Jedro

Zgolj posnetek športnega dogodka v smislu statične postavitve kamer, ki snemajo sam potek igre, ki se odvija po vnaprej določenih pravilih, ne zadosti kriterijem avtorskega dela.

Šele nadaljnja uporaba in obdelava posnetkov v kombinaciji z različnimi dodatki (kot so na primer komentarji, prispevki informativne, glasbene in reklamne narave) lahko vodi v stvaritev oddaje, katere ustvarjalci uživajo avtorskopravno zaščito.

Sama okoliščina, da je imetnik pravic podelil izključno pravico radiodifuznega oddajanja varovane vsebine iz ene države članice le enemu imetniku licence in s tem prepovedal njeno oddajanje drugim v določenem obdobju, ne zadostuje za ugotovitev, da takšna pogodba omejuje temeljne pravice in svoboščine, zagotovljene s PEU in PDEU. V tem oziru je relevanten tudi pomen športnih dogodkov in v zvezi s tem določene omejitve izključnih pravic, ki jih je uzakonilo pravo EU zaradi zagotavljanja dostopa do informacij in obveščenosti prebivalstva. Med njimi dostop do televizijskega sprejemanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena in dostop do dogodkov velikega javnega interesa za namen kratkega poročanja (14. in 15. člen Direktive 2010/13/EU). Pritožbeno ni prerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trdila, da bi bile sporne nogometne tekme pomembnejši dogodki v pomenu 34.a člena ZAvMS.

Imetniku pravice daje zakon pri obračunu na voljo dva alternativna načina, bodisi zahteva odškodnino po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti (kot navadno škodo in izgubljeni dobiček) bodisi honorar, do katerega bi bil upravičen, če bi bila sklenjena pogodba. Slednjega lahko zahteva tudi, če ni bila sklenjena pogodba. Uzakonjena je torej možnost uveljavljanja pavšalne odškodnine, kot olajšava v korist imetnika avtorske pravice, ki na ta način lažje pride do odškodnine, kot če bi moral trditi in dokazovati okoliščine, ki so pripeljale do navadne škode in do izgubljenega dobička.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanemu delu potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 5.367,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki prepovedalo retransmisijo in vse druge oblike razširjanja javnosti programskih vsebin nogometnih tekem UEFA Liga narodov 2020/2021 na TV programih, preko TV aplikacije A.si, kot tudi na vse druge tehnične načine, na ozemlju Republike Slovenije (I. točka izreka) in ji v plačilo naložilo 622.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2020 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 75% pravdnih stroškov, tožeči stranki 25% (IV. točka izreka).

2.Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper ugodilni del in odločitev o stroških postopka (I., II. in IV. točko izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Oris spora

4.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka izdajateljica B. TV programov. Z Združenjem UEFA je 22. 6. 2017 sklenila Pogodbo o medijskih pravicah (priloga spisa A38), s katero je za potrebe uporabe in izkoriščanja na območju Republike Slovenije pridobila pravice do produkcije in predvajanja oddaj s prenosom tekem v živo, z zamikom, z vrhunci tekem, njihovimi odlomki, naknadnimi ogledi oziroma predogledi in napovedniki, izključno preko kanalov B. TV. Relevantna vsebina navedene pogodbe izhaja tudi iz predloženih izjav UEFA z dne 3. in 12. 11. 2020, v katerih je navedeno, da je tožeča stranka ekskluzivni oziroma izključni imetnik medijskih pravic do produkcije in razširjanja nogometnih tekem iz tekmovalnega programa UEFA Liga narodov 2020/21 v živo na ozemlju Republike Slovenije, ki se lahko predvajajo na televizijskih kanalih družbe C. (B. TV programih). Tožeča stranka je na podlagi navedene pogodbe pridobila tudi pravico, da uporablja in reproducira relevantne znamke, logotipe, glasbene melodije in druge prepoznavne znake, ki jih določi UEFA, kot tudi pravico do uporabe naziva „uradni izdajatelj televizijskih programov“ za vsako tekmovanje (vključno z UEFA Liga narodov 2020/21) znotraj ozemlja z namenom njihove vključitve v razširjanje B. TV programov, kot tudi njihovega oglaševanja in promocije znotraj ozemlja. Tožeči stranki je bila podeljena tudi pravica do tega, da lahko za uporabo in koriščenje določenih medijskih pravic podeli podlicenco.

5.Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je tožena stranka kabelski operater, ki po poteku Licenčne pogodbe z družbo D. od 1. 4. 2020 dalje ni več imela pravice v svojem omrežju retransmitirati B. TV programov. Ni sporno, da je tožena stranka prenašala naslednje tekme UEFA Liga narodov 2020/21:

-10. 10. 2020 nogometno tekmo Ukrajina – Nemčija na TV programu E.,

-11. 10. 2020 nogometno tekmo Severna Irska – Avstrija na TV programu F.,

-11. 10. 2020 nogometno tekmo Anglija – Belgija na TV programu F.,

-11. 10. 2020 nogometno tekmo Poljska – Italija na TV programu G.,

-11. 10. 2020 nogometno tekmo Slovenija – Kosovo na TV aplikaciji A.si,

-14. 10. 2020 nogometno tekmo Slovenija – Moldavija na TV aplikaciji A.si.

Presoja pritožbenega sodišča

6.Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zavrača očitek pritožnice o neustrezni in pomanjkljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje. Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča strankam in pritožbenemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev, je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe. Zato je preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve mogoč. Smiselno uveljavljeni očitek o storjeni absolutni bistveni postopkovni kršitvi po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Preden zavrne posamezne pritožbene razloge, ki so obsežni, pritožbeno sodišče poudarja, da v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, medtem ko pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere izrecno naštete kršitve določb pravdnega postopka. Med njimi ni tiste po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče tako v zadevi ne razsoja, kakor da prvostopenjske sodbe in njenih zaključkov in odločitve, na katerih temelji, ne bi bilo. Da bi v pravkar citiranih okvirih imela kakršnekoli možnosti za uspeh, bi morala pritožnica svoje razloge določno utemeljiti. Na tiste pritožbene razloge, ki ustrezajo navedenemu, in so za odločitev pravno odločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP), pritožbeno sodišče odgovarja v naslednjih točkah.

Pravice na športnih dogodkih

7.Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju s pravom EU spornim posnetkom športnih dogodkov pripisalo pravno naravo avtorskega dela.

8.Drži pritožbeno stališče, da zgolj posnetek športnega dogodka v smislu statične postavitve kamer, ki snemajo sam potek igre, ki se odvija po vnaprej določenih pravilih, ne zadosti kriterijem avtorskega dela. In tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja nič drugače. Sodišče prve stopnje je namreč to jasno zapisalo, sklicujoč se pri tem na zadevo Murphy1, po kateri to velja še zlasti za nogometne tekme, za katere veljajo pravila igre, ki ne omogočajo ustvarjalne svobode v smislu avtorske pravice.

9.Nadalje drži tudi pritožbeno stališče, da šele nadaljnja uporaba in obdelava posnetkov v kombinaciji z različnimi dodatki (kot so na primer komentarji, prispevki informativne, glasbene in reklamne narave) lahko vodi v stvaritev oddaje, katere ustvarjalci uživajo avtorskopravno zaščito. In takšno je tudi stališče sodišča prve stopnje. V izpodbijani sodbi je namreč izrecno zapisalo, kateri so tisti dodatni elementi, na podlagi katerih posnetek športnega dogodka izpolni kriterije avtorskega dela. In sicer je to takrat, ko vsebina posnetka športnega dogodka ni zgolj prenos nogometne tekme v živo, ampak ga sestavlja množica režijsko obdelanih elementov, kot so odlomki z manjšimi zamikom, ki prikazujejo priložnosti, gole, prekrške in druge zanimive situacije med tekmo, ko vključuje glasbene sekvence, komentarje, kar vse je rezultat usklajene ustvarjalnosti televizijske ekipe, ki jo sestavlja večje število posameznikov, ki razpolagajo z različnimi in specifičnimi znanji (producent, režiser, večje število snemalcev, mešalec slike, mešalec zvoka ipd.), katerih individualnost in intelektualnost se odražata v številu in razporeditvi kamer in mikrofonov ter izboru slik med samim prenosom nogometne tekme v živo. Zaključek sodišča prve stopnje o avtorski pravici na oddaji z neposrednim prenosom nogometne tekme in razloge zanj pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in tudi skladne s stališči pravne teorije. Ob tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na oddajah s prenosi športnih dogodkov ugotovilo tudi obstoj sorodnih pravic (pravice filmskega producenta in pravice RTV organizacije), česar pritožba ne izpodbija.

10.Ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala, da sporni posnetki izpolnjujejo kriterije avtorskega dela. Tožeča stranka je namreč v svojih vlogah specificirala vsebino posnetkov, ki jih je tožena stranka 10., 11. in 14. oktobra 2020 v živo prenašala za svoje naročnike, in sicer je šlo za prenos šestih nogometnih tekem UEFA Lige narodov 2020/21 (Ukrajina – Nemčija, Severna Irska – Avstrija, Anglija – Belgija, Poljska – Italija, Slovenija – Kosovo in Slovenija – Moldavija), pri čemer je konkretno opredelila tudi dodatne elemente, vključene v prenose (odlomki tekme z zamikom, ki prikazujejo gole, prekrške in druge zanimive situacije med tekmo, glasbene sekvence in himno UEFA, ki se predvaja na začetku vsake tekme, oznako tekmovanja, blagovne znamke UEFA). Ob navedenem ne drži pritožbeni očitek, da iz presoje sodišča prve stopnje izhaja, da so komentarji in ostale dodane vsebine nepomembni. Ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je prav dodatne vsebine pravilno prepoznalo kot avtorskopravno varovane, kot stvaritve, ki so rezultat usklajene ustvarjalnosti televizijske ekipe s specifičnimi znanji, katerih individualnost in ustvarjalnost se odraža v številu in razporeditvi kamer in mikrofonov in izboru slik in ostalih dodatnih elementov. V dokaz svojim navedbam je tožeča stranka predložila izseke posnetkov tekem (CD), posnetke zaslona, ki jih je posnela v okviru predvajanja, in izpis iz spletne strani glede himne UEFA. Ker zato ni dvoma, kakšna je vsebina spornih posnetkov, so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Hkrati pritožnica ne trdi, da sporni posnetki ne vsebujejo, katerega od elementov, ki jih je opredelila tožeča stranka in sodišče prve stopnje prepoznalo kot avtorskopravno varovane vsebine.

11.Pritožnica zgolj z vztrajanjem, da tožeča stranka po Pogodbi o medijskih pravicah ni pridobila materialnih avtorskih pravic, ne more uspeti, če hkrati konkretno ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o naravi prenesenih pravic. Ti razlogi so jasni in obrazloženi, pritožbeno sodišče pa jih sprejema kot pravilne. Iz določil Pogodbe o medijskih pravicah (prim. Poglavje B Pravice in izključnost, točke 2.1 do 2.4.) ter dopisov UEFA z dne 3. 11. 2020 in 12. 11. 2020 namreč izhaja, da je tožeča stranka od UEFA pridobila izključne pravice produkcije in razširjanja posnetkov tekem in drugih vsebin v zvezi s tekmami na plačljivi in brezplačni osnovi na ozemlju Republike Slovenije ter izključno pravico do podlicenciranja teh pravic na ozemlju Republike Slovenije. Navedene pravice se nanašajo na medijske pravice, ki vključujejo pravice intelektualne lastnine na vsebini prenosov športnih dogodkov v okviru UEFA Liga narodov 2020/21 na ozemlju Republike Slovenije, vključno z avtorsko in sorodnimi pravicami (na primer pravica javne priobčitve posnetkov tekem in njihovih sestavnih delov, kot na primer na glasbenih sekvencah – himni Lige narodov – v času prenosa, na oddaji kot predmetu sorodne pravice RTV organizacije, na videogramu, ki je predmet ponovitve najzanimivejših situacij prenosa dogodka), pravicami na znamkah (na primer blagovni znamki EU „UEFA NATIONS LEAGUE“ in „UEFA“) in televizijskimi pravicami, ki skupaj tvorijo vsebino športnih dogodkov, ki so predmet prenosa. Pogodba vključuje vse pravice za uporabo („use“) in razširjanje („exploitation“) vsebin na ozemlju Republike Slovenije za potrebe njihove produkcije in prenosa na izključni podlagi v programih tožeče stranke (B.1 do B.6, B. HD), njenih spletnih straneh (H. in I.) in digitalnih platformah (J., K.). Iz pogodbenih določil jasno izhaja, da je UEFA na tožečo stranko prenesla pravico do izključnega predvajanja (kar vključuje predvsem pravico retransmisije in dajanja na voljo javnosti) in produkcije (kar vključuje predvsem pravico reproduciranja in predelave) vseh vsebin v oddajah športnih dogodkov UEFA Liga narodov 2020/21 (tako v živo kot z zamikom v TV programih tožeče stranke, njenih spletnih straneh in digitalnih platformah) in ne zgolj posameznih, izbranih delov navedenih vsebin. Pri čemer nobena vsebina oddaj s prenosom nogometnih tekem (v živo ali z zamikom, v celoti ali v živo) pogodbeno ni izključena.

12.Pravice intelektualne lastnine so po svoji naravi izključne. To pomeni, da delujejo absolutno, to je zoper vsakogar (erga omnes). Vse predhodno navedene pravice je od UEFA na izključni podlagi za ozemlje Republike Slovenije pridobila tožeča stranka. Posledično je tožeča stranka upravičena od tretjih oseb (kršiteljev) zahtevati prepoved razširjanja navedenih vsebin teh športnih dogodkov, saj pri njihovih prenosih ne gre zgolj za inter partes razmerja med UEFA in tožečo stranko ter med UEFA in tujim izdajateljem programov, kot to zmotno uveljavlja pritožnica.

Teritorialna ekskluzivnost licenc

13.Pritožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da izključne teritorialne licence za prenose športnih dogodkov niso v nasprotju s pravom EU. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo predpisov in odločitev SEU, ki so merodajni za presojo pravnega položaja tožeče stranke v razmerju s toženo stranko.

14.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji teritorialne vezanosti medijskih pravic ob njihovem prenosu uporabilo pravilno materialno pravo, in sicer določila ZASP4 in ZAvMS5, PDEU6 in Direktive 2010/13/EU7. Ob tem sicer drži pritožbeni očitek, da direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih, rok za implementacijo Direktive (EU) 2019/7898 pa je bil določen za 7. 6. 2021, v slovensko zakonodajo jo je prenesel ZASP-I,9 ki je začel veljati 26. 10. 2022, za obravnavani primer pa je relevantno obdobje oktober 2020. SEU je v zadevi Adeneler tudi za obdobje pred potekom roka za implementacijo vzpostavilo obveznost, po kateri se morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalna sodišča, kolikor je to mogoče, vzdržati razlaganja domačega prava na način, ki bi lahko po poteku roka za implementacijo resno ogrozilo dosego cilja direktive.10 Vendar v obravnavani zadevi ne gre za konflikt med pravom EU in nacionalnim pravom, saj 73. člen ZASP določa, da je lahko prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic ali posamičnih drugih pravic avtorja vsebinsko, prostorsko ali časovno omejen. Zato dodatno sklicevanje sodišča prve stopnje na določili Direktive (EU) 2019/789 o izključitvi načela države izvora in dopustnosti dogovorov o omejitvah (vključno z ozemeljskimi omejitvami)11 za odločitev ni pravno odločilno.

15.Nekonkretiziran je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pravno relevantna dejstva, ki bi jih za zaključek, da izključne teritorialne licence za prenose športnih dogodkov niso v nasprotju s pravom EU, morala dokazati tožeča stranka, nedopustno nadomestilo z navedbami tožeče stranke, ki jih je ocenilo za prepričljive. Da bi pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost tovrstnega očitka, bi morala pritožnica navesti, katerim dejstvom je sodišče prve stopnje nedopustno verjelo brez predloženih dokazov in posledično dejansko stanje zmotno in nepravilno ugotovilo, toženi stranki pa kršilo pravico do izjave.

16.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje selektivno povzelo stališče SEU iz zadeve Codite l12 in povsem spregledalo odločitev v zadevi Coditel II13 glede teritorialno omejenih prenosov pravic. Iz zadeve Coditel I namreč izhaja, da določbe PDEU o konkurenci in prostem pretoku storitev ne preprečujejo teritorialno omejenih prenosov pravic, o katerih se sporazumejo stranke pogodb o prenosu pravic intelektualne lastnine za varstvo imetnikov pravic, pri čemer samo dejstvo, da zadevne geografske meje morebiti ne ustrezajo mejam držav članic, ne terja drugačne presoje tega vprašanja.14 SEU v zadevi Coditel II stališča ni spremenilo in je poudarilo, da podelitev ekskluzivne pravice enemu samemu subjektu na določenem teritoriju sama po sebi še ne zadošča za zaključek o kršitvi PDEU.15 Drži, kot navaja pritožnica, da je SEU zavzelo tudi stališče, da lahko izvrševanje avtorskih pravic na takšen način povzroči prepovedane posledice, vendar je hkrati poudarilo, da jih je potrebno presojati ob upoštevanju specifičnih lastnosti upoštevnega trga in glede na dejanske okoliščine primera.16 Ob navedenem ne drži očitek pritožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in pravnih naziranj, ki jih je podala v 12.6 točki pripravljalne vloge z dne 1. 7. 2023. Na navedenem mestu je namreč zgolj povzela stališča SEU v zadevah Coditel I, Coditel II in Murphy. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo, katera stališča iz navedenih zadev so uporabljiva v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi soglaša, tožena stranka pa jih ne more omajati s tem, ko v pritožbi ponovno povzema posamezne razloge iz navedenih zadev.

17.Pritožnica nadalje trdi, da ima monopolni položaj Združenja UEFA učinek na monopolni položaj pridobiteljev medijskih pravic po načelu teritorialne izključnosti, pri čemer se sklicuje na zadevo European Superleague Company17. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da uporaba stališč sodne prakse v konkretnih primerih vselej zahteva preizkus podobnosti konkretnega in precedenčnega primera v okviru pravno odločilnih dejstev, ki jih je treba ustrezno ovrednotiti. Učinki precedensa namreč sežejo samo do tam, do koder gredo pravno odločilna dejstva, precedens pa je uporaben le, če so ta dejstva v bistvenem podobna dejstvom primera, za katerega naj bi bil uporabljen.18 Pritožnica spregleda, da se navedena sodba SEU nanaša na mednarodna klubska tekmovanja, ki jih organizirata in tržita UEFA in FIFA, saj je SEU izrecno poudarilo, da predmet spora niso pravila, ki sta jih FIFA in UEFA sprejeli, prvič, glede predhodnih dovoljenj za druga mednarodna nogometna tekmovanja, kakršna so tista, na katerih sodelujejo izključno reprezentance nacionalnih nogometnih zvez, ki so članice FIFE in UEFE, drugič, glede sodelovanja ekip ali igralcev na teh tekmovanjih, in tretjič, glede izkoriščanja različnih pravic, povezanih z navedenimi tekmovanji.19 Dejansko stanje v navedeni zadevi je bilo torej drugačno kot v obravnavanem primeru.

18.Razen sklicevanja na navedeno sodbo SEU pritožnica ne ponudi drugih razlogov za utemeljitev stališča, da skuša tožeča stranka na podlagi pridobljenih medijskih pravic uveljaviti tak monopolni položaj, kot ga uživa UEFA. Enako velja za njeno stališče, da podelitev izključne ali posebne pravice na trgu tožeče stranke ne sme postaviti v položaj, v katerem bi lahko zlorabila prevladujoč položaj (na primer z izvajanjem zadevnih pravic na način, ki preprečuje potencialno konkurenčnim podjetjem vstop na zadevni trg ali na povezane ali sosednje trge). Pritožnica namreč ne navede nobenih dejstev in okoliščin obravnavanega primera (kot na primer opredelitev geografskega in produktnega relevantnega trga ter deleža tožeče stranke na njem), s katerimi bi utemeljevala, da tožeča stranka zlorablja prevladujoč položaj. Ob tem je neutemeljeno tudi pritožničino sklicevanje na 107. in 109. člen ZPOmK-220, ker v obravnavanem primeru ne gre za položaj, ko bi akt ali dejanje vlade, državnega organa, organa lokalnih skupnosti in nosilca javnih pooblasti nekemu podjetju neutemeljeno zagotavljal privilegiran položaj pri poslovanju na trgu.

19.V nasprotju s pritožbenimi navedbami za konkreten primer ne pridejo v poštev enaki argumenti za zaključek o pogodbenem omejevanju prostega pretoka storitev in omejevanju konkurence kot v zadevi Murphy. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je dejansko stanje v navedeni zadevi drugačno (vprašanje dovoljenosti omejevanja prodaje dekodirnih naprav satelitskega signala) od obravnavanega primera. Odločitev SEU je omejena na satelitsko radiodifuzno oddajanje programov in je zato konkretne razloge zanjo potrebno razumeti tudi v kontekstu določil Direktive Sveta 93/83/EGS.21 Hkrati pa tudi iz zadeve Murphy glede vprašanja omejevanja prostega pretoka storitev in konkurence izhajajo izhodišča, ki jim je sodišče prve stopnje pri presoji sledilo, in sicer: 1. omejitev svobode opravljanja storitev je mogoče utemeljiti zlasti z nujnimi razlogi v splošnem interesu, ki vključujejo varstvo pravic intelektualne lastnine22 in 2. sama okoliščina, ki kaže na to, da je imetnik pravic podelil izključno pravico radiodifuznega oddajanja varovane vsebine iz ene države članice le enemu imetniku licence, ne zadostuje za ugotovitev, da ima tak sporazum protikonkurenčen cilj.23

20.Glede licenčnih pogodb o pravicah intelektualne lastnine torej iz odločitev SEU izhaja, da sama okoliščina, da je imetnik pravic podelil izključno pravico radiodifuznega oddajanja varovane vsebine iz ene države članice le enemu imetniku licence in s tem prepovedal njeno oddajanje drugim v določenem obdobju, ne zadostuje za ugotovitev, da takšna pogodba omejuje temeljne pravice in svoboščine, zagotovljene s PEU24 in PDEU. V tem oziru je relevanten tudi pomen športnih dogodkov in v zvezi s tem določene omejitve izključnih pravic, ki jih je uzakonilo pravo EU zaradi zagotavljanja dostopa do informacij in obveščenosti prebivalstva. Med njimi dostop do televizijskega sprejemanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena in dostop do dogodkov velikega javnega interesa za namen kratkega poročanja (14. in 15. člen Direktive 2010/13/EU). Pritožbeno ni prerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trdila, da bi bile sporne nogometne tekme pomembnejši dogodki v pomenu 34.a člena ZAvMS.

Prenos na TV programih

21.Tožena stranka v pritožbi vztraja pri stališču, da je na podlagi Licenčne pogodbe z EBU v obravnavanih primerih retransmitirala športne oddaje tujih izdajateljev programov v okviru njihovih programskih shem in vsebin. Sodišču prve stopnje očita, da je povsem zanemarilo dejstvo, da tožeča stranka uveljavlja prepoved retransmisije tujih oddaj in avtorskih del, na katerih nima nikakršnih pravic, kar po vsebini predstavlja preprečevanje dostopa do televizijskih oddaj drugih izdajateljev TV programov.

22.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke ugotovilo, da imajo oddaje tujih izdajateljev v bistvenem isto vsebino, saj ima vsaka nogometna tekma le en posnetek, ki ga je za prireditelja (UEFA) izdelal izdajatelj programa, ki je pridobil pravice za produkcijo in prenos tekem v državi, v kateri se tekma igra. Vsi izdajatelji, ki želijo na svojih ozemljih prenašati oddajo s tem posnetkom, od UEFA ali z njene strani pooblaščenih oseb pridobijo signal z oddajo, ki jo lahko dopolnijo s svojim komentarjem. Te oddaje se lahko zato med različnimi ozemlji razlikujejo v komentarju, ki ga lahko vsak izdajatelj doda sam. Ta dodatek k izvorni oddaji je za potrebe uporabe izven zadevnega ozemlja na podlagi Pogodbe o medijskih pravicah med UEFA in zadevnim izdajateljem programa prenesen na UEFA. Iz Pogodbe o medijskih pravicah (Podpoglavje 25 Intelektualna lastnina, točke 25.1 do 25.18) namreč izhaja, da brez poseganja v pravice, ki jih je partner (izdajatelj TV programa) pridobil s to pogodbo (poglavje B), in izključnost teh prenosov, UEFA ima in pridobi pravice intelektualne lastnine na vsebinah posnetkov, komentarjih, materialih, ki so producirani s strani UEFA ali za njen račun (UEFA materiali, točka 25.1). V tem okviru partner prenaša na UEFA pravice (vključno s pravicami intelektualne lastnine), ki jih pridobi ali ima UEFA na materialih. UEFA sme uporabiti komentarje, ki jih je ustvaril partner, za potrebe izboljšanja pokritosti tekme, ki jih lahko posreduje svojemu drugemu partnerju (točka 25.2). Pod pogojem iz te pogodbe sme UEFA uporabiti ali razširjati ali dovoliti uporabo UEFA materialov tretjim osebam. Zato ne gre za oddaje različnih izdajateljev z različno vsebino, kot to želi uveljaviti pritožnica. Oddaje imajo namreč vsebino, ki vključuje avtorske in sorodne pravice UEFA, ki jih je za ozemlje Slovenije pridobila tožeča stranka, ne pa izdajatelji TV programov E., F. in G. ali tožena stranka.

23.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mogoče komentar tehnično ločiti od slike, zato je lahko na eno in isto sliko s prizorišča navezanih več komentarjev, načeloma toliko, kolikor televizijskih organizacij je pridobilo medijske pravice. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je s tem presodilo, da je komentiranje nepotrebno in bi se prenašala zgolj slika iz terena. Nasprotno. Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da je komentar pomemben del avdiovizualne oddaje s prenosom športnega dogodka, a sprejelo zaključek, da njegova vloga ne spreminja dejstva, da je posnetek športnega dogodka tudi brez komentarja avtorsko delo in predmet sorodnih pravic producentov in RTV organizacij. Pritožnica ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da zaradi dodane vsebine, kot je komentar v tujem jeziku, ni poseženo v osnovno delo (posnetek športnega dogodka), ki s tem ne izgubi svoje narave in ostaja predmet varstva iz naslova avtorske in sorodnih pravic. V posnetku športnega dogodka so neposrednemu prenosu tekme dodane različne avtorskopravno varovane vsebine, zato ga ni dovoljeno nepooblaščeno retransmitirati niti s komentarjem niti brez komentarja. Kot je bilo predhodno obrazloženo vsebuje namreč posnetek športnega dogodka tudi raznovrstne posnetke, kot so odlomki z zamikom, ki prikazujejo priložnosti, gole, prekrške in druge zanimive situacije med tekmo, glasbene sekvence in zaščitene znamke. Ob navedenem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedopustno drobilo vsebino avtorskega dela na sestavne dele. Sodišče EU je že zavzelo stališče, da je dopuščeno sklicevanje na avtorsko pravico na različnih delih, vključenih v programe, ki se oddajajo radiodifuzno, in sicer zlasti avtorsko pravico na uvodni sekvenci, himni in vnaprej posnetih filmih, ki prikazujejo najpomembnejše trenutke nedavnih tekem, ali na različnih grafikah, ter nadalje tudi, da so različni deli zaščiteni, če vsebujejo elemente, ki so izraz lastne intelektualne stvaritve, kar pomeni, da je potrebno preučiti celoto, sestavljeno iz odlomkov, ki se hkrati reproducirajo – in torej obstajajo v nekem trenutku – da se preveri, ali vsebujejo take elemente.25 Da so posamezni, dodatni elementi lahko prepoznani kot avtorskopravno varovane vsebine, potrjujejo tudi stališča pravne teorije.26

24.Nadalje ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji povsem spregledalo Licenčno pogodbo, ki jo je tožena stranka 30. 11. 2020 sklenila s Kabelsko koordinacijo EBU (priloga spisa B14). Sodišče prve stopnje je namreč vsebino navedene pogodbe pregledalo in pravilno ugotovilo, da je v 1. in 2. členu navedeno, da imetniki pravic (med njimi E., F. in G.) podeljujejo toženi stranki dovoljenje za retransmisijo programov in del, ki jih ti vsebujejo, v kolikor imajo imetniki pravic pravico do teh del, ki jih oddajajo izdajatelji programov. V točki c 2. člena je navedeno, da imetniki pravic niso odgovorni za kakršenkoli zahtevke tretjih strank v zvezi s pravicami, ki jih izdajatelji niso pridobili, kot so med drugim pravice skladateljev ali avtorjev avdiovizualnih del, ki jih upravljajo kolektivna združenja ali drugi imetniki pravic. Tuji izdajatelji TV programov so torej na toženo stranko prenesli le toliko pravic, kot so jih dejansko imeli. Ob tem ne drži pritožbeni očitek, da stališče sodišča prve stopnje, da tuji izdajatelji TV programov (E., F. in G.) niso pridobili pravic za prenos na ozemlju Republike Slovenije, temelji na domnevah in sklepanjih. Naveden zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na izjavo UEFE z dne 3. 11. 2020 in določila Pogodbe o medijskih pravicah, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka pridobila izključno pravico neposrednega prenosa nogometnih tekem Lige narodov 2020/2021 v živo, ki so se v Republiki Sloveniji prenašale na B. programih. Stališče pritožnice, da to ničesar ne pove o pravicah, ki so jih pridobili drugi izdajatelji, je neutemeljeno. Pridobljena izključna licenca namreč pomeni, da ne sme dajalec licence v nobeni obliki v mejah prostorske veljavnosti licence prepustiti tega komu drugemu.

25.Ne drži tudi pritožbeni očitek, da predstavlja prepoved, ki jo uveljavlja tožeča stranka nedopusten poseg v pravico tožene stranke do retransmisije. Materialne avtorske in sorodne pravice na oddajah s prenosi športnih dogodkov so pogodbeno prenesene na prireditelja dogodkov. Vsakršno reproduciranje, distribuiranje, javno prenašanje, dajanje na voljo javnosti, radiodifuzno retransmisijo mora odobriti imetnik pravic ali oseba, na katero je imetnik te pravice prenesel. Tovrstno razširjanje vsebin je torej pogojeno z ureditvijo avtorskih in sorodnih pravic. Vsak neavtoriziran televizijski prenos na drugem TV programu ali spletni prenos se šteje za kršitev materialnih avtorskih in sorodnih pravic.

26.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedbe tožene stranke, s katerimi se je skušala razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem na protipravno ravnanje tujih izdajateljev TV programov. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, s katerimi se je sodišče prve stopnje obrazloženo in prepričljivo izreklo o odgovornosti (krivdi) tožene stranke (32. točka obrazložitve), pritožba pa jih konkretno niti ne izpodbija. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je tožena stranka, ki je posnetke uporabila (retransmitirala), ne da bi za to pridobila ustrezne pravice, za svoje ravnanje samostojno odgovorna, vprašanje morebitne soodgovornosti tujih izdajateljev TV programov pa za odločitev v obravnavanem primeru ni relevantno. Ker zato navedbe pritožbe v zvezi z vprašanjem skladnosti solidarne odgovornosti več kršilcev avtorske pravice s pravom EU v obravnavanem primeru niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

27.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da se glede na okoliščine konkretnega primera tožena stranka z izdajatelji tujih TV programov nahaja v procesnem položaju nujnega sosoprništva. Nujno sosporništvo (kot podvrsta enotnega sosporništva) je podano le v primeru, kadar so upravičenci glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. V konkretnem primeru pa ne gre za takšen primer. Tožena stranka namreč z Licenčno pogodbo z EBU ni pridobila jamstva za vse pravice, ampak zgolj za pravice, ki so jih tuji izdajatelji programov dejansko imeli, pri čemer je bila izključena njihova odgovornost za kakršenkoli zahtevke tretjih strank v zvezi s pravicami, ki jih niso pridobili. Kot je bilo predhodno že obrazloženo, pa tuji izdajatelji TV programov (E., F. in G.) niso pridobili pravic za neposredni prenos spornih posnetkov na ozemlju Slovenije.

Prenos na aplikaciji A.si

28.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je do dveh očitanih prenosov nogometnih tekem (med Slovenijo in Kosovim 11. 10. 2020 ter Slovenijo in Moldavijo 14. 10. 2020) prišlo na toženkini TV aplikaciji (platformi) A.si. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s pravom EU in stališči SEU presodilo pojem „javne priobčitve“ in zmotno presodilo, da je v primeru neupravičene dostopnosti oddaj tožeče stranke na spletni platformi Tvin.si storjena kršitev pravice dajanja na voljo javnosti.

29.Po presoji pritožbenega sodišča iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v presojo pojma javne priobčitve vključilo tudi merila, ki so se izoblikovala v praksi SEU in se tožena stranka na njih sklicuje v pritožbi. Zgolj s pritožbenim povzemanjem meril, kot izhajajo iz sodb SEU v zadevah Reha Training, SGAE, SCF, GS Media in Phonographic Performance Ireland27 pritožnica ne more uspeti, če hkrati ne navede, konkretno katere razloge je sodišče prve stopnje glede na uveljavljena merila presodilo zmotno. Ne drži pa pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pojma „priobčitev javnosti“ ni presojalo posamično, saj iz obrazložitve izhaja, da ugotovitve temeljijo prav na zatrjevanih okoliščinah obravnavanega primera, kot na primer, pod katerim zavihkom aplikacije in imenom je bil dostopen prenos tekme, na kakšen način je bilo mogoče do njega dostopati, kdo je do njega lahko dostopal (zlasti 35. in 37. točka obrazložitve). Zato ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je bil posnetek dostopen na neobičajnem mestu (zavihku) le za naključne in maloštevilne uporabnike. Drži, da pojem javnosti zajema nedoločeno število morebitnih naslovnikov, pri čemer mora biti število oseb dovolj veliko, saj pojem javnosti izključuje premajhno ali nepomembno skupino oseb. Vendar pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bilo navedenemu merilu v obravnavanem primeru zadoščeno, saj je bil prenos dostopen vsem naročnikom tožene stranke, kar ni zanemarljivo število posameznikov, kot vztraja pritožnica (iz 46. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pritožbeno neprerekana ugotovitev, da je imela tožena stranka v oktobru 2020 170.000 naročnikov), hkrati pa iz predloženih spletnih komentarjev izhaja, da so se uporabniki med seboj o prenosih obveščali. Zakaj naj bi bilo na podlagi navedenih dejstev merilo uporabnika zmotno ugotovljeno, pritožnica ne navede. Kot tudi ne navede, katere druge okoliščine obravnavanega primera, ki jih je še zatrjevala, so iz kumulativne presoje meril pojma „priobčitve javnosti“ izpadle.

30.Pritožnica neutemeljeno prereka tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da njena krivda ni relevantna, saj ima imetnik pravice zoper kršilca ne glede na krivdo (tudi zoper nezavednega) na voljo zahtevke iz 167. člena ZASP. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da je edina predpostavka za vse zahtevke iz 167. člena ZASP kršitev izključnih pravic iz ZASP. Ker le-te delujejo zoper vsakogar, za obstoj kršitve ni pomembno, ali je kršitelj vedel zanjo, jo hotel ali dopustil. Zahtevki iz 167. člena ZASP, med kateri sodi tudi prepovedni zahtevek, ki ga je uveljavljala tožeča stranka, se lahko uveljavijo ne glede na krivdo kršitelja. Ne velja pa to za povračilo škode in civilno kazen. Zato je sodišče prve stopnje pri prenosih tekem presojalo tudi krivdo tožene stranke in se v 31 in 32. ter 43. in 44. točki obrazložitve obrazloženo izreklo o obliki krivde pri posameznih prenosih. Teh razlogov pritožnica konkretno ne izpodbija, zato zgolj s ponavljanjem, da je šlo pri prenosih na aplikaciji A.si za nenamerno predvajanje oziroma tehnično napako pri avtomatiziranem prenosu signalov NZS, ne more uspeti.

31.Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da se tožena stranka odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na napako pri avtomatiziranem prenosu. Kot lastnica in upravljalka TV aplikacije je v celoti odgovorna za njeno vsebino in posledično napake, ki so posledica njene odločitve, da določene vsebine prepusti avtomatiki. Glede na naveden položaj tožene stranke ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, ki poskušajo toženo stranko razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem na stališče, da zgolj nudenje tehničnih zmogljivosti oziroma infrastrukture ne predstavlja javne priobčitve. Enako velja za sklicevanje na protipravno ravnanje družbe L., saj je sodišče prve stopnje navedeno družbo pri prenosih v razmerju do tožene stranke pravilno prepoznalo kot podizvajalko, za ravnanje katere tožena stranka odgovarja in morebitne njene napake ne morejo pretrgati vzročne zveze.

32.Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo sodnega izvedenca, saj razlogi izhajajo iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na trditveno in dokazno podlago je po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da dejstva tehnične narave v zvezi s spornimi prenosi za odločitev o tožbenemu zahtevku niso pravno odločilna.

Povrnitev škode in civilna kazen

33.Za kršitve po ZASP veljajo splošna pravila o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno (prvi odstavek 168. člena ZASP). Kršilec je dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste (drugi odstavek 168. člena ZASP).

34.Če je bila pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (drugi odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

35.Imetniku pravice daje torej zakon pri obračunu na voljo dva alternativna načina, bodisi zahteva odškodnino po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti (kot navadno škodo in izgubljeni dobiček) bodisi honorar, do katerega bi bil upravičen, če bi bila sklenjena pogodba. Slednjega lahko zahteva tudi, če ni bila sklenjena pogodba. Uzakonjena je torej možnost uveljavljanja pavšalne odškodnine, kot olajšava v korist imetnika avtorske pravice, ki na ta način lažje pride do odškodnine, kot če bi moral trditi in dokazovati okoliščine, ki so pripeljale do navadne škode in do izgubljenega dobička. Navedeno možnost predvideva tudi Direktiva 2004/48/ES28 v točki b prvega odstavka 13. člena, ko določa, da lahko sodišče določi odškodnino kot pavšalni znesek na podlagi elementov, kot so najmanj znesek licenčnin ali zneskov, ki bi jih bilo treba plačati, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne pravice intelektualne lastnine. Upoštevajoč navedeno je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo lojalne razlage prava EU in ni zagotovilo enotne uporabe, ko je kot osnovo za odmero vzelo običajen honorar. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo pod pogojem dokazanosti ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke ugotavljati dejansko škodo. Ker se je tožeča stranka poslužila možnosti uveljavljanja pavšalne odškodnine, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo, da je trditveno in dokazno breme za dokazovanje višine (obsega) škode na tožeči stranki in se ni izreklo o ugovoru, da bi morala tožeča stranka izkazati škodo za vsak prenos tekme posebej. Skratka, tožena stranka s pritožbenim sklicevanjem na splošna pravila odškodninskega prava ne more uspeti, ker je odmera odškodnine po licenčni analogiji zakonsko predviden odstop od teh pravil.

36.Tožena stranka nadalje neutemeljeno prereka odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot osnovo za odmero vzelo običajen honorar, ki ga je določilo v višini mesečne licenčnine, ki bi jo tožena stranka morala plačati tožeči stranki, če bi z njo sklenila licenčno pogodbo. Sodišče je v 49. do 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazloženo navedlo vse okoliščine in dejstva obravnavanega primera, ki jih je upoštevalo pri določitvi običajnega honorarja. Pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne, saj je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo tako vrsto dela, obseg in trajanje uporabe ter druge okoliščine primera (kot na primer specifike prenosov ključnih nogometnih tekem), torej vsa merila iz 81. člena ZASP. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kot osnovo vzelo plačilo, ki ga je glede na svoj poslovni model kot primernega štela tožeča stranka. Pritožnica presoje sodišča prve stopnje tudi ne more izpodbiti s povzemanjem materialnega prava in sklicevanjem na načelno prepoved dajanja prednosti subjektom na trgu in prepoved zlorabe prevladujočega položaja na trgu, če hkrati ne navede, katere so tiste okoliščine in dejstva obravnavanega primera, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo ali jih je upoštevalo zmotno, a izkazujejo, da je prisojen honorar v višini mesečne licenčnine za osnovni paket očitno nesorazmeren glede na obseg spornih prenosov. Sodišče prve stopnje je namreč dejstvo paketnega prenosa pravic (oziroma da se posamični prenosi ne tržijo) glede na obseg kršitve upoštevalo kot eno (in ne edino) od okoliščin, na podlagi katerih je določilo višino običajnega honorarja. Paketni prenos športnih dogodkov je ovrednotilo tudi v povezavi s posebnim pomenom, ki ga ima Liga narodov in sodelovanje slovenske reprezentance za gledalce. Pritožnica sicer nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni konkretizirano nasprotovala trditvam tožeče stranke o posebni vrednosti zadevnih prenosov, vendar v pritožbi ne navede, katere so bile te navedbe oziroma v kateri vlogi jih je podala.

37.Pritožnica končno tudi neutemeljeno nasprotuje odmeri civilne kazni iz razloga, ker je sodišče prve stopnje opustilo ugotavljanje dejanske škode, zaradi česar je prisojena civilna kazen pridobila lastnost kaznovalne odškodnine. ZASP namreč v drugem odstavku 168. člena v primeru namerne kršitve avtorske pravice izrecno določa, da lahko upravičenec zahteva plačilo običajnega honorarja, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Namen civilne kazni je olajšati uveljavljanje odškodnine zaradi kršitve avtorske pravice in generalna prevencija. Zato gre za kombinacijo kaznovalnih in odškodninskih elementov, saj se civilna kazen zgleduje po obligacijskopravni ureditvi pogodbene kazni.

Odločitev o pritožbi

38.Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Upoštevajoč vse navedeno so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodne odločbe sodišča prve stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

39.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške ter povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in ji priznalo strošek odgovora na pritožbo (7250 točk), materialne stroške (82,5 točk) in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša skupaj 5.367,39 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika in 313. členom ZPP).

-------------------------------

1Sodba SEU z dne 4. oktobra 2011 v združenih zadevah Football Association Premier League Ltd. in drugi proti QC Leisure in drugi (C-403/08) in Karen Murphy proti Media Protection Services Ltd. (C-429/08).

2

V. Bergant Rakočević, Avtorska pravica na oddaji – neposreden prenos športnega dogodka, Pravnik 6-8, Ljubljana 2002, str. 366 – 372; A. Kaburakis, J. Lindholm, R. Rodenberg, British Pubs, Decoder Cards, and the Future of Intellectual Property Licensing after Murphy, The Columbia journal of European law 18/2 (2012), str. 307 – 322; Audiovisual sports rights between exclusivity and right to information, IRIS plus, European Audiovisual Observatory, Strasbourg, 2016, str. 12 – 20. 134. in 137. člen ZASP, prvi odstavek 9. člena in tretji odstavek 8. člena Direktive 2006/115/EC Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine ter 2. in 3. člen Direktive 2001/29/EC Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list Republike Slovenije št. 21/95, 9/01, 30/01 – ZCUKPIL, 43/04, 17/06, 139/06, 68/08, 110/13, 56/15, 63/16 – ZKUASP, 59/19 in 130/22. Zakon o avdiovizualnih in medijskih storitvah, Uradni list Republike Slovenije št. 87/2011 z dne 2. 11. 2011. Pogodba o delovanju Evropske unije z dne 13. decembra 2007 – prečiščena različica (UL C 202, 7. 6. 2016). Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev. Direktiva (EU) 2019/789 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi Direktive Sveta 93/83/EGS. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-I), Uradni list Republike Slovenije št. 130/2022 z dne 11. 10. 2022. Sodba SEU z dne 4. 7. 2006 v zadevi C-212/04 Kostantinos Adeneler in drugi, točka 123. Uvodna izjava 10 in tretji odstavek 3. člena Direktive (EU) 2019/789. Sodba SEU z dne 18. marca 1980 v zadevi C-62/79 Coditel in drugi proti Ciné Vog Films in drugi (Coditel I). Sodba SEU z dne 6. oktobra 1982 v zadevi C-262/81 Coditel SA in drugi proti Ciné-Vog Films SA in drugi (Coditel II). Zadeva Coditel I, točka 16. Zadeva Coditel II, točka 15. Ibid. točka 17. Sodba SEU z dne 21. 1.2 2023 v zadevi C-333/21 European Superleague Company SL proti Fédération internationale de football association (FIFA) in Union des associations européennes de football (UEFA). J. Zobec, Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6 – 7, 2011, str. 1318. Zadeva European Superleague Company, točka 74. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, Uradni list Republike Slovenije št. 130/22 in 12/24. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo. Zadeva Murphy, točka 94. Ibid., točka 137. Pogodba o Evropski uniji z dne 13. decembra 2007 – prečiščena različica (UL C 202, 7. 6. 2016). Zadeva Murphy, točke 149 in 150, 156 in 157. V. Bergant Rakočević, Avtorska pravica na oddaji – neposreden prenos športnega dogodka, Pravnik 6-8, Ljubljana 2002, str. 373; Radiodifuzne pravice prireditelja, Šport in pravo, Ljubljana, 2020, str. 265 – 267; Thomas Margoni, The protection of Sport Events in EU: Property, Intellectual Property, Unfair Competition and Special Forms of Protection, Research Gate 2016, str. 15 – 16. Sodba SEU z dne 31. maja 2016 v zadevi C-117/15 (Reha Training), sodba SEU z dne 7. decembra 2006 v zadevi C-306/05 (SGAE), sodba SEU z dne 15. marca 2012 v zadevi C-135/10 (SCF), sodba SEU z dne 8. septembra 2016 v zadevi C-160/15 (GS Media) in sodba SEU z dne 15. marca 2012 v zadevi C-162/10 (Phonographic Performance Ireland). Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine.

Zveza:

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 73, 81, 134, 137, 167, 168, 168/1, 168/2, 168/4 Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (2011) - ZAvMS - člen 34a