Jedro

Če tujemu državljanu po izteku roka za izplačevanje denarnega nadomestila (manj kot 3 leta do upokojitve) ni mogoče zagotoviti zaposlitve zato, ker nima delovnega dovoljenja, ne pridobi pravice do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enota Maribor, št. 000-4515/93 z dne 9. 6. 1993, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravice do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da tožeča stranka ni zaprosila za osebno delovno dovoljenje in da ji zato ni mogoče zagotoviti zaposlitve iz razlogov, ki so na njegovi strani, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje sporne pravice.

V tožbi, ki jo je sprva vložil zaradi molka drugostopenjskega upravnega organa po določbah 26. člena ZUS, je tožnik navajal, da se ne more strinjati z zavrnitvijo zahtevka glede pravice do podaljšanega zavarovanja med brezposelnostjo. Iz listin v spisu je razvidno, da bo še pred potekom treh let izpolnil pogoje za upokojitev, to pa pomeni, da izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev sporne pravice do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila v skladu z določbo 26. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Ko je kasneje tožena stranka izdala izpodbijano odločbo in je tožnik tožbo razširil tudi nanjo, je še posebej opozoril na obveznost, ki jo je po določbah zakona o zaposlovanju tujcev imel prvostopenjski organ. Ta bi namreč moral tožnika opozoriti na posledice določb tega zakona, pa tega ni storil. Nevednost, ki ga sedaj zaradi opustitve obveznosti organa ne sme prizadeti, je bila tista, zaradi katere tožnik ni zaprosil za osebno delovno dovoljenje. Zato je toliko bolj prepričan, da ima pravico do podaljšanega denarnega nadomestila in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 26. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92), se ne glede na določbo 25. člena, zavarovancu, kateremu ob izteku roka za izplačevanje denarnega nadomestila do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka največ tri leta, izplačevanje denarnega nadomestila podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev, če mu ni mogoče zagotoviti zaposlitve. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožeči stranki do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka manj kot tri leta, da pa mu ni mogoče zagotoviti zaposlitve iz razlogov, ki so na njegovi strani, sta tako prvostopenjski organ in tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V primeru tožeče stranke je bilo namreč treba v času izteka roka za izplačevanje denarnega nadomestila upoštevati že tudi določbe zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92), po katerih lahko tujec sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji samo na podlagi delovnega dovoljenja. Zato sta oba organa, tako prvostopenjski organ, kot tudi tožena stranka pravilno zaključila, da tožeči stranki ni mogoče zagotoviti zaposlitve predvsem zato, ker nima osebnega delovnega dovoljenja, za katerega pa sploh ni zaprosila. Takemu zaključku pa lahko sledi samo odločitev, da v danem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost do upokojitve in da je treba zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka je v razširitvi tožbe kot sporno vprašanje izpostavila še obveznost Republiškega zavoda za zaposlovanje do obveščanja oseb, ki so pri njem prijavljeni, o določbah zakona o zaposlovanju tujcev, kar naj bi pojasnilo vzroke, zaradi katerih tožeča stranka ni zaprosila za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. Z opustitvijo obvestila bi se tudi prenesla odgovornost za stanje , v katerem tožeči stranki ni mogoče zagotoviti zaposlitve s tožeče stranke, na zavod. Vendar taka navedba po mnenju sodišča ni sprejemljiva in zato v ničemer ne more spremeniti zaključkov izpodbijane odločbe glede ugotovljenega dejanskega stanja in uporabljenega materialnega prava. Res je sicer, da je v 2. odstavku 25. člena zakona o zaposlovanju tujcev določeno, da je Republiški zavod za zaposlovanje o določbah tega zakona v roku 30 dni dolžan obvestiti tiste, ki so pri njem prijavljeni ter prejemajo denarne prejemke v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Vendar pa iz listin v spisu jasno izhaja, da se je tožeča stranka že 26. 3. 1991 (isti dan, ko se je kot brezposelna prijavila) odjavila pri enoti Republiškega zavoda za zaposlovanje v Mariboru zaradi odhoda v kraj stalnega bivališča. Tožeča stranka se je nato očitno prijavila pri pristojnem zavodu za zaposlovanje v Varaždinu, kjer je do 18. 3. 1993 tudi prejemala nadomestilo v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Ker tožeča stranka ni bila prijavljena pri Republiškem zavodu za zaposlovanje, ta ni imel in niti ni mogel imeti obveznosti, da bi jo seznanjal o določbah zakona o zaposlovanju tujcev, ampak bi morala sama podvzeti ustrezne korake, da bi lahko zavarovala svoje lastne interese.

Zaradi povedanega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I in 45/1/94).