Jedro

Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se jo upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.5.2008 M.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5.3.2009 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 24.6.2009 obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe ni kršilo obdolženčeve pravice obrambe, saj je navedlo razloge za vsako zavrnitev dokaznih predlogov, katerih pravne relevantnosti obramba ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

4. Obdolženčev zagovornik je v izjavi z dne 14.10.2009 izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovnega državnega tožilca ter ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 34/96 z dne 3.7.1998 presodilo, da po določbi 427. člena ZKP lahko samo (po uradni dolžnosti) razveljavi odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Zakon o kazenskem postopku pa ne predvideva, da bi lahko stranke same vložile zahtevo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) ali predlagale Vrhovnemu sodišču, da uporabi določbo 427. člena ZKP. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank v zahtevi, naj izpodbijano odločbo (sodbo) razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih le ne poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30.10.2003 presodilo, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

B-2

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo enako kot v pritožbi zatrjuje, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo načela kontradiktornosti po 16. členu ZKP in ustavno pravico iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), ker ni izvedlo dokazov, ki so obdolžencu v korist. Pritožbeno sodišče je očitke kot neutemeljene zavrnilo, saj je ugotovilo, da zagovorniku ni uspelo utemeljiti obstoja in pravne relevantnosti dokaznih predlogov s potrebno stopnjo verjetnosti, zaradi njihove zavrnitve dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno, prav tako to ni vplivalo na zakonitost ali pravilnosti sodbe.

7. Obsojenčev zagovornik sodišču očita zavrnitev pribave spisa PP Šentilj - prijave, ki jo je obdolženec po telefonu podal glede ravnanja oškodovanke z dne 20.12.2006, to je na dan storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Navaja, da bi bilo ob primerjavi obsojenčeve in oškodovankine prijave (glede vsebine in časa, kdaj sta bili podani) mogoče ugotoviti, da je prvi podal prijavo obsojenec zaradi oškodovankinega uničevanja kolov, sadnega drevja in neprimernega vedenja, šele kasneje jo je zoper njega podala oškodovanka. S tem bi bila potrjena verodostojnost obsojenčevega zagovora, ki je bil enak ves čas postopka, medtem ko je oškodovanka svojo izpovedbo spreminjala.

8. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo ob presoji, da ne bi prispeval k razjasnitvi zadeve, saj je kazenski postopek stekel na podlagi ovadbe, ki jo je podala oškodovanka L.G., vsa dejanja, ki jih je policija opravila pa so priloga kazenski ovadbi PP Šentilj z dne 3.2.2007 na list. št. 3-11 (stran 3 sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je s tem sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) in takšno odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zato kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga v sodbi nima nobene obrazložitve, čeprav se je obsojenec zoper zavrnitev dokaznega predloga pritožil. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 203/96 z dne 26.8.1998 pojasnilo, da v primeru, ko pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot meni vložnik zahteve, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se jo upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje. Pritožbeno sodišče mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. V presojo navedb, ki so pravno irelevantne, se pritožbeno sodišče ni dolžno spuščati. Glede na to, da je kazenski postopek stekel na podlagi ovadbe, ki jo je podala oškodovanka L.G., Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru s strani obsojenca podana prijava o ravnanju oškodovanke z dne 20.12.2006, ni pravno relevantna v tej zadevi, zato se pritožbeno sodišče v presojo navedb o tem niti ni bilo dolžno spuščati, in kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Glede na to, da se očitana kršitev upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pa Vrhovno sodišče še ugotavlja, da vložnik zahteve sploh ne utemelji, kako naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost drugostopenjske sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog po rekonstrukciji dogodka na kraju samem, ker je ugotovilo, da izvedba rekonstrukcije ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Tak zaključek je napravilo na podlagi okoliščin, da je od obravnavanega dejanja preteklo precej časa, kar je vplivalo na spremembo okolja; da je tudi pooblaščenec oškodovanke povedal, da je dejansko stanje v času sojenja drugačno, kot v času obravnavanega kaznivega dejanja; da je oškodovanka natančno opisala, kje je do obravnavanega dejanja prišlo in to pokazala na fotografijah. Iz navedenega izhaja, kar je ugotovilo že pritožbeno sodišče, da sodišče prve stopnje zavrnitve navedenega dokaznega predloga ni oprlo le na neresnično izjavo oškodovankinega pooblaščenca, kot trdi zahteva, ampak jo je utemeljilo še z vrsto drugih okoliščin. Zato je potrebno zahtevo tudi glede očitka kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrniti.

11. Zagovornik ocenjuje kot pravno zmotno zavrnitev dokaznega predloga obrambe, da se pritegne izvedenec iz področja sodne medicine, ki je najbolj kompetenten za odgovore glede nastanka in vrste poškodb, ampak je zaključilo glavno obravnavo po zaslišanju izvedenca dr.M.V. Navaja, da se obsojenec ni mogel strokovno opredeliti do izvedenskega mnenja, ampak mu je lahko le laično nasprotoval. Zato je po razglasitvi sodbe naročil izdelavo izvedenskega mnenja specialista sodne medicine doc.dr.P.K. in ga priložil pritožbi. Ker pritožbeno sodišče tega mnenja ni upoštevalo, je enako kot sodišče prve stopnje obsojencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba na zadnji glavni obravnavi (zapisnik na list. št. 94) izrazila nestrinjanje z mnenjem izvedenca dr.M.V., ker naj bi upošteval zgolj navedbe oškodovanke, ker ni upošteval v spis vloženega video posnetka in ker se ji nastanek poškodbe, kot je opisana v izvedenskem mnenju, ne zdi logičen ter zato ker izvedenec ni specialist sodne medicine. Sodišča prve stopnje je na navedene očitke odgovorilo, da pritegnitev novega izvedenca ni potrebna, ker se zavlačuje kazenski postopek ter da zadostuje podano popolno mnenje dr. M.V., stalnega izvedenca za področje splošne kirurgije in travmatologije, ki je svoje zaključke utemeljil in tudi odgovoril na vsa vprašanja strank na glavni obravnavi. Samo dejstvo, da se obramba z zaključki izvedenca, ki obdolžencu niso v prid, ne strinja, ne utemeljuje angažiranja drugega izvedenca (stran 3 prvostopenjske sodbe). Tudi pritožbeno sodišče je na podlagi ugotovitev, da v mnenju izvedenca dr.M.V. ni nasprotij ali vrzeli, ki bi kazale na pomanjkanje strokovnosti ali navedb, ki bi kazale na pristranskost izvedenca, ocenilo, da ni nobene potrebe po pritegnitvi drugega izvedenca, kot je to predlagal pritožnik, ko je pritožbi predložil mnenje dr.P.K., saj izvedba predlaganega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje (stran 4 drugostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče navedene zaključke obeh sodišč v celoti sprejema, saj razlogi zaradi katerih bi se zahtevalo mnenje drugih izvedencev po 258. členu ZKP (če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem), niso podani. Glede na navedeno kršitev drugega odstavka 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

13. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da je brez pravne podlage izločilo CD posnetek z naslovom "Napadi G. in M.", ker ni bil pridobljen na nezakonit način. Ta očitek ni utemeljen, saj iz sodbe izločitev sploh ne izhaja, ampak zgolj zavrnitev navedenega dokaznega predloga (stran 3 sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je kot neutemeljena v pritožbi sodišču prve stopnje očitana le zavrnitev video posnetkov na CD, ne pa tudi njegova izločitev, zato tudi očitek v zahtevi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo glede izločitve tega dokaznega predloga, ni utemeljen in kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Glede zavrnitve izvedbe tega dokaznega predloga pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je nesporno dejstvo, da sta obdolženi in oškodovanka soseda, ki sta v sporu zaradi uporabe ceste, s čemer je pojasnjen motiv, zakaj je do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo, zato izvedba predlaganega dokaza ni potrebna (stran 3 sodbe). Vložnik zahteve s svojimi navedbami, da bi si sodišče ob vpogledu CD ustvarilo povsem drugačno sliko o ravnanjih oškodovanke, s tem pa bi odpadel motiv obdolženca, izraža zgolj nestrinjanje z navedeno oceno sodišča, s tem pa enako kot že izrecno v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP.

14. Glede očitka pritožbenemu sodišču, da je napačno ocenilo vsebino navedenega CD posnetka, ker govori o poslušanju CD, pri tem ne navaja nobene konkretne kršitve zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP), pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni šlo za napačno oceno vsebine CD, ampak zgolj za očitno pomoto, katera se lahko popravi na zahtevo strank (prvi odstavek 365. člena ZKP).

15. Z navedbami, da so zaključki sodišč prve in druge stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov pravno zmotni, saj bi sodišče s pribavo spisa PP Šentilj, izvedbo rekonstrukcije in pritegnitvijo drugega izvedenca oziroma upoštevanjem mnenja dr.P.K. ugotovilo, da oškodovanka ne govori resnice in da je poškodba lahko nastala tudi ob udarjanju na količke ograje, kot trdi obdolženi, pa vložnik zahteve enako kot že v pritožbi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

16. Zagovornik z nadaljnjimi navedbami, da se mora ob pomanjkljivem dokaznem postopku pojaviti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi, in v verodostojnost oškodovanke, prav tako vlaga zahtevo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in uveljavljajo uporabo določbe 427. člena ZKP, čeprav Zakon o kazenskem postopku tega ne predvideva. Vrhovnemu sodišču pa se pri presoji zadeve dvom v navedene ugotovitve izpodbijane sodbe ni pojavil, ampak se z njimi v celoti strinja, zato se za uporabo 427. člena ZKP ni odločilo.

C.

17. Zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.