Jedro

Interes stranskega intervenienta v tuji pravdi je utemeljen s pravni posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Pogoj za obstoj intervencijskega interesa je obstoj intervenientovega pravnega interesa, da v pravdi zmaga stranka, ki se ji v pravdi pridruži. Zgolj obstoj ekonomskega interesa ne zadošča. Sklep o združitvi postopkov (300. člen ZPP) je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (8. točka prvega odstavka 270. člena v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik - Splošna bolnišnica A. in tožeča stranka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog Splošne bolnišnice A. z dne 20. 6. 2023 za dovolitev stranske intervencije.

2. Splošna bolnišnica A. je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Navaja, da so izpolnjeni pogoji za združitev pravdnih postopkov P 81/2021 in P 23/2023 po prvem odstavku 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), vendar sodišče prve stopnje postopkov ne želi združiti. V zvezi z izpodbijano odločitvijo se sklicuje na večinsko stališče sodne prakse, da je intervencijski interes podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne odločitev neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Materialnopravno razmerje lahko temelji na podlagi zakona ali na podlagi pogodbe, vsebino njune soodvisnosti pa določa materialno pravo (sklepi VSL II Cp 665/2019, VSL II Cp 961/2020 idr.). Takšno razmerje je v konkretnem primeru podano. Drži sicer, da je tožena stranka v naslovnem sporu Zavarovalnica B., d. d., pri kateri ima zavarovano odgovornost Splošna bolnišnica C., vendar je bil slednji v postopku že dodeljen položaj stranskega intervenienta, kar pomeni, da bo odločitev sodišča vplivala na njen pravni položaj. Posledično bo odločitev vplivala tudi na pravni položaj drugega stranskega intervenienta, Splošne bolnišnice A. Ne drži, da predstavljata obe zdravljenji povsem ločena postopka. Gre za enovit postopek zdravljenja, v okviru katerega se je tožnik v Splošni bolnišnici A. zdravil zaradi zapletov oziroma negativnih posledic njegovega predhodnega zdravljenja v Splošni bolnišnici C. Posledično gre za enovit škodni primer, v katerem oškodovanec uveljavlja odškodnino od dveh povzročiteljev oziroma dveh zavarovalnic, pri katerih sta imela povzročitelja zavarovano odgovornost. V naslovnem postopku se bo zato zastavilo vprašanje razmejitve vzrokov za nastanek škode in posledično razmejitve odgovornosti, kar lahko vpliva na obveznost drugega stranskega intervenienta, Splošne bolnišnice A. Upoštevaje pri tem tudi prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), sta zato tožena stranka, ki odgovarja za škodo, ki naj bi jo povzročila Splošna bolnišnica C., in drugi stranski intervenient, Splošna bolnišnica A., v materialnem razmerju. Obstaja torej vsebinska zveza med konkretnim razmerjem drugega stranskega intervenienta s toženo stranko kot zavarovalnico prvega stranskega intervenienta ter s konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi (prim. sodbo VSL II Cp 1473/2016 z dne 14. 1. 2017). Zahteva za vstop v pravdo je s tem utemeljena. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo določbo 199. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Pritožnik višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se priglašena stranska intervencija na strani tožene stranke dopusti, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani pravdni zadevi P 81/2021 tožnik zoper toženo stranko, Zavarovalnico B., d. d. vtožuje plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi mu nastala pri zdravljenju v Splošni bolnišnici C., zavarovanki toženke. Pritožnik, Splošna bolnišnica A., je predlagal, da se mu dovoli vstop v predmetni postopek kot stranskemu intervenientu na strani toženke. Svoj predlog je utemeljil z navedbami, da se je tožnik v letu 2018 najprej zdravil v Splošni bolnišnici C., nato pa v letih 2019 in 2020 še v Splošni bolnišnici A. Zaradi strokovne napake je tožnik vložil tožbo tudi zoper slednjo, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. P 23/2023. Po mnenju pritožnika bo odločitev v obravnavani zadevi vplivala na odločitev v zadevi P 23/2023 in s tem na njegov pravni položaj. Predmetni postopek in postopek P 23/2023 sta namreč neločljivo povezana, saj se v obeh sporih obravnava enovit postopek tožnikovega zdravljenja, v obeh sporih bo potrebna izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke in se bo pojavil problem razmejitve vzrokov in negativnih posledic zdravljenja, nastalih v obeh bolnišnicah.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni izpolnjena zakonska predpostavka za dovolitev stranske intervencije na strani toženke v korist pritožnika, to je obstoj njegovega pravnega interesa za toženkin uspeh v predmetni pravdi (prvi odstavek 199. člena ZPP). Po ustaljenem stališču sodne prakse je intervencijski interes podan, kadar je intervenient z eno od strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne odločitev vplivati na njegov pravni položaj. Materialnopravno razmerje lahko temelji na podlagi zakona ali na podlagi pogodbe, vsebino njune soodvisnosti pa določa materialno pravo.1 Interes stranskega intervenienta v tuji pravdi je utemeljen s pravni posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Pogoj za obstoj intervencijskega interesa je obstoj intervenientovega pravnega interesa, da v pravdi zmaga stranka, ki se ji v pravdi pridruži. Zgolj obstoj ekonomskega interesa ne zadošča.2

7. Kot že zgoraj navedeno, tožnik v tej pravdi vtožuje odškodnino od Zavarovalnice B., d. d., zaradi škode, ki naj bi jo v letu 2018 utrpel pri zdravljenju v Splošni bolnišnici C., zavarovanki toženke. V pravdnem postopku sodišča prve stopnje (Okrožno sodišče v Novem mestu) P 23/20233 pa tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost zaradi napake pri zdravljenju, do katere naj bi kasneje, v letih 2019 in 2020, prišlo še pri njegovem zdravljenju v Splošni bolnišnici A., in sicer zoper toženko Zavarovalnico D., d. d. (D. d. d., Podružnica Ljubljana), zavarovalnico Splošne bolnišnice A. 8. Višje sodišče se sicer strinja s pritožbeno ugotovitvijo, da gre za istega tožnika in njegovo zdravje ter s tem tudi za določeno vsebinsko povezanost med zdravljenjem v obeh bolnišnicah. Posledično bi se lahko postavilo vprašanje med razmejitvijo vzrokov za morebitno tožniku nastalo škodo. Vendar pa navedeno še ne pomeni, da je podan pritožnikov pravni interes za sodelovanje v tej pravdi na strani toženke. Odločilno je namreč, da Splošna bolnišnica A. ni v nobenem takšnem materialnopravnem razmerju s toženko v tej pravdi, Zavarovalnico B., d. d., da bi izid te pravde lahko vplival na pritožnikov pravno položaj. Splošna bolnišnica A. zato za sodelovanje v predmetni pravdi, ki teče zoper Zavarovalnico B., d. d., kot zavarovalnico Splošne bolnišnice C., nima pravnega interesa. Povedano drugače, če bo tožbeni zahtevek v tej pravdi zoper toženko Zavarovalnico B., d. d., zavarovalnico Splošne bolnišnice C., zavrnjen (ali ugoden), takšna sodba ne bo imela pravnega učinka na pravni položaj Splošne bolnišnice A., zavarovanke D., d. d., zoper katero teče pravda v zadevi P 23/2023. Intervencijski interes pritožnika za sodelovanje v tej pravdi na strani toženke, Zavarovalnice B., d. d., posledično ni podan.

9. Pritožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na prvi odstavek 186. člen OZ, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Citirana določba v obravnavani zadevi ne pride v poštev že zato, ker pritožnik niti ne trdi, da bi obe bolnišnici delovali s skupnim namenom povzročiti škodo, kar pa je pogoj za uporabo prvega odstavka 186. člena OZ.4 Sicer pa tudi, če bi se prvi odstavek 186. člena OZ uporabljal, to ne bi v ničemer spremenilo dejstva, da morebitni uspeh toženke v predmetni pravdi ne bi imel pravnega učinka na pravni položaj pritožnika. To pa je odločilno, saj zgolj vsebinska povezanost med zdravljenjem tožnika v Splošni bolnišnici C. in nato v Splošni bolnišnici A. za obstoj pritožnikovega intervencijskega interesa v tej pravdi ne zadošča. Na drugačno presojo višjega sodišča ne vpliva niti v pritožbi citirana sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1473/2016, saj je v tisti zadevi, za razliko od konkretnega primera, med stranko in stranskim intervenientom obstajalo materialnopravno razmerje, in sicer na podlagi zakona (regres).

10. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ne želi združiti predmetnega pravdnega postopka P 81/2021 s pravdnim postopkom P 23/2023, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predmet izpodbijanega sklepa le odločitev o pritožnikovem predlogu za dopustitev stranske intervencije. Tudi sicer pa je sklep o združitvi postopkov (300. člen ZPP) sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (8. točka prvega odstavka 270. člena v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP).

11. Po povedanem pritožba ni utemeljena. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 366. členom ZPP).

12. Glede na neuspeh s pritožbo pritožnik krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka tožeča stranka, saj z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).

1 Gl. tudi sklepe VSM I Cp 9798/2022, sklep VSC I Cp 119/2022 in sklepa VSL II Cp 1289/2020 ter II Cp 3464/2015. 2 Prim. Ude, L. v: Ude, L., Galič, A. (ur.), _Pravdni postopek, zakon s komentarjem_, 2. knjiga, ČZ Uradni list in GV založba, Ljubljana 2005, str. 266-268. 3 Prvotno se je postopek vodil pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opr. št. I P 83/2021, na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, I R 3/2023 z dne 1. 2. 2023 pa je sedaj za odločanje pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu. 4 Plavšak, N. v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), _Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del_, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1069 in 1070.