Jedro

Pritožnica je v zapuščinskem postopku trdila, da v zapuščino sodi le polovični delež na osebnem vozilu, ker gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Prvo sodišče je njen izločitveni zahtevek zmotno presojalo po določbi 33. člena ZD, ki ureja izločitev gospodinjskih predmetov. Zato je njen izločitveni zahtevek tudi nepravilno zavrnilo, ker je ocenilo, da gre za predmet večje vrednosti, katerega izločitev na podlagi citirane določbe ni dopustna. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno, saj bi moralo pritožničin izločitveni zahtevek presojati na podlagi določb ZZZDR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v 3. alineji I. točke izreka (glede osebnega avtomobila) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo premoženje, ki spada v zapuščino po pokojnem A. A. ter za dediče pokojnega na podlagi zakona razglasilo zapustnikovo izvenzakonsko partnerico, njegovo mater ter zapustnikovi sestri in brata. Na podlagi odstopov dednih deležev premoženje dedujeta zapustnikova izvenzakonska partnerica do ½ in zapustnikova mati B. B. do ½.

2. Zoper odločitev, da v zapuščino v celoti sodi tudi avtomobil zapustnika, se pritožuje zapustnikova izvenzakonska partnerica. Izpostavlja, da je bil osebni avto VW Golf z reg. št. ..., letnik 2000 kupljen v času izvenzakonske skupnosti med njo in zapustnikom, zato spada v zapuščino le polovica osebnega avtomobila. Meni, da bi moralo prvo sodišče v samem sklepu o dedovanju ugotoviti tudi terjatve oziroma pasivo zapuščine. Opozarja na zmotnost stališča prvostopenjskega sodišča, ki je njen izločitveni zahtevek obravnavalo po 33. členu Zakona o dedovanju.(1) Poudarja, da osebno vozilo ni gospodinjski predmet in da njen zahtevek temelji na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.(2) Glede dolgov oziroma obveznosti zapustnika navaja, da jih je v zapuščinskem postopku jasno navedla in predložila dokazila, sodišče pa bi o tem moralo odločiti v sklepu o dedovanju.

3. Pritožba je bila vročena preostalim dedičem, ki pa nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba pravilno izpostavlja zmotnost materialnopravne presoje tožničinega izločitvenega zahtevka. Pritožnica je v zapuščinskem postopku trdila, da v zapuščino sodi le polovični delež na osebnem vozilu znamke VW Golf, ker gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Prvo sodišče je njen izločitveni zahtevek zmotno presojalo po določbi 33. člena ZD, ki ureja izločitev gospodinjskih predmetov. Zato je njen izločitveni zahtevek tudi nepravilno zavrnilo, ker je ocenilo, da gre za predmet večje vrednosti, katerega izločitev na podlagi citirane določbe ni dopustna. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno, saj bi moralo pritožničin izločitveni zahtevek presojati na podlagi določb ZZZDR. Predmetni zakon določa domnevo o obstoju skupnega premoženja na podlagi zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR se šteje, da je premoženje, ki ga zakonca (izvenzakonska partnerja) pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (izvenzakonske skupnosti), njuno skupno premoženje. Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR pa se šteje, da sta deleža zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enaka.

6. V okviru materialnega procesnega vodstva bi moralo prvo sodišče preostale dediče pozvati, da se opredelijo do pritožničinega izločitvenega zahtevka. V primeru, da bi preostali dediči takšnemu zahtevku nasprotovali in bi obstajal spor glede obsega zapuščine, pa bi moralo prvo sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno, na pravdo (prvi odstavek 213. člena ZD). Ta vprašanja se razrešujejo v pravdi, mednje pa sodi tudi spor med dediči o deležu zapustnikovega izvenzakonskega partnerja na skupnem premoženju.

7. Zaradi zmotne materialnopravne opredelitve je bilo treba sklep v delu, ki se nanaša na osebni avtomobil znamke VW Golf razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti prvemu sodišču v nov postopek. V novem postopku naj prvo sodišče pridobi stališča preostalih dedičev glede pritožničinega izločitvenega zahtevka, ki ga uveljavlja na podlagi določb ZZZDR.

8. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi zapustnikove dolgove. Drži, da za zapustnikove dolgove odgovarjajo njegovi dediči do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD). Zakon o dedovanju namreč ne ureja vprašanja prijave terjatev, saj to ni predmet dednega, marveč obligacijskega prava. Odločitev o dolgovih zapustnika tudi ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju. Sklep o dedovanju je deklaratorne narave. Stranke veže samo glede odločitve o dedni pravici, ne pa tudi glede tega, kar je bilo v zapuščinskem postopku zajeto kot zapuščina. Zapustnikovi dolgovi niso sestavni del zapuščine, zato se v zapuščinskem postopku praviloma ne ugotavljajo in ne spadajo v izrek sklepa o dedovanju. Zato prvo sodišče ni postopalo zmotno, ker terjatev zapustnikovih upnikov ni ugotavljalo v zapuščinskem postopku.

9. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na osebni avtomobil znamke VW Golf ugodilo in izpodbijani sklep v 3. alineji I. točke izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 355. členom istega zakona).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami: v nadaljevanju: ZD Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR.