Jedro

Ker ZJU nima posebnih določb, ki bi urejale situacijo, ko javni uslužbenec ostane na delu po poteku časa, za katerega je bila sklenjena PZ za določen čas, je glede tega vprašanja potrebno uporabiti 54. člen ZDR, ki določa, da se v tem primeru šteje, da je delavec sklenil PZ za nedoločen čas. Zmotno je stališče, da bi bilo potrebno uporabiti določbo 71. člena ZJU, ki določa, da se z javnim usližbencem, ki je sklenil PZ za določen čas, brez javnega natečaja ne sme skleniti delovnega razmerja, razen če gre za pripravnika ali v primeru iz 5. točke 1. odstavka 54. člena ZJU.

V primeru spora se šteje, da delovno razmerja obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Ker so ti elemeti obstajali tudi po preteku PZ, sklenjene za določen čas, ni odločilno, da tožnica po preteku PZ en dan ni delala, nato pa je po enodnevni prekinitvi nadaljevala z delom pri delodajalcu na istem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in v 1. tč. izreka ugotovilo, da je tožnica sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas od vključno 1.9.2004 (pravilno od 1.10.2004 dalje), ugotovilo je tudi, da tožnici 30.9.2004 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (2. tč. izreka) in da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki (3. tč. izreka). Poleg tega je naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 1.10.2004 do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vpiše delovno dobo v delovno knjižico in izplača pripadajoče neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto pripadajočih nadomestil plače, vse pod izvršbo (4. tč. izreka). V

5. tč. izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 211.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2005 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica zlorabila svoje pravice, saj je vedela, da je imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas. Njen tihi prihod v dislocirano enoto dne 4.10.2004 po zaključenem bolniškem staležu, ne da bi se javila komu od nadrejenih, pomeni zlorabo zakona. Tožnica je vedela, da ji tožena stranka delovnega razmerja ne bo spremenila v delovno razmerje za nedoločen čas.

Tožnici je bilo delovno razmerje prekinjeno 1.10.2004, ker tožnica tega dne ni bila na delu, zato se ne more sklicevati na določbo 54. čl. ZDR. Tožnici ne pripada dajatveni zahtevek iz 4. tč. izreka izpodbijane sodbe zato, ker bi delala in prejemala plačo, če bi podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas (katere podpis je odklonila).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnici delovno razmerje sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je po izteku delovnega razmerja za določen čas še vedno ostala na delu pri toženi stranki in svoje delo opravljala vse do 11.10.2004. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 28.9.2004 do 30.9.2004 (A 12). Ker je tožnica po tem, ko bi ji moralo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi prenehati, ostala na delu pri toženi stranki in z delom pri toženi stranki tudi nadaljevala, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je potrebno šteti, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. 54. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi tožnica zlorabila svoje pravice, ker ni podpisala nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ji je bila ponujena v podpis. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila ta pogodba o zaposlitvi tožnici ponujena v podpis 6.10.2004, to je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Delodajalec je dolžan v primeru, ko sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pravočasno ukrepati in izrecno nasprotovati nadaljnjemu opravljanju dela delavca. Z odklonitvijo podpisa nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnica ni zlorabila nobene pravice iz delovnega razmerja, kot ji to očita tožena stranka v pritožbi.

Po stališču pritožbenega sodišča se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 71. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) ki določa, da se z javnim uslužbencem, ki sklene delovno razmerje za določen čas, ne sme skleniti delovno razmerje za nedoločen čas brez javnega natečaja, razen če gre za pripravnika, ki je bil izbran na javnem natečaju, in v primeru iz 5. tč. 1. odst. 68. čl. tega zakona. Citirani člen namreč ne posega v zakonsko domnevo transformacije pogodbe o zaposlitvi, kot jo določa 54. čl. ZDR.

Po 1. odst. 5. čl. ZJU se za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. ZJU posebnih določb, ki bi urejale situacijo, ko delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, nima. Zato je potrebno tudi v konkretnem primeru uporabiti določbo 54. čl. ZDR.

Poleg tega tudi dejstvo, da tožnica po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas en dan, to je 1.10.2004, ni delala, temveč je z delom pri toženi stranki ponovno nadaljevala

4.10.2004, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. 16. čl. ZDR namreč določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa izhaja, da so obstajali vsi elementi delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena dne 1.4.2004 (A 2).

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v zvezi z 4. tč.

izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da tožnici delovno razmerje s 1.10.2004 ni prenehalo, temveč da ji še traja, ji je dolžna tožena stranka priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi za obdobje po 1.10.2004, vključno s pozivom tožnice za vrnitev na delo, vpisom delovne dobe v delovno knjižico ter izplačilom pripadajočega nadomestila neto plače po odvodu predpisanih davkov in prispevkov od bruto nadomestila plače, ki tožnici pripada z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov.

Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnica tekom postopka razširila tožbeni zahtevek tako, da je po prejemu sklepov tožene stranke z dne 7.12.2004 in 2.2.2005 zahtevala tudi razveljavitev citiranih sklepov, vendar sodišče prve stopnje o tem delu razširjenega tožbenega zahtevka ni odločalo. Ker nobena od strank v 15 dneh od prejema sodbe ni predlagala sodišču prve stopnje, da se sodba dopolni (1. odst. 325. čl. ZPP) in ker tega predloga ne vsebuje niti pritožba tožene stranke, pritožbeno sodišče v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem postavljenem tožbenem zahtevku, v izpodbijano sodbo ni moglo posegati.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.