Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS sodba VIII Ips 262/2015

ECLI:SI:VSRS:2016:VIII.IPS.262.2015 Delovno-socialni oddelek

nadomestilo za invalidnost izplačevanje nadomestila za invalidnost sprememba zaposlitve za krajši delovni čas
Vrhovno sodišče
11. januar 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožnica zaradi dela v krajšem delovnem času na sicer ustreznem drugem delovnem mestu zato, ker je iz naslova starševskega varstva uveljavila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost za preostali delovni čas, kot invalid III. kategorije ni izgubila pravice do nadomestila za invalidnost in niti pravice do izplačevanja navedenega nadomestila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbama št. 50799889 z dne 26. 3. 2014 in št. 25 5079989 z dne 24. 2. 2014 tožnici, invalidki III. kategorije invalidnosti, z 18. 6. 2011 ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost v zvezi z delom na drugem ustreznem delovnem mestu, ker je imela tožnica z delodajalcem za isto delovno mesto od tega dne dalje sklenjeno delovno razmerje le za krajši delovni čas 30 ur tedensko, za preostali delovni čas 10 ur tedensko pa je bila zavarovana za socialno varnost na podlagi odločbe centra za socialno delo. z dne 5. 8. 2011 o upravičenosti do plačila prispevkov iz naslova starševstva.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in odpravilo navedeni odločbi tožene stranke ter odločilo, da se tožnici nadomestilo za invalidnost izplačuje tudi od 19. 6. 2011 do 30. 4. 2014, višino odmere navedenega nadomestila s posebno odločbo pa je naložilo toženi stranki.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje, da časovna razbremenitev dela na ustreznem delovnem mestu, kot je bilo v tem primeru, ni podlaga za ustavitev izplačevanja že priznanega nadomestila za invalidnost invalidu III. kategorije.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojih navedbah, da je potrebno za presojo ustreznosti delovnega mesta v primeru, ko je invalidu III. kategorije priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom, upoštevati tako ustrezne razbremenitve pri delu kot ustrezen (polni) delovni čas. Ker v spornem obdobju tožnica na delovnem mestu s sicer ustreznimi razbremenitvami ni delala v polnem delovnem času, ji pravice do pred tem priznanega nadomestila za invalidnost ni mogoče priznati oziroma ji le-tega ni mogoče izplačevati. Pri tem navaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) izplačevanja sorazmerne višine nadomestila za invalidnost ni predvidel, tako da bi v tem primeru šlo za pravico, ki jo ZPIZ-1 ne priznava.

5. Tožnica je osebno odgovorila na revizijo, vendar njenega odgovora sodišče ni moglo upoštevati, ker lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, osebno pa le, če ima sama opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), česar pa tožnica ni izkazala.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Na podlagi 94. člena ZPIZ-1 je invalid III. kategorije, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50%, ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, kot je bilo to v tožničinem primeru, upravičen do nadomestila za invalidnost. Višina navedenega nadomestila je na podlagi navedenega člena odvisna od delovno pravnega statusa invalida. Če ob nastanku invalidnosti invalid ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan znaša 40% njegove invalidske pokojnine (prva alineja prvega odstavka v zvezi s prvo alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1), če mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, je upravičen do nadomestila v višini 60% njegove invalidske pokojnine (2. alineja prvega odstavka v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1), če se je zaposlil na drugem (ustreznem) delovnem mestu, oziroma če je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi, pa je upravičen do nadomestila v višini 25% njegove invalidske pokojnine (3. in 4. alineja prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1).

9. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožnica zaradi dela v krajšem delovnem času na sicer ustreznem drugem delovnem mestu zato, ker je iz naslova starševskega varstva uveljavila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost za preostali delovni čas, kot invalid III. kategorije ni izgubila pravice do nadomestila za invalidnost in niti pravice do izplačevanja navedenega nadomestila. Na podlagi 161. člena ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost izplačuje dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan. Ti pogoji so bili pri tožnici v spornem obdobju podani.

10. Takšna ureditev in presoja je logična tudi glede na siceršnjo ureditev pravice do nadomestila za invalidnost v prvem in tretjem odstavku 94. člena ZPIZ-1. Celo če bi tožnica prekinila delovno razmerje po lastni volji ali krivdi (tretja alineja prvega odstavka), bi bila upravičena do izplačevanja enakega nadomestila za invalidnost v višini 25% višine njene invalidske pokojnine (tretja alineja tretjega odstavka). Zato ni razumnega razloga za razlago, da bi to pravico izgubila zgolj zato, če je bil njen delovni čas na sicer ustreznem delovnem mestu pri delodajalcu zgolj skrajšan, ker je začasno iz drugega naslova, to je naslova starševskega varstva, uveljavila pravico do zavarovanja in plačila prispevkov za preostali delovni čas. Zaradi tega tožnica ni uveljavljala nikakršne nove pravice, kot to poskuša prikazati tožena stranka, temveč je zahtevala realizacijo že priznane pravice do nadomestila za invalidnost ne glede na skrajšanje delovnega časa pri delodajalcu na navedeni podlagi.

11. Glede na navedeno v reviziji uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Na podlagi 378. člena ZPP je zato sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia