Jedro

Samostojni podjetnik posameznik ni pravna oseba, ampak gre za fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Takšna pravno organizacijska oblika se od pravno organizacijskih oblik gospodarskih družb razlikuje ravno po tem, da nima samostojne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema. Okoliščina, ali je tožnik plačal za toženca (in tožencu izstavil opomin) ali za toženca kot samostojnega podjetnika, na presojo, ali je s tem opravil predplačilo, zato ni relevantna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec plača 5.975,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila ter povrne stroške postopka (točka II izreka odločbe). Tožniku je še naložilo, da tožencu povrne 967,09 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka III izreka odločbe).

2. Pritožbo zoper sodbo (to je zoper odločitev v točki II in III izreka) vlaga tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnikovi plačili v višini 3.000,00 EUR in 2.975,19 EUR predstavljali avansni plačili, označi za zmotni. Ker je tožnik zneska plačal tožencu kot fizični osebi, račun za fasaderska dela in račun za dela v kopalnici pa je izdal toženec kot s. p., plačila tožnika ni mogoče šteti za avans k tema dvema računoma. Dogovora o tem med strankama ni bilo in ga sodišče ni moglo ugotoviti. Tožnik je trdil in dokazal, da je kot samostojni podjetnik s tožencem kot samostojnim podjetnikom zapiral vse obveznosti. Ni pa mogel in smel zapirati denarnih obveznosti, ki jih je imel kot fizična oseba. Vtoževana zneska je tožnik tožencu posodil. Toženec v svojih računovodskih podatkih na dan 17. 10. 2014 račun št. 102/11 za znesek 4.390,24 EUR še vedno vodi kot neporavnan. Obrazložitev sodišča, da se toženec ne spozna na računovodstvo, ne zdrži kritične presoje. Kompenzacije sta pravdni stranki kot pravni osebi – samostojna podjetnika v celoti izvršili. Trditev toženca, da računov tožnika ni prejel, ne dokazuje, da to ni res. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V teku postopka pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik z zneskom 3.000,00 EUR pri družbi S., d. o. o., delno plačal račun št. 42/11, ki je bil odprt na ime toženca kot samostojnega podjetnika, dne 13. 4. 2011 pa še račun P., d. d., ki se je ravno tako glasil na toženčev s. p., v višini 2.975,19 EUR. Sporno pa je bilo (in je sporno tudi v pritožbenem postopku), s kakšnim namenom sta bila zneska plačana. Po trditvah tožnika, pri katerih vztraja tudi v pritožbenem postopku, predstavljata posojilo tožencu, ki ga ta ni vrnil. 6. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnikovi plačili zneskov 3.000,00 EUR in 2.975,19 EUR predstavljali avansna plačila (in sicer znesek 2.975,19 EUR avansno plačilo za izdelavo fasade, znesek 3.000,00 EUR pa avansno plačilo za adaptacijo kopalnice) in ne posojila, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Utemeljena je z izčrpnimi, prepričljivimi, analitičnimi in logičnimi dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje v 6. do 14. točki obrazložitve sodbe. Ker teh dokaznih zaključkov pritožnik v bistvenih delih niti ne izpodbija, ni smiselno ponovno izpostavljanje vseh okoliščin, ki so sodišče prve stopnje prepričale, da je šlo pri plačilu za avans in ne za posojilo. Pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju opozarja le na bistvene.

7. Glede plačanega zneska v višini 2.975,19 EUR je tako tožnik zaslišan sam povedal, da o njegovem vračilu (kar je za posojilo bistveno – glej prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) nikoli ni bila govora, pač pa je bilo dogovorjeno, da se bo plačilo upoštevalo pri obračunu fasade, toženec pa, da je tožnika prosil za plačilo na račun fasade (torej ne kot posojilo). Izpovedba toženca o izvršenem obračunu del (ki jo potrjuje tudi pisni obračun – priloga A20), pri katerem je bilo plačilo upoštevano ter dejstvo, da toženec za ta znesek (na račun opravljenih fasaderskih del) tožnika nikoli ni terjal za plačilo, to le še dodatno potrjujeta. Tožnik se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na zatrjevane kompenzacije. V kolikor ima s tem v mislih kompenzacijo svojih terjatev do toženca po računih 12/2011, 2/2011 in 34/2011 s toženčevo terjatvijo do njega iz naslova fasaderskih del, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da do nje ni moglo priti, saj tožnik ni zatrjeval niti izkazal obstoja pobotne izjave. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi toženca o načinu poračuna opravljenih del, pri katerem je bil upoštevan tudi plačani znesek v višini 2.975,19 EUR.

8. Podobno velja glede plačanega zneska 3.000,00 EUR. Z njim je tožnik, kar ni sporno, družbi S., d. o. o., namesto toženca plačal material, ki ga je sam izbral in je bil kasneje vgrajen v njegovi kopalnici. Plačilo je bilo upoštevano tudi pri obračunu toženčevih del v tožnikovi kopalnici (glej račun št. 102/2011 z dne 29.8.2011), toženec pa tožnika za ta znesek tudi nikoli ni terjal. Okoliščina, da je terjatev po računu 102/2011 za znesek 4.390,24 EUR, ki je bil izstavljen tožniku za dela v kopalnici, v toženčevih evidencah na dan 17.10.2014 še vedno vknjižena kot obstoječa, torej neporavnana, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, na presojo, da je šlo v konkretnem primeru za avansno plačilo, ne more vplivati. Drži, da je toženec kot samostojni podjetnik dolžan poslovne knjige voditi skladno s predpisi, vendar pa kršitev teh predpisov ne more vplivati na vsebino dogovora, predvsem pa ne na dejstvo, da je terjatev toženca do tožnika po tem računu prenehala.

9. Dvoma v pravilnost ugotovitve, da sta bila oba vtoževana zneska plačana kot avans za delo, ki ga je toženec opravil za tožnika, pa ne more vzbuditi niti pritožnikovo opozarjanje, da je račun za fasado in račun za kopalnico izstavil toženec kot samostojni podjetnik, tožnik pa je obe plačili izvršil za toženca kot fizično osebo. To najprej ne drži, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, izhaja, da sta se oba računa (račun P. in račun za kopalniški material), ki ju je tožnik plačal, glasila na toženca kot samostojnega podjetnika. Je pa to tudi nerelevantno. Samostojni podjetnik posameznik namreč ni pravna oseba, ampak gre za fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Takšna pravno organizacijska oblika se od pravno organizacijskih oblik gospodarskih družb razlikuje ravno po tem, da nima samostojne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema. Okoliščina, ali je tožnik plačal za toženca (in tožencu izstavil opomin) ali za toženca kot samostojnega podjetnika, na presojo, ali je s tem opravil predplačilo, zato ni relevantna.

10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložil toženec, je bil po presoji pritožbenega sodišča nepotreben. Stroške, ki so mu z njim nastali, zato krije sam (155. v zvezi s 165. členom ZPP).