Jedro

V konkretnem primeru gre za prepoved manjšega pomena, pri čemer je bil pravni posel tudi v pretežnem in bistvenem delu realiziran, zato sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 90. člena OZ.

ZPP ne predvideva prekinitve zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, o katerem je bilo že odločeno z učinki pravnomočnosti.

Izrek

I. Pritožba se ugodi, izpodbijana sodba se v točkah II. in III. izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153155/2015-2 z dne 9. 12. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi ter se pravdni postopek o tožbenem zahtevku, naj toženka tožnici plača 94.926,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 3. 12. 2015 do plačila, ustavi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, naj toženka tožnici plača 94.926,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 3. 12. 2015 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točka odločbe sodišča prve stopnje) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi je predlagala tudi prekinitev postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS o vloženi reviziji tožeče stranke zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 544/2017 z dne 14. 3. 2018, v zvezi z delno sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1335/2013-I z dne 14. 12. 2016. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je septembra 2008 objavila javni poziv za oddajo ponudb za ustanovitev stavbne pravice za gradnjo vrtca in zobozdravstvene ordinacije ter hkrati izrazila namero za sklenitev najemne pogodbe (med imetnikom stavbne pravice kot najemodajalcem in toženo stranko kot najemnico) za zgrajene prostore za najemnino 28.128,50 EUR na mesec. Tožena stranka je na podlagi navedenega s pravno prednico E. d.d. (F. d.o.o., od katere je kasneje E. d.d. tudi prevzel dolg) 10. 10. 2008 sklenila Pogodbo o stavbni pravici za potrebe izvedbe projekta »Vrtec D.« za obdobje 20 let. 11. 3. 2009 sta tožena stranka in E. d.d. (oziroma njena pravna prednica) sklenili še Pogodbo o najemu, s katero je E. d.d. (oz. njena pravna prednica) kot imetnik stavbne pravice in najemodajalec oddal prostore, ki jih je zgradil, toženi stranki kot najemnici za zgoraj navedeno najemnino za obdobje od 1. 9. 2009 do prenehanja stavbne pravice (27. 11. 2028). F. d.o.o. je za potrebe gradnje vrtca pri tožeči stranki 13. 1. 2009 sklenil kreditno pogodbo. Obveznosti iz le-te je 13. 5. 2010 prevzel E. d.d. in jih 13. 5. 2010 zavaroval z odstopom terjatev E. d.d. do tožene stranke iz naslova najemnin za najem vrtca. E. d.d. je nato 22. 9. 2010 s tožečo stranko sklenil še eno kreditno pogodbo in tudi v zavarovanje obveznosti iz slednje je tožeči stranki 28. 10. 2011 odstopil terjatve do tožene stranke iz naslova najemnine za vrtec. Ker F. d.o.o. in E. d.d. svojih obveznosti iz kreditnih pogodb nista plačevala, je tožeča stranka toženo stranko 10. 5. 2012 obvestila o odstopu terjatev iz najemne pogodbe in jo pozvala k plačilu. Z obravnavano tožbo vtožuje plačilo najemnin za mesec februar, marec, april in 0,37 majske najemnine.

6. Tožena stranka je zahtevku med drugim ugovarjala s trditvami, da sta Pogodba o ustanovitvi stavbne pravice in Najemna pogodba nični, ker so bila z njima kršena (zaobidena) pravila o postopkih javnega naročanja. Posel je bil po njenem mnenju namreč zgolj navidezno razdeljen na dva dela, dejansko pa je šlo za enotni posel, ki bi v skupnem znesku presegel prag, ki je določen za obvezno izvedbo postopka javnega naročanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugovoru ugodilo oziroma je zaključilo, da sta pogodbi nični zaradi kršitve pravil o javnih naročilih.

7. Med toženo stranko kot tožnico in E. d.d. kot toženo stranko (s stranskim intervenientom na strani tožene stranke S. d. d. (tožeča stranka v obravnavani zadevi) je vzporedno potekal spor, v katerem je občina vtoževala ugotovitev ničnosti pogodb in prenehanje stavbne pravice, o katerem je bilo odločeno z delno sodbo in sklepom P 1335/2013-I z dne 14. 12. 2016 ter sodbo in sklepom VSL I Cp 544/2018 z dne 14. 3. 2018. Po različnih odločitvah na prvi in pritožbeni stopnji, je po reviziji tožene stranke in stranske intervenientke na njeni strani, VS RS s sodbo II Ips 226/2018 z dne 28. 3. 2019 odločilo, da pogodbi nista nični. Kot bistveno je štelo, da je sedaj po veljavni zakonodaji za opustitev dolžnosti izvedbe postopka javnega naročila predpisana le izpodbojnost, da namen pravil o javnem naročanju (v smislu učinkovitega pravnega varstva ponudnikov) v konkretnem primeru z ugotovitvijo ničnosti ne bi bil dosežen, in da občina uveljavlja ničnost iz razloga, za katerega je sama odgovorna. Na podlagi navedenega je zaključilo, da gre v konkretnem primeru za prepoved manjšega pomena, pri čemer je bil pravni posel tudi v pretežnem in bistvenem delu realiziran, zato sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 90. člena OZ1. Prav tako je poudarilo, da je dejstvo, da se na ničnost sklicuje nepoštena stranka (občina), ki je ničnost povzročila, v nasprotju s samim namenom ničnosti in načelom vestnosti ter poštenja.

8. Po povedanem se izkaže, da so utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je Najemna pogodba nična in posledično zahtevek na plačilo najemnin zavrnilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se namreč zaradi napačnega zaključka o ničnosti pogodb ni opredeljevalo do drugih ugovorov tožene stranke in sicer: do ugovora tožene stranke, da je bila najemnina v Najemni pogodbi določena oderuško (119. člen OZ) in na ugovor o spremenjenih okoliščinah (112. člen OZ). Tožena stranka je ugovarjala še, da je stavbna pravica po sami Pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice prenehala zaradi začetka postopka insolventnosti nad imetnikom stavbne pravice (6. alineja drugega odstavka 11. člena te Pogodbe), posledično pa naj bi prenehala tudi Najemna pogodba, ker naj bi prišlo do združitve lastnika in najemnika v eni osebi (občina).2 Trdila je namreč, da je bila nad E. d.d. 6. 11. 2017 ponovno potrjena prisilna poravnava (St ...), v skladu s katero naj bi slednji svojim upnikom plačal le še 0,15 % navadnih terjatev, plačilo zavarovanih terjatev pa je bilo odloženo za 18 mesecev (rok poteče 19. 7. 2019) in obrestovano z 0 %.

9. Nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Pritožbeno sodišče odločilnih dejstev ne bi moglo ugotoviti hitreje, kot sodišče prve stopnje, poleg tega bi opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih razlogov, do katerih se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo, pomenilo da so bili le-ti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točko odločbe sodišča prve stopnje) razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je v pritožbi predlagala tudi prekinitev postopka do odločitve VS RS o reviziji zoper sodbo in sklep VSL I Cp 544/2017 v zvezi z delno sodbo in sklepom P 1335/2013-I. Kot že rečeno je v času pritožbenega postopka VS RS o navedeni reviziji že odločilo (II Ips 226/2018), o čemer je sodišče z dopisom obvestila ravno tožeča stranka, s čimer je po oceni pritožbenega sodišča smiselno predlog za prekinitev umaknila. Pritožbeno sodišče dodaja še, da predlog za prekinitev postopka zato, ker je bilo o reviziji že odločeno, ne bi bil utemeljen, pa tudi sicer ZPP ne predvideva prekinitve zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, o katerem je bilo že odločeno z učinki pravnomočnosti. Glede na to vložena revizija tudi, če o njej še ne bi bilo odločeno, ne bi mogla biti razlog za prekinitev postopka (glej I Cpg 98/2019 z dne 27. 3. 2019).

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena, se ničnosti ne more uveljavljati. 2 S tem vprašanjem oziroma 6. alinejo drugega odstavka 11. člena Pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice se je ukvarjalo že Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi P 1335/2013-I z dne 14. 12. 2016 in nato Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 544/2017 z dne 14. 3. 2018. Ugovor je bil v navedeni zadevi zavrnjen, ker je sodišče zaključilo, da predstavlja 6. alineja drugega odstavka 11. člena Pogodbe o stavbni pravici razvezni pogoj. V skladu s tretjim odstavkom 257. člena Stvarnopravnega zakonika pa pravni posel, na podlagi katerega se ustanovi stavbna pravica, ne sme vsebovati razveznega pogoja.