Jedro

Nova dejstva in novi dokazi so vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za ugotovitev oziroma podelitev statusa zaščitene kmetije, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka. Upravni postopek za določitev spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo pa je bil začet šele po pravnomočnosti relevantnega dela sklepa o dedovanju, posledično je bila po njegovi pravnomočnosti izdana tudi odločba o določitvi zaščitene kmetije, na katero se sklicuje tožnik. Sporne nepremičnine tako v času teka relevantnega dela zapuščinskega postopka niso imele statusa zaščitene kmetije, zato sodišče na takšen status tudi ni moglo in ni bilo dolžno vezati uporabe materialnopravnih odločb. Morebitna kasnejša sprememba statusa spornih nepremičnin ne predstavlja novega dejstva v pomenu 10. točke 394. člena ZPP

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in tretja toženka nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (I. točka izreka) in odločilo, da je dolžan tožnik tožencem v celoti povrniti pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nista podana obnovitvena razloga iz 9. in 10. točke 394. člena ZPP. Kot bistveno navaja, da je napačna ugotovitev, da je bila odločba o izpolnjevanju pogojev za zaščiteno kmetijo z dne 14. 2. 2019 ves čas veljavna. Odločba je bila namreč z izdajo sklepa o dovolitvi obnove upravnega postopka z dne 19. 6. 2019 razveljavljena in je ponovno postala veljavna šele 15. 2. 2022, ko je bil izdan sklep o ustavitvi postopka obnove postopka. To pomeni, da tožnik obstoja navedene odločbe v zapuščinskem postopku, ki je bil pravnomočno končan 15. 5. 2019, ni mogel uveljavljati in je zapuščinsko sodišče tudi ni bilo dolžno upoštevati. Zaradi neupoštevanja navedene odločbe je v zapuščinskem postopku prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, saj sodišče ni upoštevalo določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podan noben od obnovitvenih razlogov, ni presojalo pravočasnosti tožbe, zato se v tem delu izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Tretja toženka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba je neutemeljena.

5.Tožnik v postopku zahteva ugotovitev lastninske pravice na več nepremičninah, katerih solastninske deleže so toženci prejeli na podlagi sklepa o dedovanju po pok. A. A. v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 303/1999. Svoj zahtevek je oprl na 224. člen Zakona o dedovanju (ZD) in uveljavljal obnovitvena razloga iz 9. in 10. točke 394. člena ZPP. V utemeljitev obnovitvenih razlogov se je skliceval na odločbo Upravne enote Ljubljana (UE Ljubljana) št. 000/2019-5 z dne 14. 2. 2019, s katero so bile nepremičnine, ki so predmet zahtevka, določene za zaščiteno kmetijo. Kot bistveno je navajal, da bi moralo sodišče v zapuščinskem postopku po pok. A. A. v zvezi s spornimi nepremičninami namesto splošnih pravil dedovanja po ZD uporabiti specialna pravila dedovanja po ZDKG.

6.Tako izpodbijani sklep kot pritožba izhajata iz napačne predpostavke, da je sklep o dedovanju po pok. A. A. II D 303/1999 z dne 10. 1. 2018 v relevantnem delu postal pravnomočen šele 15. 5. 2019. Sklep o dedovanju je glede prenosa solastninskih deležev na spornih nepremičninah na tožence postal pravnomočen že z izdajo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1144/2018 z dne 10. 10. 2018. S popravnim sklepom z dne 14. 1. 2019, ki je postal pravnomočen 15. 5. 2019, so bili solastninski deleži tožencev določeni (še) bolj natančno, vendar takšna poprava ni vplivala na s sklepom o dedovanju pridobljene dedne pravice. Toženci so lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobili 10. 10. 2018, ko je sklep o dedovanju glede teh nepremičnin postal pravnomočen (42. člen Stvarnopravnega zakonika).

7.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikovi graji stališča sodišča prve stopnje, da je bila odločba UE Ljubljana št. 000/2019-5 z dne 14. 2. 2019 kljub dovoljeni obnovi postopka ves čas veljavna in ni tožnika v ničemer ovirala pri uveljavljanju pravic, ki izhajajo iz te odločbe. V skladu z določbo drugega odstavka 272. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sklep, s katerim se dovoli obnova postopka oziroma odloči, da bo postopek obnovljen, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Do zadržanja izvršitve pride po samem zakonu, pri čemer zadržanje izvršitve odločbe ne pomeni le zadržanja postopka prisilne izvršbe temveč tudi zadržanje pravnih učinkov odločbe, na katero se nanaša uvedena obnova, v konkretnem primeru odločbe o določitvi zaščitene kmetije. Vendar pa zmotno stališče o neprekinjeni polni veljavnosti odločbe o določitvi zaščitene kmetije ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni podan obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP, saj se sklep o dedovanju ne opira na odločbo UE Ljubljana št. 000/2019-5 z dne 14. 2. 2019 o določitvi spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo.

9.Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podan obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Ne sicer zato, ker bi imel tožnik obstoj upravne odločbe o določitvi zaščitene kmetije možnost uveljavljati v zapuščinskem postopku, temveč zato, ker izdaja upravne odločbe in določitev spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo ne predstavljata novega dejstva in dokaza.

10.Nova dejstva in novi dokazi so vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za ugotovitev oziroma podelitev statusa zaščitene kmetije, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka. Upravni postopek za določitev spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo pa je bil začet šele po pravnomočnosti relevantnega dela sklepa o dedovanju, posledično je bila po njegovi pravnomočnosti izdana tudi odločba o določitvi zaščitene kmetije, na katero se sklicuje tožnik. Sporne nepremičnine tako v času teka relevantnega dela zapuščinskega postopka niso imele statusa zaščitene kmetije, zato sodišče na takšen status tudi ni moglo in ni bilo dolžno vezati uporabe materialnopravnih odločb. Morebitna kasnejša sprememba statusa spornih nepremičnin ne predstavlja novega dejstva v pomenu 10. točke 394. člena ZPP.

11.Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožba nedopustna zaradi neizpolnjenosti pogojev za obnovo postopka, se mu z vprašanjem pravočasnosti tožbe ni bilo treba ukvarjati. Odsotnost tovrstnih razlogov zato ne utemeljuje očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

12.Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni obremenjena s kršitvijo postopkovnih določb, hkrati pa je materialnopravno pravilna. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13.Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, navedbe tretje toženke v odgovoru na pritožbo pa niso takšne, da bi kakorkoli prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zato stroškov njegove vložitve ni mogoče opredeliti za potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožnik in tretja toženka nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1(1) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 208/2009 z dne 4. 6. 2009 in X Ips 70/2006 z dne 3. 2. 2010.

2(2) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1654/2019 z dne 13. 11. 2019.

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 224 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 42 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 272, 272/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 394, 394-9, 394-10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.