Jedro

Sodišče ni vezano na predloge, do katerih je upravičen državni tožilec v pritožbenem postopku, razen v primeru umika pritožbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo z dne 21.9.2005 spoznalo za kriva, obsojenega Z.K. kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, obsojenega J.K. pa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ ter jima po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, v katerih je prvemu določilo kazen dva meseca zapora, drugemu pa kazen tri mesece zapora ter obema preizkusni dobi dveh let. Po 1. in 3. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ju je zavezalo k nerazdelni povrnitvi stroškov kazenskega postopka, vsakemu pa naložilo tudi plačilo povprečnine v zneskih po 90.000 SIT. Oškodovanega J.M. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.11.2006 zavrnilo pritožbi obsojenega Z.K. in zagovornikov obsojenega J.K. kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati vsak po 100.000 SIT povprečnine.

Zagovorniki obsojenega J.K. so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi tako, da pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču v zahtevi za varstvo zakonitosti niso konkretizirane in opredeljene kršitve zakona, medtem ko zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni ustrezno obrazložena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah vložnikov zahteve je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V pritožbenem postopku je bilo opozorjeno na pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe, ki se ni ukvarjala z nasprotji med izpovedbami prič in ne z obrazložitvijo posameznih dejstev, ki so bila med samim postopkom sporna. Drugostopenjsko sodišče je v nasprotju s pritožbo trdilo, da so bile izpovedbe prič potrjene z drugimi dokazi, ki naj bi jih sodišče navedlo v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ter je očitno, da je kot tak dokaz štelo zgolj izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ne potrjuje dvoumnega in nasprotujočega si pričanja prič.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V zvezi s to določbo je sprejeta razlaga, da mora vložnik zahteve poleg navedbe zakonskih določb, ki naj bi bile kršene, konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Posplošenih navedb o kršitvah zakona namreč Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ne utemelji pa, o katerih odločilnih dejstvih sodba nima razlogov. Povsem enako velja za nadaljnjo navedbo, da je v pritožbenem postopku bilo opozorjeno na pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe. Tudi trditve, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z nasprotji med izpovedbami prič in nakazovanje, da ni obrazložilo posamezna sporna dejstva, ni mogoče preizkusiti, ker ostaja na ravni splošnosti. Pri tem je treba poudariti, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno izredno pravno sredstvo, katerega obseg in vsebina sta v procesnih določbah predpisana in se zato v njej ni mogoče sklicevati na pritožbene navedbe.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je na podlagi izpovedb oškodovanca in njegove žene O.M., obvestila o telesni poškodbi Zdravstvenega doma R. z dne 24.7.2001, priloženih fotografij foto albuma in izvida ter mnenja izvedenca medicinske stroke dr. E.S. ugotovilo, da je obsojeni J.K. storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato utemeljitvi pritožbenega sodišča, ki jo graja zahteva za varstvo zakonitosti, ni mogoče očitati pomanjkljivosti in s tem sodbi tega sodišča tudi ne nezakonitosti. Sicer pa zahteva tudi v tem delu ni tako obrazložena, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Do vprašanja vezanosti sodišča druge stopnje na predloge, do katerih je upravičen višji državni tožilec v pritožbenem postopku, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da na te predloge sodišče ni vezano, razen v primeru umika pritožbe, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pristojni državni tožilec (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.2.2003, opr. št. I Ips 288/2001).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve, zato je zahtevo zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).