Jedro

Neposrednost pri predaji stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja ropa po 213. členu KZ, temveč gre za kriterij pravne teorije, po katerem se razmejuje to kaznivo dejanje od kaznivega dejanja izsiljevanja po 218. členu KZ.

Pričetek zasedanja senata ne pomeni hkrati tudi začetek oziroma nadaljevanje glavne obravnave in se določena procesna dejanja opravijo pred začetkom glavne obravnave.

Razlog za izrek različno visokih kazni je v različnih okoliščinah dejanske narave in ne gre za arbitrarno ali neenako uporabo določb kazenskega zakona o odmeri kazni.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenih V.B., N.K. in H.L. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojene oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 6.6.2005 obsojene V.B., N.K., F.K., G.D., A.S., H.L. in S.Č. spoznalo za krive kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ. Obsojenemu V.B. je določilo kazen pet let in osem mesecev zapora ter mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 28.12.2004 (z določeno kaznijo dva meseca zapora) in pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 30.11.2004 (z določeno kaznijo štiri mesece zapora) ter mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest let zapora. Obsojenemu N.K. je določilo kazen pet let in osem mesecev zapora ter mu preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbama Okrajnega sodišča v Celju z dne 29.12.2004 (z določeno kaznijo tri mesece zapora) in z dne 30.11.2004 (z določeno kaznijo pet mesecev zapora) ter s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.2004 (z določeno kaznijo enega leta zapora). Na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ mu je izreklo enotno kazen sedem let zapora. Obsojenemu F.K. je izreklo kazen šest let zapora, obsojenemu G.D. kazen pet let zapora, obsojenim A.S., H.L. in S.Č. pa je ob uporabi omilitvenih določil (2. točka 42. člena KZ) izreklo vsakemu kazen tri leta in osem mesecev zapora. Vsem obsojenim je sodišče v izrečeno kazen vštelo čas pripora in odvzema prostosti. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 6.12.2005 deloma ugodilo pritožbam obsojenega G.D., njegove zagovornice in zunajzakonske partnerke, zagovornice obsojenega A.S., zagovornika obsojenega H.L. in zagovornice obsojenega S.Č. ter sodbo sodišča prve stopnje glede teh obsojencev spremenilo. Dejanje obsojenega G.D. je opredelilo kot napeljevanje h kaznivemu dejanju ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ in mu ob uporabi 2. točke 42. člena KZ izreklo kazen štiri leta zapora, dejanja obsojenih A.S., H.L. in S.Č. pa je pravno opredelilo kot pomoč pri kaznivem dejanju ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in jim ob uporabi 2. točke 42. člena KZ izreklo: obsojenima A.S. in H.L. vsakemu kazen dve leti in osem mesecev zapora ter obsojenemu S.Č. kazen dve leti zapora. V ostalem je te pritožbe, v celoti pa pritožbe okrožne državne tožilke, zagovornika obsojenega V.B., obsojenega N.K. in njegovega zagovornika ter zagovornice obsojenega F.K. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega V.B., odvetnik T.G. iz C., zagovornik obsojenega N.K., odvetnik T.R. iz C. in zagovornik obsojenega H.L., odvetnik M.V. iz C. Zagovornik obsojenega V.B. vlaga zahtevo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi ali spremeni. Zagovornik obsojenega N.K. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in obsojenemu N.K. izreče nižjo kazen. Zagovornik obsojenega H.L. pa vlaga zahtevo zaradi "bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev določb kazenskega zakona". Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteve niso utemeljene.

B-1.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B-2.

5. Zagovornik obsojenega V.B. trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje prekršili kazenski zakon glede vprašanja, ali so v ugotovljenem dejanskem stanju podani znaki kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev 4. točke 372. člena ZKP. Zagovornik očitek utemeljuje z navedbo, da mora biti pri tem kaznivem dejanju nujno izpolnjen pogoj neposrednosti predaje stvari, torej mora storilec oškodovancu tujo premično stvar neposredno vzeti ali pa ga prisiliti, da mu jo sam neposredno preda ali pusti na kraju dejanja. Trdi, da neposrednosti pri predaji stvari v opisu kaznivega dejanja ni, zato je podano kako drugo kaznivo dejanje, ki je le navidezno podobno kaznivemu dejanju ropa. Sila, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila namreč usmerjena le v to, da bi oškodovanec povedal, kje ima denar in s tem storil kaj v škodo svojega premoženja, ne pa da bi denar izročil. 6. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena KZ stori, kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti tako, da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, kvalificirana oblika kaznivega dejanja ropa po tretjem odstavku 213. člena KZ pa je podana, če dejanje iz prvega odstavka tega člena stori dvoje ali več oseb. Za kaznivo dejanje ropa je značilno, da storilec uporabi silo (ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo) kot sredstvo za preprečevanje ali obvladovanje oškodovančevega odpora, ki se daje ali pričakuje neposredno pri odvzemanju stvari, rezultat takšnega ravnanja pa je v izključitvi oškodovančeve volje, nuditi odpor oziroma zadržati stvar. Za kaznivo dejanje izsiljevanja po določbi 218. člena KZ (na kar očitno meri zahteva s trditvijo, da je v tej zadevi podano kako drugo kaznivo dejanje, ki je navidezno podobno kaznivemu dejanju ropa) je na drugi strani značilno, da se z uporabo sile ali resne grožnje volja oškodovanca ne izključi popolnoma, temveč storilec nanjo vpliva do te mere, da se oškodovanec sam odloči za neko ravnanje ali opustitev v škodo svojega ali tujega premoženja, da bi to silo ali grožnjo odvrnil. Ob tem velja dodati, da v nasprotju s trditvijo zagovornika "neposrednost pri predaji stvari" ni zakonski znak kaznivega dejanja ropa po 213. členu KZ, saj to iz navedene določbe ne izhaja, temveč gre za kriterij pravne teorije (Bačić, str. 787; Deisinger, str. 389), po katerem se razmejuje to kaznivo dejanje od kaznivega dejanja izsiljevanja po določbi 218. člena KZ.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izreku izpodbijane sodbe jasno opisana tako sila, ki so jo obsojeni F.K., V.B. in N.K. uporabili zoper oškodovanca (močan udarec, zaradi katerega je oškodovanec padel na tla, brcanje, zvijanje rok za hrbet), kakor tudi okoliščina, da so to silo uporabili z namenom protipravne prilastitve gotovine, ki naj bi jo oškodovanec takrat imel v svoji stanovanjski hiši (30 milijonov SIT). Zahteva pri tem izpostavlja dejstvo, da so storilci že popolnoma onesposobljenega oškodovanca med tem spraševali, kje je denar, česar pa ni mogoče razumeti kot prisiljenja oškodovanca, naj kaj stori v škodo svojega premoženja, temveč gre le za ravnanje, ki bi storilcem olajšalo (neposredni) odvzem njegove gotovine. Pri tem bi bilo glede na zgoraj navedeno nepomembno, ali bi oškodovanec gotovino izročil sam ali bi si jo prilastili storilci. Pri presoji utemeljenosti tega očitka poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da so obsojenci po ugotovitvi, da pričakovanega zneska gotovine nima pri sebi, oškodovanca zvezali in odvlekli v klet ter si neposredno ob tem prilastili druge v izreku določno naštete premičnine, ki so jih našli v njegovi hiši. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe nedvomno izhajajo znaki kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, tako opisane okoliščine pa je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo in zaključke v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo, zato po vsebini uveljavljana kršitev 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

B-3.

8. Zagovornik obsojenega N.K. trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke (prvega odstavka) 371. člena ZKP, ker senat ni bil na vseh opravljenih glavnih obravnavah sestavljen enako. Navaja, da je to kršitev uveljavljal že v pritožbenem postopku pred Višjim sodiščem v Celju, vendar je sodišče druge stopnje njegov očitek zavrnilo.

9. Senat sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi zasedal dne 30.3.2005, dne 31.3.2005, dne 13.4.2005, dne 4.5.2005, dne 20.5.2005, dne 6.6.2005 in ob razglasitvi sodbe dne 8.6.2005. Glavna obravnava, ki se v kazenskem postopku opravi na enem ali več narokih, se je v obravnavani zadevi začela dne 30.3.2005 z branjem obtožnice (prvi odstavek 321. člena ZKP) in zagovori obsojenih ter se nato v fazi dokazovanja nadaljevala na narokih dne 31.3.2005, dne 13.4.2005 in dne 6.6.2005. Kot je razvidno iz zapisnikov o glavni obravnavi, je bil senat v sestavi predsednice I.L., sodnice F.B. in treh sodnikov porotnikov (B.K., J.T. in A.T.) na vseh teh narokih sestavljen enako. Poleg tega je senat zasedal tudi dne 4.5.2005 in dne 20.5.2005, vendar je bila glavna obravnava v teh primerih takoj po začetku zasedanja senata preložena, in sicer dne 4.5.2005, ker na obravnavo ni pristopil obsojeni H.L., dne 20.5.2005 pa zato, ker je okrožna državna tožilka dne 16.5.2005 (to je štiri dni pred določenim datumom nadaljevanja glavne obravnave) vložila pisno spremembo obtožnice, zaradi česar je zagovornica obsojenega F.K. z vlogo z dne 18.5.2005 zahtevala dodaten rok za pripravo obrambe.

10. Po določbi prvega odstavka 298. člena ZKP morajo biti predsednik, člani senata, zapisnikar in sodniki porotniki nepretrgoma na glavni obravnavi, v skladu s prvim odstavkom 311. člena ZKP pa se mora glavna obravnava, ki je bila preložena, začeti znova, če se je sestava senata spremenila. S tem se predvsem uresničuje namen načela neposrednosti, po katerem je treba članom senata omogočiti, da oblikujejo dokazno oceno na podlagi neposrednega vtisa ob izvedbi dokazov. Zagovornik očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi, utemeljuje s sicer pravilno navedbo, da senat dne 20.5.2005 ni bil sestavljen enako kot ob ostalih zasedanjih, saj tega dne kot član senata ni bil prisoten sodnik porotnik A.T., ampak V.Š. Vendar pa s tem v nasprotju s trditvijo zahteve ni bila storjena očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Zahteva namreč pri tem izhaja iz zmotnega stališča, da pričetek zasedanja senata hkrati pomeni tudi začetek oziroma nadaljevanje glavne obravnave, vendar se po določbah ZKP (zlasti 305. do 309. člen ter 318., 319. in 320. člen) določena procesna dejanja opravijo med zasedanjem senata pred začetkom glavne obravnave. Glede na naravo teh opravil je nekatera treba opraviti le pred prvim narokom (npr. ugotavljanje podatkov o obsojencu), druga pa tudi pred nadaljevanjem glavne obravnave (npr. ugotavljanje prisotnosti).

11. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 20.5.2005, je predsednica senata tega dne ob 8.30 uri začela zasedanje senata, naznanila predmet glavne obravnave in sestavo senata ter ugotovila, da so pristopili vsi povabljeni, torej je opravila dejanja, določena v 305. členu ZKP. Neposredno za tem je v zapisniku navedeno pojasnilo predsednice senata, da je dne 18.5.2005 prejela predlog zagovornice obsojenega F.K. za preložitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe na spremenjeno obtožnico, ki mu sledi obvestilo navzočim, da se glavna obravnava preloži. Z novo določitvijo dneva, ure in kraja glavne obravnave je bilo ob 8.45 uri zasedanje senata zaključeno, torej se glavna obravnava tega dne (z odločanjem o dokaznih predlogih, z izvedbo dokazov idr.) ni nadaljevala. Glede na navedeno in ob upoštevanju namena določb prvega odstavka 298. člena ZKP in prvega odstavka 311. člena ZKP v takem položaju ni mogoče utemeljeno trditi, da sodnik porotnik A.T. ni neprekinjeno sodeloval na glavni obravnavi. Na narokih, ko se je glavna obravnava začela (dne 30.3.2005) in nadaljevala (dne 31.3.2005, dne 13.4.2005 in dne 6.6.2005) s pretresanjem vprašanj, pomembnih za vsebino zadeve, je bil namreč sodeči senat sestavljen enako, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Glede na to, da je sodišče razlog za preložitev vneslo v zapisnik, tudi ni utemeljena trditev zagovornika, da je bila ta odločitev pavšalna. Pri presoji utemeljenosti tega očitka ni mogoče mimo dejstva, da je bil razlog za preložitev glavne obravnave dne 20.5.2005 v zagotovitvi pravice obsojenega F.K. do primernega časa za pripravo obrambe po pisno spremenjeni obtožnici in ne v zasledovanju načela ekonomičnosti oziroma pospešitve postopka, kot trdi zagovornik. Glede na takšen razlog za preložitev so trditve, da bi moralo sodišče glavno obravnavo tega dne zaradi spremembe senata začeti znova, nepravilne tudi zato, ker se glavna obravnava (tudi znova) začne prav z branjem obtožnice (prvi odstavek 321. člena ZKP) in podajanjem zagovorov obtoženih, ravno za ta dejanja pa po oceni sodišča tega dne pogoji niso bili izpolnjeni.

12. Zagovornik v zahtevi trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe kazenskega zakona v škodo obsojenca, ker v izreku ni navedeno, po kateri določbi KZ je bil N.K. obsojen, oziroma po kateri določbi mu je bila izrečena kazen. Vrhovno sodišče poudarja, da zahteva s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona (vložnik niti ne pove katere), temveč po vsebini kršitev določbe četrtega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 359. člena ZKP, ki sodišču nalaga, da v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, navede zakonsko označbo kaznivega dejanja in katere določbe kazenskega zakona je uporabilo. Vendar pa tudi takšna po vsebini uveljavljana kršitev ni podana. Kot je na enak pritožbeni očitek odgovorilo že sodišče druge stopnje, s tem ko v izreku izpodbijane sodbe opisu dejanja sledi pravna opredelitev kaznivega dejanja vseh obsojencev kot kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, temu pa zapis, da se jih na podlagi istega zakonskega določila obsodi, izreku izpodbijane sodbe ni mogoče očitati, da nima predpisanih sestavin. Iz takšnega izreka, izrecno pa tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (23. stran) je jasno, da je sodišče obsojenemu N.K. izreklo kazen po tretjem odstavku 213. člena KZ, zato drugačna trditev zahteve ni utemeljena. Kako naj bi opisano kršitev storilo sodišče druge stopnje zahteva ne pojasni, zato te trditve ni mogoče preizkusiti.

13. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da sodišči prve in druge stopnje nista nikjer jasno obrazložili, zakaj je bila le nekaterim obsojencem kazen ob uporabi 2. točke 42. člena KZ omiljena in zakaj je sodišče nekaterim obsojencem preklicalo pogojne obsodbe, nekaterim pa ne. Če se obtoženec obsodi na kazen, mora sodišče prve stopnje po določbi 8. odstavka 364. člena ZKP v obrazložitvi povedati, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Okrožno sodišče v Celju je na 24. in 25. strani sodbe navedlo tako okoliščine, na podlagi katerih je obsojenemu N.K. določilo kazen za obravnavano kaznivo dejanje, kakor tudi razloge za preklic treh pogojnih obsodb, ki so mu bile izrečene s sodbama Okrajnega sodišča v Celju (z dne 29.12.2004 in z dne 30.11.2004) in sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.2004. Na pritožbene navedbe v zvezi s tem je sodišče druge stopnje s povsem jasnimi razlogi odgovorilo na 15. strani strani sodbe (prvi odstavek 395. člena ZKP). Sodišči sta poleg tega tudi obrazložili, na podlagi katerih dejstev so bila pri odmeri kazni obsojenim A.S., H.L. in S.Č. ter (ob spremembi sodbe v postopku s pritožbo) G.D. uporabljena omilitvena določila iz 2. točke 42. člena KZ (25. stran prvostopenjske ter 16. in 17. stran drugostopenjske sodbe). Glede na navedeno niti kršitev 8. točke 364. člena ZKP v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, niti kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z sodbo sodišča druge stopnje ni podana.

14. Sodišče s tem, ko je obsojencem v tej zadevi izreklo različno visoke kazni, tudi ni kršilo kazenskega zakona, kot zmotno trdi zahteva, temveč je odmerilo kazen po oceni teže ravnanj posameznih storilcev in njihove vloge pri kaznivem dejanju ter ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin v zvezi s konkretnim udeležencem. Razlog za izrek različno visokih kazni torej ni v arbitrarni uporabi določb kazenskega zakona o odmeri kazni, temveč v različnih okoliščinah dejanske narave, zato očitek neenake uporabe zakona ni utemeljen. Ob tem velja dodati, da prvi odstavek 27. člena KZ izrecno dopušča milejše kaznovanje udeleženca, ki drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja (le) pomaga. Zahteva poleg tega trdi, da bi sodišče glede na to, da je bila vsem obsojencem izrečena kazen preko dveh let zapora, moralo na podlagi prvega odstavka 52. člena KZ preklicati pogojne obsodbe tudi ostalim obsojencem, ki so obravnavano kaznivo dejanje storili v preizkusni dobi. Ta navedba je nekonkretizirana, vendar v splošnem pogledu pravilna. Ne glede na to pa je zahteva v tem delu vložena v škodo drugih obsojencev in ne v korist obsojenega N.K., kar ni dopustno, zato očitku ni mogoče pritrditi. Kolikor pa zagovornik trdi, da kazen, ki je bila izrečena obsojenemu N.K. ni primerna, s tem izpostavlja razlog, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je namreč mogoče izpodbijati sodbo glede odločbe o kazni le iz razloga, da je bila pri tem prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

B-4.

15. Zagovornik obsojenega H.L. v zahtevi uvodoma navaja, da to pravno sredstvo vlaga zaradi "bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev določb kazenskega zakona". Očitek kršitve kazenskega zakona (ki ga podrobneje ne opredeli) utemeljuje s trditvijo, da obsojeni pri storitvi kaznivega dejanja ni sodeloval in da zgolj njegovega nahajanja precej stran od kraja dogodka ne gre opredeliti kot pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ.

16. Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da so se obsojeni F.K., G.D., H.L., A.S., V.B., N.K. in S.Č., dogovorili, da oškodovanemu M.H. vzamejo denar, to je 30 milijonov SIT, ki naj bi jih oškodovanec imel doma, in si razdelili vloge tako, da bo eden izmed njih peljal, da bodo trije ostali pred hišo, trije pa šli v hišo nad oškodovanca. Vloga obsojenega H.L. je v izreku izpodbijane sodbe opisana tako, da je v bližini stanovanjske hiše skupaj z A.S. in G.D. opazoval in stražil. Sodišče prve stopnje je te okoliščine v dokaznem postopku ugotovilo in dokazne zaključke v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo. Predvsem na podlagi zagovorov je ugotovilo, da je med obsojenimi obstajal predhodni dogovor za izvršitev kaznivega dejanja (10. stran), da je bila vnaprej dogovorjena tudi vloga straženja (18. stran) in na več mestih sodbe (18., 19., 20., in 22. stran) zaključilo, da so obsojeni S., D. in L. za oškodovančevo hišo z opazovanjem vlogo straženja tudi opravili. Takšne dokazne zaključke je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje (med drugim izrecno na 10. strani sodbe). Ker pa je ugotovilo, da bi obsojenci, ki so vstopili v hišo, glede na okoliščino, da je oškodovanec živel sam, kaznivo dejanje lahko izvršili tudi brez prispevka obsojenih G.D., A.S., S.Č. in H.L. in da njihovo ravnanje v objektivnem pogledu ni predstavljalo odločilnega prispevka k izvršitvi kaznivega dejanja, temveč le dejavno podporo storilcem ter ustvarjanje ugodnejših pogojev za izvršitev kaznivega dejanja, je njihovo ravnanje pravno opredelilo kot pomoč pri kaznivem dejanju ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ.

17. Zahteva zagovornika obsojenega H.L. v zvezi z vlogo obsojenca vsebuje naslednje trditve: da obsojeni H.L. pri storitvi kaznivega dejanja ni sodeloval, da se je z dejanskimi storilci zgolj pripeljal na kraj kaznivega dejanja, nato pa ga prostovoljno zapustil, da z mesta, kjer se je obsojeni nahajal, ni moč videti celotne hiše, kjer je prišlo do kaznivega dejanja, da bi obsojeni, če bi pri kaznivem dejanju sodeloval, dejanske storilce opozoril na vozila, ki so v tem času peljala mimo oškodovančeve hiše, da obsojeni sploh ni vedel, kaj se v oškodovančevi hiši dogaja, da med obsojenim H.L. in ostalimi ni potekala nobena komunikacija po mobilnem telefonu, da na dogajanje ni imel nobenega vpliva, da bi zapustil okolico kraja dejanja, vendar "ni poznal geografskih karakteristik območja" in zaradi teme in dežja niti ni vedel kje je, ter da z dejanjem ni hotel ničesar imeti. Te trditve predstavljajo ponavljanje zagovora obsojenca, ki ga sodišče obrazloženo ni sprejelo oziroma ponavljanje pritožbenih navedb, ki jih je s prepričljivimi razlogi zavrnilo sodišče druge stopnje. Glede na navedeno je jasno, da zahteva s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona v zvezi s (tudi sicer pravilno) pravno opredelitvijo ravnanja obsojenega H.L. kot pomoči pri kaznivem dejanju ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, temveč ponuja izključno drugačno videnje dogajanja in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

18. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da se vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspešno sklicevati na 427. člen ZKP in na ta način izpodbijati pravnomočno sodno odločbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta določba daje le Vrhovnemu sodišču pooblastilo za razveljavitev odločbe, izpodbijane z zahtevo za varstvo zakonitosti, če nastane pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

19. Zagovornik obsojenega H.L. vlaga zahtevo tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi ni pojasnjeno, katero kršitev naj bi sodišče storilo, vsebinsko pa ta očitek utemeljuje edino s trditvijo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe z ogledom kraja dejanja, s čimer bi se prepričalo o zagovoru obsojenca, da pri storitvi dejanja ni sodeloval v nobeni od oblik udeležbe, ki jo predpisuje zakon.

20. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da okolico oškodovančeve hiše dovolj nazorno prikazujejo fotografije v fotoalbumih, zato je ocenilo, da predlagani ogled ne bi prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je takšna presoja sodišča prve stopnje pravilna. Na trditve, ki so ponovno izpostavljene v zahtevi za varstvo zakonitosti, sta sodišči torej argumentirano odgovorili in njunemu sklepanju ni mogoče odreči razumne presoje, zato po vsebini uveljavljana kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ni podana.

B-5.

21. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva zagovornika obsojenega H.L. je poleg tega vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahteve zagovornikov obsojenih V.B., N.K. in H.L. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

22. Zagovorniki obsojenih z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, vendar je Vrhovno sodišče obsojene, glede na to, da so po podatkih spisa vsi brez premoženja in da prestajajo zaporne kazni, na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.