zahtevku od prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo zamudne obresti od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, to je od 23. 2. 2009 dalje do plačila. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002 je spremenjena dotedanja sodna praksa o priznavanju zamudnih obresti od denarne odškodnine za povrnitev nepremoženjske škode od dneva izdaje sodbe odločbe sodišča prve stopnje dalje. Glede na določbo 1. odstavka 368. člena OZ, v zvezi s členom 299 OZ ima torej upnik od dolžnikove zamude dalje pravico zahtevati zamudne obresti od uveljavljene terjatve. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev ali pa, ko upnik z opominom ali z začetkom postopka zahteva od njega, naj obveznost izpolni. Glede na navedeno je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na obveznost plačila zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. V skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom najkasneje 17. 7. 2006, ko je tožena stranka sporočila tožnikovemu pooblaščencu (priloga B7), da je tožnikov odškodninski zahtevek v postopku obravnave. Tožeča stranka je sicer predložila svoj odškodninski zahtevek, naslovljen na toženo stranko (priloga A15) z datumom 4. 5. 2006, vendar iz dokaznega postopka ni mogoče ugotoviti, kdaj je tožena stranka zahtevo prejela. To pomeni, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od 17. 7. 2006 dalje in ne od 20. 5. 2006 dalje, kot uveljavlja v pritožbi. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke ter izpodbijano sodbo v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 17. 7. 2006 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke tudi v delu, kjer se sklicuje na določbe ZPP glede roka, v katerem je potrebno priglasiti stroške postopka. Gre za določbo 3. odstavka 163. člena ZPP, po kateri mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najkasneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 2. 2009 (list. št. 166 – 170 spisa) res izhaja, da je predsednik senata dovolil pooblaščencu tožene stranke, da vloži stroškovnik v treh dneh, kar sicer ni v skladu z določbo 3. odstavka 163. člena ZPP, vendar zaradi tega toženi stranki ni mogoče odreči pravice do uveljavljanja stroškov postopka, saj je ravnala v skladu z dovoljenjem sodišča. Ne glede na to pa je očitno, da tožeča stranka ni upoštevala določbe 1. odstavka 286/b. člena ZPP (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008, ki velja od 1. 10. 2008 dalje), po kateri mora stranka uveljavljati kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. To pomeni, da bi morala tožeča stranka že na omenjenem naroku 23. 2. 2009 ugovarjati odločitvi predsednika senata, da toženi stranki omogoči predložitev stroškovnika v treh dneh. Iz zapisnika o naroku kaj takega ne izhaja in ker tudi v pritožbi ne uveljavlja, da opisane določbe ZPP ni mogla navesti že na naroku, pritožbenih navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati.

Delno je utemeljena tudi pritožba tožene stranke in sicer glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov postopka (2. točka). Izrek je v tem delu nekoliko nejasen, glede na to, da paricijski rok ni določen, zmotna je tudi odločitev, da prične teči paricijski rok z izdajo sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu je zmotno uporabljeno materialno pravo, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišče Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov postopka šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev iz 1. odstavka 113. člena ZPP, ki ga sodišče določi v sodbi, s katero je naložena izpolnitev določene denarne dajatve. Ker je pravila ZPP o povračilu stroškov postopka v skladu z načelom uspeha v postopku iz 1. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP uporabilo pravilno, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v 2. točki izreka tako, da je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska (810,93 EUR) šele s potekom osemdnevnega paricijskega roka, ki prične teči z vročitvijo te sodbe dalje do plačila. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje odmerilo stroške postopka v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP, veljavno Odvetniško tarifo in predpisi o sodnih taksah, na podlagi predloženih stroškov pooblaščencev obeh pravdnih strank. Pritožba tožene stranke sicer uveljavlja, da je že med postopkom ugovarjala, da vlogi tožeče stranke z dne 28. 1. 2009 in 4. 5. 2007 nista bili potrebni, pri tem pa ne navaja razlogov za tako stališče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obe navedeni vlogi tožeče stranke (list. št. 55 in list. št. 150 - 151 spisa) šteti kot potrebni vlogi v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. V pripravljalni vlogi iz dne 4. 5. 2007 je namreč tožeča stranka uskladila svoj tožbeni zahtevek glede na valutne spremembe (uvedba evra), v vlogi z dne 28. 1. 2009 pa je podala svoje stališče na vročeno izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca Draga Mehleta.

V preostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožeče in toženi stranki kot neutemeljeni (353. člen ZPP) in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na minimalni uspeh pritožbe obeh pravdnih strank, je sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo (2. odstavek 154. člena ZPP).