Jedro

Iz izpodbijanih odločb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da v obravnavanem primeru ni prišlo do podržavljenja na podlagi pravnega posla, temveč na podlagi upravnih odločb izdanih v razlastitvenem postopku. Odločanje o predlagateljičinem predlogu zato ne spada v sodno pristojnost ampak v upravno pristojnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, naj ji nasprotni udeleženec vrne v last in posest parc. št. 594/3 k.o.... Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za denacionalizacijo zavrglo. Ugotovilo je, da zadeva ne spada v sodno pristojnost. Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga predlagateljica pravočasno laično revizijo zaradi bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče opraviti narok in zaslišati pričo I. Š. Kamnolom, ki se nahaja na parceli, ki je predmet tega postopka, je že 27 let opuščen. Vzet pa ji je bil z zvijačo, da bodo v njem zaposlili delavce iz rudnika Š. M. Na koncu predlaga, da se ji vrne njena lastnina.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Revizija ni utemeljena.

Predlagateljica z navedbo, da bi sodišče moralo opraviti narok pa ga ni, vsebinsko uveljavlja kršitev določb nepravdnega postopka, ki je opredeljena v 9. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Vendar pa zoper zatrjevano kršitev revizije ni (1. točka 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Revizija je namreč izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, zato so razlogi iz katerih se lahko vloži omejeni. Drugih kršitev določb postopka iz predlagateljičine revizije tudi vsebinsko ni moč razbrati, kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti pa ni podana.

Ne glede na navedeno pa je potrebno revidentki pojasniti, da sodišče v zadevi ni meritorno (vsebinsko) odločalo, saj so za to obstajale procesne ovire, naroka zato tudi ni bilo potrebno opraviti. Ni bila namreč izpolnjena temeljna procesna predpostavka za meritorno odločanje, to pa je sodna pristojnost. V določilih V. poglavja Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in 31/93, v nadaljevanju ZDEN) je jasno določena razmejitev pristojnosti za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Tako je sodna pristojnost določena v 1. odstavku 56. člena ZDEN in sicer za odločanje le o tistih primerih zahtev za denacionalizacijo, ki imajo podlago v 5. členu ZDEN. To pa so primeri, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja v državno last pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Iz izpodbijanih odločb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da v obravnavanem primeru ni prišlo do podržavljenja na podlagi pravnega posla, temveč na podlagi upravnih odločb izdanih v razlastitvenem postopku. Odločanje o predlagateljičinem predlogu zato ne spada v sodno pristojnost ampak v upravno pristojnost (iz predlagateljičinih navedb in iz podatkov v spisu izhaja, da je upravni organ o zahtevi že meritorno odločil). Glede na navedeno je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga za denacionalizacijo (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) pravilna, zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).