Jedro

Ko gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, ni pomemben samo akt o odvzemu lastninske pravice, temveč tudi akt, na podlagi katerega je moral prejšnji lastnik ali njegov pravni naslednik zemljišče izročiti občini ali drugemu uporabniku. Če odvzem ni bil opravljen na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ampak na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, odškodnina pa plačana po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, to pomeni, da je bila parcela odvzeta po predpisu, ki ni naveden v 3. členu ZDen in da je bila tudi odškodnina plačana po predpisu, ki prav tako ni naveden v navedeni določbi ZDen. Pomeni, da v takem primeru ni pogojev za uvedbo denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 419/97-11 z dne 27.8.1998, se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.2.1997, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka na podlagi pritožbe denacionalizacijskega zavezanca (G.T., Elektrostrojno podjetje d.o.o. L.), v izreku odločbe, ki jo je izdala Upravna Enota L., Izpostava Š. z dne 23.5.1996 (z njo je bilo odločeno, da je zavezanec dolžan zemljišče parc. št. 296, vpisano v vložni številki 451 k.o. Š., izročiti v last in posest upravičenki A.B., rojeni 3.11.1898, umrli 30.1.1963), odpravila I., II. in III. točko izreka in zahtevo za denacionalizacijo zavrgla z obrazložitvijo, da ni podlage za uvedbo postopka (2. odstavek 125. člena Zakona o splošne upravnem postopku).

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz drugačnega stališča. Za upravičenost vložitve zahteve za denacionalizacijo, je odločilno, ali je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi enega od predpisov oziroma načinov, določenih v 3., 4. ali 5. členu ZDen, ne pa ali je bila pravica uporabe odvzeta na navedeni pravni podlagi. Tožena stranka je odločila tako, kot da nacionalizacije sploh ni bilo. Odločitev je oprla zgolj na odvzem pravice uporabe. Odvzem in čas odvzema sta pomembna le v okviru, ki ga postavlja 3. odstavek 32. člena ZDen: Zemljišče je moralo biti izročeno občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, pa ni bilo oddano za gradnjo, ali pa je bilo oddano pred več kot dvema letoma, investitor pa ni začel z gradnjo do uveljavitve ZDen. V takem primeru mora zavezanec izročiti zemljišče v last in posest upravičencu. Če je ta umrl, uveljavljajo to pravico nasledniki. Izpodbijana odločba nima podlage v zakonu. Kršene so tudi določbe upravnega postopka, saj je bil tožnikov zahtevek zavržen, kot da ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Tožena stranka bo morala o pritožbi ponovno odločiti.

V pritožbi tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Če bi bila možna vrnitev po določbi 3. odstavka 32. člena ZDen v naravi, bi moral organ vrniti zemljišče A.B.. Ta je umrla še pred odvzemom zemljišča iz posesti. Zato bi moralo biti zemljišče še enkrat predmet dedovanja, čeprav je podedoval pravico uporabe v letu 1963 najprej zakonec, po njegovi smrti hči G.K.B. Njej je bilo zemljišče odvzeto iz uporabe. Takšne odločbe ne bi bilo možno izvršiti. G.B.K. je bila ob odvzemu dana odškodnina v dogovorjenem znesku. Vprašanje je, kako in komu poračunati to odškodnino. Sodišče je zmotno štelo za upravičenca osebo, ki ji je bilo podržavljeno stavbno zemljišče, toda ne njej odvzeto. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in "ustrezno odloči".

Tožeča stranka in denacionalizacijski zavezanec na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe ne strinja.

V konkretnem primeru je bila sporna parcela na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) nacionalizirana A. B., kar je bilo ugotovljeno z odločbo Občinskega ljudskega odbora L.-Š., Oddelka za finance z dne 1.9.1959. Imenovana je imela nezazidano stavbno zemljišče v posesti in na njem pravico uživanja po navedenem zakonu vse do smrti 30.1.1963, ko je ta pravica prešla na njenega moža I.B. in po njegovi smrti na njuno hčer G.B.K. Tej je bila z odločbo Oddelka za družbene službe in splošne zadeve skupščine Občine L.-Š. z dne 12.2.1975, odvzeta iz uporabe in izročena Skladu za komunalno urejanje zemljišč Občine L.-Š., zaradi oddaje za gradnjo industrijskih objektov tovarne T. Imenovana je dobila za navedeno parcelo odškodnino v dogovorjenem znesku (zapisnik z dne 10.3.1975). Navedeno dejansko stanje izhaja iz izpodbijane sodbe in iz odločbe tožene stranke. Med strankama tudi ni sporno.

Ko gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, ni pomemben samo akt o odvzemu lastninske pravice, temveč tudi akt, na podlagi katerega je moral prejšnji lastnik ali njegov pravni naslednik zemljišče izročiti občini ali drugemu uporabniku. Sistem nacionalizacije stavbnih zemljišč je bil namreč takšen, da je prejšnji lastnik obdržal na zemljišču pravico uporabe vse dotlej, dokler ga ni bil dolžan izročiti. Šele takrat je prejšnji lastnik ali imetnik pravice uporabe zemljišče dejansko izgubil. Zato sam odvzem lastninske pravice nima takega pomena, kot meni upravno sodišče. V spornem primeru zemljišče ni bilo nacionalizirano tožniku - vlagatelju zahteve za denacionalizacijo (vnuku prvotne lastnice), pač pa njegovi pravni prednici, ki je na zemljišču obdržala pravico vse do smrti. Navedena pravica je bila predmet dedovanja, leta 1975 pa z odločbo odvzeta hčerki prvotne lastnice, za kar je ta prejela dogovorjeno odškodnino. Pravica uporabe na stavbnem zemljišču je bila imenovani odvzeta na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72), odškodnina pa glede na določbo 18. člena navedenega zakona plačana po predpisih o razlastitvi. To je po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72). Navedeno pomeni, da je bila sporna parcela odvzeta iz uporabe na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen in da je bila tudi odškodnina plačana po predpisu, ki prav tako ni naveden v navedeni določbi ZDen. V konkretnem primeru (če navedeno dejansko stanje drži), torej ni bilo pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka in zato pravilno odločila, ko je pri reševanju pritožbe, vlagateljevo zahtevo zavrgla. Sodišče prve stopnje, ki pri svoji odločitvi ni izhajalo iz navedenega, temveč je svojo odločitev utemeljevalo s stališčem, da sta pravna podlaga in čas odvzema pravice uporabe pomembna le v okviru določbe 3. odstavka 32. člena ZDen, je zato po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo določbe ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo o zadevi moralo ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati stališče pritožbenega sodišča v tej sodbi.