Jedro

Pravico uporabe na zemljišču, na katerem je gradila, bi tožeča stranka lahko dobila samo, če bi to odkupila v skladu z določbami Zakona o prometu z nepremičninami, ki so veljali v času njene gradnje (Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86) in šele, če bi pridobila po takrat veljavnem postopku pravico uporabe, bi ob uveljavitvi ZLNDL pridobila tudi lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika vsak do ½ dela parc. št. 56/1 k.o. P. v površini 1684 m², kot ga prikazujeta predlog parcelacije parc. št. 56/1 izvedenca P.G. z dne 20.4.2008 in grafični prikaz istega izvedenca z dne 3.7.2008 ter da je tožena stranka dolžna po geodetski odmeri parc. št. 56/1 k.o. P., tako kot jo prikazujeta predlog parcelacije in grafični prikaz za zemljišče, ki bo s parcelacijo pridobilo novo parcelno številko in po tako izvedeni parcelaciji, tožeči stranki izstaviti veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katere bosta tožeči stranki v zemljiški knjigi, skupaj z odločbo o parcelaciji, vknjižili lastninsko pravico na svoje ime, vsak do ½, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka, je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.240,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi po poteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da sta tožnika leta 1982 kupila od tožene stranke parc. št. 3265 k.o. PA, ki je dobila novo parc. št. 50/2 k.o. P. V času nakupa sta bila na nepremičnini dva objekta, tožeča stranka pa je že v letu 1980 porušila in na novo zgradila še tretji objekt, ki pa je bil na sosednji parceli, ki ima sedaj parc. št. 56/1 k.o. P. Tožeča stranka zemljišča, na katerem je bil tretji objekt, leta 1982 ni kupila, za gradnjo tudi ni pridobila upravnih dovoljenj, zemljišče je bilo v družbeni lastnini, zato na tem zemljišču ni mogla pridobiti lastninske pravice, niti s priposestvovanjem, niti na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da ni gradila v dobri veri in da je bilo zemljišče, na katerem je gradila, v družbeni lastnini. Ker se je gradnja vršila v letu 1980 in 1981, bi sodišče moralo odločati v skladu z določbo 25. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pri odločanju bi moralo upoštevati tudi mednarodne pogodbe, ki so se uporabljale neposredno in so začele veljati leta 1954. Gre za Londonski memorandum s prilogami z dne 5.10.1954, ki ga je Jugoslavija ratificirala in objavila in ki je določal, da se na ozemlju, ki je prešlo pod civilno upravo FLRJ, to je bivši del STO in še prej Kraljevina Italija, ne sme izvajati zakonski ali administrativni pregon ljudi in njihovega premoženja. Nacionalizacija pomeni zakonski pregon ljudi in njih premoženja. Zato na tem območju nikoli ni prišlo do družbene lastnine, saj to prepoveduje mednarodna pogodba, ki velja nad domačimi zakoni in se jo neposredno uporablja. Družbene lastnine na tem območju ni bilo, zato je ta argument tožene stranke in sodišča nepravilen. Tožnika sta zidala na zasebni lastnini prejšnjih v zemljiški knjigi knjiženih lastnikov. To pa pomeni, da tudi če bi bila nedobroverna, to na njuno pridobitev lastninske pravice nima vpliva, kot določa 25. čl. ZTLR. Po tej določbi pride do zastaranja pravic lastnika zemljišča, ki se gradnji ni upiral, roki za opravičenja so začeli teči s končanjem gradnje. Po preteku teh rokov tudi nepošteni graditelj pridobi lastninsko pravico z gradnjo na nujno potrebnem zemljišču za uporabo gradnje. Pravica lastnika pa po 5. odst. 25. čl. ZTLR zastara oziroma je prekludirana z iztekom treh let oziroma petih let po zaključku gradnje, če je bila gradnja izvršena še pred uveljavitvijo ZTLR pa v treh oziroma petih letih po njegovi uveljavitvi. Ker tožena stranka ni bila nikoli lastnica zemljišč, ni mogoče sprejeti stališča o gradnji na družbeni lastnini. Tudi argumenti, s katerimi je sodišče zavrnilo zahtevek na podlagi priposestvovanja, so zmotni, ker ni šlo za zemljišče v družbeni lastnini. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega stališča, da je bilo sporno zemljišče družbena lastnina, se z odločilnimi dejanskimi okoliščinami sploh ni ukvarjalo. Tožeča stranka zato predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da na območju, kjer leži sporna nepremičnina, ni bilo nacionalizacije, niti družbene lastnine, so zmotne. Gre za območje bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), na katerem so se določbe Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP) začele uporabljati sicer kasneje, kot na ostalem ozemlju Jugoslavije in sicer na podlagi novele uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, to je 8. oktobra 1972 (o tem ima obširno obrazložitev sodba VS RS II Ips 634/2000), vsekakor pa je bila izvedba nacionalizacije na tem območju izvedena pred časom, ki je pomemben za ta spor, to je pred letom 1980, ko je tožeča stranka gradila brez vseh soglasij na sporni nepremičnini. Nacionalizacija je originaren način pridobitve lastninske pravice države, zemljiškoknjižni vpis je samo deklarativen, zato tudi, če bi po nacionalizaciji v zemljiški knjigi bili še vedno vpisani kot lastniki nepremičnine tujci (optanti), to ne spreminja dejstva, da gre za zemljišče v družbeni lastnini.

Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da na območju bivše cone B STO niso veljali jugoslovanski predpisi, ampak le mednarodne pogodbe. Jugoslovanska jurisdikcija je bila razširjena na to območje z Uredbo o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 56/54 in 57/55).

Ker je bila nepremičnina, na kateri je tožeča stranka gradila brez kakršnihkoli dovoljenj objekt v letu 1980 in 1981, v družbeni lastnini, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni postala lastnica te nepremičnine na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, saj se po 29. členu ZTLR na stvari, ki je bila družbena lastnina, lastninska pravica ni mogla priposestvovati, prav tako se določbe tega zakona o gradnji na tujem svetu niso uporabljale, ko je šlo za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini. Tako teorija kot sodna praksa sta bili na stališču, da določbe o gradnji na tujem zemljišču, urejene v drugem oddelku drugega poglavja ZTLR, veljajo le za pravice pridobitve lastninske pravice z gradnjo na zemljišču, ki je v zasebni lasti drugega, ne pa za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je lastninsko pravico na zemljišču zato pridobila, ker se njeni gradnji ni nihče uprl. Pravico uporabe na zemljišču, na katerem je gradila, bi lahko dobila samo, če bi to odkupila v skladu z določbami Zakona o prometu z nepremičninami, ki so veljali v času njene gradnje (Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86) in šele, če bi pridobila po takrat veljavnem postopku pravico uporabe, bi ob uveljavitvi ZLNDL pridobila tudi lastninsko pravico na tem zemljišču. Glede na ugotovljene okoliščine primera tožeče stranke, pa lastninske pravice na spornem zemljišču ni dokazala, zato je odločitev izpodbijane sodbe pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka.