Jedro

V skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Navedeno pomeni, da so zastarale tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da v tej točki glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati znesek 5.156,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.622,47 EUR od 9. 1. 2019 dalje do plačila in od zneska 3.534,10 EUR od 16. 3. 2019 dalje do plačila. V presežku za še zahtevanih 2.740,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.« - v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da v tej točki glasi: »Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti 7.40 EUR stroškov pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.«

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti 249,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka v roku 15 dni tožnici plačati 7.896,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.622,47 EUR od 9. 1. 2019 dalje do plačila, od zneska 6.274,33 EUR pa od 16. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku za zahtevanih 1.923,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2019 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 6.274,44 EUR od 9. 1. 2019 do 15. 3. 2019 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), toženki pa naložilo, da mora tožnici v roku 15 dni povrniti 761,60 EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper predmetno sodbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da tožba ni sklepčna, saj iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, na kar je toženka opozorila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožnica pa na to ni reagirala. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja niti iz navedb, ki jih je tožnica podala potem, ko jo je sodišče prve stopnje na prvem naroku pozvalo, da navedbe dopolni. Tožnica, ki zatrjuje znesek posojila 21.000,00 EUR, tako ni podala navedb, kako je obračunala in prišla do zneska 9.820,73 EUR. Ta znesek iz tožbe ni razviden, sklicevanje na priloge iz tožbe pa ne zadosti trditveni podlagi. Iz navedb na naroku izhaja, kot da gre za plačilo zakonitih zamudnih obresti, vendar pa ni navedeno obdobje, niti začetek teka zamudnih obresti, niti ni obrazložen obrestni zahtevek. Z ugoditvijo takšnemu zahtevku je sodišče kršilo 8. in 212. člen ZPP, toženi stranki pa odvzelo pravico do izjave in jo neenako obravnavalo, saj se je toženka morala braniti na podlagi nepopolnih navedb. Ob tem je sodišče prve stopnje izvedlo materialno procesno vodstvo kljub izrecnemu ugovoru toženke, zato materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo tudi 298. člen ZPP, kar je toženka na naroku pravočasno grajala. Ker je življenjski primer opisan pomanjkljivo, bi sodišče prve stopnje, glede na ustaljeno sodno prakso, moralo tožbeni zahtevek zavrniti, kakor je to navedeno v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 580/2007 in sodbi Višjega sodišča v Celju Cp 321/2020. V nadaljevanju izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožnice in ponavlja navedbe, da je glede na določbo prvega odstavka 122. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), pravica terjati denarni znesek 22. 10. 2013 prešla na tožničino hči N. Č. S tem dnem je namreč ugasnila pravica tožnice, da terja znesek od toženke, saj je tožnica glede na V. člen posojilne pogodbe z dne 22. 10. 2013, svoje upravičenje veljavno prenesla na hčerko, toženka pa je s tem soglašala. Izpostavlja tudi, da je tožnica zatrjevala, da je V. člen posojilne pogodbe neveljaven, ker toženkina hči predmetne pogodbe ni podpisala, v zvezi s čimer pa je ugotoviti, da gre za bistveno sestavino pogodbe, zato pogodba ni bila veljavno sklenjena, saj je ni podpisala toženkina hči. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno zaključilo, da je bilo določilo V. člena posojilne pogodbe vneseno zgolj iz razloga, če se pravdnima strankama kaj zgodi in da bi v tem primeru tožničina hči lahko terjala posojeni znesek od toženkine hčere, prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo za pogojni prenos pogodbe, ki bi nastopil ob izpolnitvi pogodbe ter da iz posojilne pogodbe pogodbe ne izhaja, da bi lahko bila le toženkina hči aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper toženko oziroma da je bila takšna volja pravdnih strank. Sodišče prve stopnje za takšne zaključke ni imelo opore. Zmotno je namreč uporabilo pravila o trditveni in dokazni podlagi ter pravila o dokaznem bremenu, saj je za tožnico zavzelo neobičajno nizek dokazni standard in ni uporabilo pravil o dokaznem bremenu, s svojim zaključki pa je širilo trditveno podlago. Gre za kršitev 7., 8., 212. in 215. člena ZPP. V posledici napačne dokazne ocene, pa je kršitev 8. člena ZPP prerasla v bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako protipisno, v nasprotju s trditveno podlago, kot tudi v nasprotju z izpovedbo tožnice zaključilo o namenu V. točke posojilne pogodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V trditveni podlagi se tožnica o tem ni izjasnila, z izpovedbami strank in prič pa trditvene podlage ni dovoljeno širiti. Tožnica namreč ni izpovedala o namenu V. točke pogodbe, ampak izrecno o namenu pogodbe. Tožnica je namreč povedala, da sta bili obe že v letih, s težavami in da sta dali na papir in se zraven vključita še hčerki, če se njima kaj zgodi, nato pa je povedala, da nikoli ni bilo dogovora, da bo ali njena ali toženkina hči karkoli bila dolžna. Prav tako se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo N. Č., pri čemer je njeno izpovedbo prilagodilo v tožničino korist. Izpovedala je namreč, da je pogodbo podpisala zgolj v vednost, da se hčerki seznanita s posojilom. Njena izpovedba je v nasprotju z besedilom pogodbe, saj zgolj za seznanitev s posojilno pogodbo, takšna določba ne bi bila potrebna. Sodišče prve stopnje te logične presoje ni opravilo, izpovedbo priče pa je presojalo enostransko in izključno v korist tožnice, poleg tega pa tudi protispisno. Tako določba V. točke posojilne pogodbe deli veljavnost celotne pogodbe. V kolikor pa je pogojno predmetno določilo, pa je pogojna celotna pogodba, kar pa pomeni, da je tožba vložena preuranjeno, saj se pogoj ni izpolnil. Predmetna sodba je zato tudi sodba presenečenja, saj trditvena podlaga ni dajala podlage za zaključek o pogojni veljavnosti V. točke, niti ni sodišče predstavilo, da bo raziskovalo to okoliščino. Ker se toženka o tem prej ni mogla izjaviti, gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka še dodaja, da sodišče ni jasno obrazložilo, na podlagi katerih delov izpovedbe tožnice in njene hčerke je zaključilo o jasni volji pogodbenih strank, da lahko Č. po zapadlosti zahteva plačilo od C.. O tem ni bilo jasne trditvene podlage, niti jasnih izpovedb in za ta zaključek ni opore, zato je neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju izpostavlja, da sodišče nepravilno ne verjame toženki, da sta bili sklenjeni dve ustni posojilni pogodbi. Tožnica namreč nikoli ni trdila, da je izročila znesek 21.000,00 EUR na dan sklenitve posojilne pogodbe, zaslišana kot stranka pa je potrdila, da je toženki izročila denar v dveh delih, najprej kot manjši in nato večji del. Toženka je tako v svoji izpovedbi povsem verodostojna. Sodišče se tako posledično sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšen je bil dogovor strank ob sklenitvi ustnih posojilnih pogodb, temveč je slednje zavrnilo z nerazumljivimi zaključki. Prav tako navaja, da je sodišče prve stopnje nerazumljivo zavrnilo izpovedbo toženke, da je ob ustni sklenitvi posojilnih pogodb bilo dogovorjeno, da se ne mudi z vračilom in da ga bo vrnila v nadaljnjih letih, z razlogi, da bi toženka morala poskrbeti, da se to zapiše v posojilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je tudi povsem spregledalo navedbe toženke, ki so ostale neprerekane, da tožnica ni niti enkrat do opomina pred vložitvijo tožbe v letu 2019 od toženke terjala vrnitve denarja. Prav tako pa ni upoštevalo in dokazno ocenilo nespornih dejstev, da je toženka šele leta 2016 začela z vračilom posojila. Prav navedeno dokazuje, da je verjeti toženki, da je bil s tožnico ustno dogovorjen daljši rok plačila, kar je tožnica tudi spoštovala. Sodišče prve stopnje je v tem delu tako zgolj nekritično sledilo tožnici, pri čemer je življenjsko logično, da obstajajo pisni opomini, maili, sms sporočila, kot jih je tožnica za kasnejši čas predložila. Na drugi strani sodišče prve stopnje za konkradiktorno označi toženko, ki je trdila, da je tožnico pozivala ali potrebuje denar, pri čemer njena izpovedba ni kontradiktorna, ampak zgolj nasprotujoča tožničini. Sodišče prve stopnje je toženki tudi očitalo, da pri sklepanju pisne pogodbe ni ravnala s potrebno skrbnostjo, a ob tem ni ocenilo izpovedbe toženke, da je pogodbo pripravljala pooblaščenka tožnice in da ni vedela, da jo bo podpisovala, ko je šla na obisk. Pritožnica tako izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ji ni uspelo dokazati nasprotnega, kar je navedeno v posojilni pogodbi, saj sodišče prve stopnje v tem delu toženki ni verjelo, pa čeprav so bile njene navedbe in izpovedba skladne ter življenjsko logične. O tem sodba nima razlogov. Toženka glede verodostojnosti izpovedbe tožnice še opozarja, da je sodišče povsem spregledalo, da je tožnica predrugačila listino – seznam plačil. Ob vložitvi tožbe je namreč predložila listino z eno vsebino, do glavne obravnave pa je listino predrugačila s tem, ko je dopisala „glavnica“, zato je tožnica izgubila verodostojnost. Čeprav se je izkazalo, da je pripis pravilen, saj je toženka odplačevala glavnico, je dejstvo, da je tožnica plačila zavestno vodila drugače. Sodišče tudi ni ocenjevalo neprerekanih dejstev, da sta si stranki posojali denar in da tega nista pisno zapisovali. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče ni pritrdilo toženki, ko je šlo za ustne dogovore o vračilu in roku vračila posojil. Napada tudi zaključke sodišča prve stopnje glede zastaranja obresti. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialnopravno določbo 347. člena OZ, ki v prvem odstavku jasno določa, da stranska občasna terjatev zastara v treh letih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženka sodišču prve stopnje uvodoma očita, da bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožba ni sklepčna, ker iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, slednje pa ne izhaja niti iz navedb, ki jih je tožnica podala kasneje, ko jo je sodišče prve stopnje na prvem naroku pozvalo, da navedbe dopolni. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je tožnica v tožbi, nadaljnjih vlogah in kasneje po pozivu sodišča navedla vso potrebno dejansko podlago in dovolj izčrpno opisala dogodek, iz katerega izvira njen zahtevek, za svoje trditve je ponudila tudi dokazno gradivo. Upoštevajoč še, da iz toženkinih navedb v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlog izhaja, da materialnopravno razmerje s tožnico pozna, saj plačilo (t. i. posodba) zneska 21.000,00 EUR ni bila sporna in da med strankama niso bila sporna plačila posameznih obrokov oziroma dinamika odplačevanja (sporno v tem delu je namreč bilo ali se je odplačevala glavnica ali obresti) ter da sta se obe pravdni stranki izrekli tudi glede obračuna zamudnih obresti, pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe niso utemeljene. Pri sklepčnosti gre namreč zgolj za abstraktno presojo, ali bi zahtevek utegnil biti utemeljen, torej ali iz zatrjevanih dejstev izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja. Glede na obrazloženo, takšna posledica izhaja. Ali so zatrjevana dejstva dokazana z zadostno stopnjo zanesljivosti, da sodišče tožbenemu zahtevku (delno ali v celoti) ugodi, pa je nato predmet dokaznega postopka oziroma dokazanosti tožbenega zahtevka.

6. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek glede nedopustnosti materialnega procesnega vodstva, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 285. člena ZPP (v pritožbi pomotoma navedeno 298. člen ZPP). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka. To pa ne pomeni, da sodišče materialnega procesnega vodstva – čeprav je na pomanjkljive trditve opozorila že toženka – ne sme izvajati, saj sodišče veže razjasnjevalna obveznost, da se sporni predmet vsestransko razišče in da ustvari pogoje za vsebinsko obravnavo bistva spora. Tako iz enakih razlogov tudi nista podani kršitvi določb 8. in 212. člena ZPP, prav tako sodišče prve stopnje toženke zaradi tega ni neenako obravnavalo, niti ji ni bila kršena pravica do izjave, kakor je očitala pritožba. Dodati je še zgolj, da odločbi, na kateri se sklicuje toženka, v konkretni zadevi nista uporabljivi, saj ne gre za enak primer kot v predmetni zadevi. Obe zadevi se namreč nanašata na primer nesklepčne tožbe, ki jo – kot sicer pravilno navaja pritožba – sodišče zavrne, a nesklepčnost v pritožbeno obravnavanem primeru ni podana.

7. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožnice oziroma glede dogovora o prenosu posojilne pogodbe z dne 22. 10. 2013, ki ga pritožba ne more uspešno izpodbiti. Sodišče druge stopnje soglaša z obrazložitvijo sodišča prve prve stopnje, da (že) iz določbe V. člena pogodbe z dne 22. 10. 2013 ne izhaja, da bi lahko bila zgolj tožničina hči tista, ki je aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper toženko in da bi eventualno predmetno določilo lahko pomenilo zgolj to, da bi tožničina hči za vračilo posojenega zneska, lahko tožila toženkino hčer, v kolikor bi tudi slednja podpisala posojilno pogodbo. Tudi po presoji sodišča druge stopnje bi šlo v konkretnem primeru zgolj za pogojni prenos posojilne pogodbe na hčerki pravdnih strank, v kolikor bi nastopil dogovorjeni pogoj. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da predmetno določilo ne predstavlja bistvene sestavine pogodbe, za kar je imelo sodišče prve stopnje – med drugim – tudi prepričljivo oporo v izpovedbi toženke, ki je izpovedala, da tega določila ne razume in da ne ve, kaj pomeni, česar pritožba niti ne izpodbija. Zato pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s trditveno podlago in v nasprotju z izpovedjo tožnice zaključilo o namenu V. člena posojilne pogodbe z dne 22. 10. 2013, da je trditveno podlago širilo in da je izpovedbo N. Č. (toženkine hčere) presojalo enostransko in izključno v tožničino korist. Tožnica je (toženkin ugovor aktivne legitimacije) zadostno prerekala, saj je izhajala iz tega, da je predmetno določilo dovolj jasno, kar je poudarilo že sodišče prve stopnje, kot je obrazloženo in povzeto v prejšnji točki. Sodišče prve stopnje pa je namen pogodbe v tem delu presojalo zgolj z vidika tožničine aktivne legitimacije, kar je bilo v postopku sporno, zato ni širilo trditvene podlage. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu izhaja, da je sodišče prve stopnje o volji pogodbenih strank sklepalo tako na podlagi izpovedbe tožnice in toženke, kot na podlagi izpovedbe N. Č., ki jih je sodišče prve stopnje v bistvenih delih povzelo, temu pa je pritrjevalo tudi samo določilo V. člena pogodbe z dne 22. 10. 2013. Da bi sodišče prve stopnje izpoved N. Č. tolmačilo v tožničino korist, pa sodišče druge stopnje ni zaznalo. Drži sicer pritožbeno navajanje, da bi določilo V. člena predmetne pogodbe lahko bilo tudi drugačno, a to na prepričljive zaključke sodišča prve stopnje v tem delu ne more vplivati, prav tako pa zaradi tega zaključki sodišča prve stopnje niso v nasprotju z določilom V. člena pogodbe z dne 22. 10. 2013, ki ga je ravno s tem namenom presojalo, zato tudi pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Glede na obrazloženo, pa tudi kršitve 7., 8., 212. in 215. člena ZPP niso podane, prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tej zvezi. Prav tako izpodbijana sodba ne predstavlja sodbe presenečenja. O le-tej je mogoče govoriti zgolj tedaj, ko sodišče opre svojo odločitev na pravno podlago, na katero stranka niti ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in zato ni navajala dejstev, ki so glede na presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena. V pritožbeno obravnavani zadevi pa gre zgolj za to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokazno oceno, s katero se toženka ne strinja. Tudi v tem delu zato pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela izkazati, da je šlo v konkretnem primeru za ustno sklenjeno pogodbo z drugačnim dogovorom glede roka vračila posojenega denarja. Ob tem je v celoti pojasnilo razloge, zakaj toženkinim navedbam ni sledilo, zato v tem delu ne drži pritožbeno navajanje, da ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ni pritrdilo toženki glede zatrjevanega ustnega dogovora o vračilu in roku vračila posojila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno obrazložilo, da toženka ni mogla sklepati, da je bil izključni razlog za podpis posojilne pogodbe zgolj v tem, če bi se strankama kaj zgodilo, ampak bi mogla in morala vedeti – kakor je v celoti pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje – da podpisuje nekaj, kar je bilo med njima dogovorjeno. Tako je tudi pravilno obrazložilo, da v kolikor bi bili dogovori med pravdnima strankama drugačni, bi morala toženka poskrbeti, da bi se v posojilno pogodbo to zapisalo. V tem delu je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo, da toženka pri sklepanju posojilne pogodbe z dne 22. 10. 2013 ni ravnala s skrbnostjo, ki se v obligacijskih razmerjih zahteva od udeležencev (t. j. s povprečno skrbnostjo kot določa prvi odstavek 6. člena OZ), čemur je tudi po presoji sodišče druge stopnje pritrditi. Da toženkine navedbe o petletnem roku vračila posojila ne držijo, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo in življenjsko logično zaključilo tudi na podlagi tega – kar pritožba niti ne izpodbija – da v kolikor bi toženka resnično hotela predčasno vrniti denar, pa tožnica le-tega ni hotela sprejeti, kot je torej zatrjevala, bi posojilo, ko jo je tožnica pozvala na plačilo (ne glede v pogodbi naveden rok vračila), tudi vrnila, pa tega ni postorila. Tako sodišče predmetnih toženkinih navedb ni nerazumljivo zavrnilo, prav tako pa je povsem utemeljeno navedlo, da so toženkine trditve kontradiktorne njeni izpovedbi, saj je trdila, da je tožnici hotela vrniti denar, nato pa izpovedala, da denarja po enem letu ne bi imela, saj ga je hotela vložiti v posel in da si je kupila avtomobil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno zaključilo, da je bil rok za vrnitev posojila 2. 8. 2014, kot je tudi sicer določen v pisni posojilni pogodbi z dne 22. 10. 2013 in bi ga toženka morala upoštevati.

10. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšen je bil dogovor strank ob sklenitvi ustnih pogodb. Sodišče prve stopnje je namreč – kot že obrazloženo – zaključilo, da se je podpisala pogodba z vsebino, kot sta jo stranki predhodno dogovorili. Ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe toženke, da tožnica niti enkrat do opomina pred vložitvijo tožbe v letu 2019, od toženke ni terjala vračila denarja in da ni upoštevalo in dokazno ocenilo (sicer nespornih dejstev), da je toženka šele leta 2016 začela z vračilom posojila. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno verjelo tožnici, da je toženko na vračilo denarja začela pozivati že v letu 2015 in da – glede na to, da sta bili pravdni stranki prijateljici, kar ni bilo sporno – o tem ni pisala listin, kar je tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem življenjsko. Sicer pa je sodišče prve stopnje v tem delu povsem pravilno pojasnilo, da morebitno nepozivanje s strani upnika (v konkretnem primeru toženke) v nobenem primeru ne pomeni, da se rok vračila posojila oziroma plačila podaljšajo oziroma da upniki s tem pristajajo na prolongiran rok vračila ali plačila. Drži pa, kakor navaja pritožba, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo nespornega dejstva, da je toženka šele v letu 2016 začela vračati posojilo, saj se nespornih dejstev ne dokazuje (dinamika obročnih plačil med strankama namreč ni bila sporna), sodišče prve stopnje pa je navedeno upoštevalo pri izračunu zamudnih obresti, pri čemer pa je v tem delu pritrdilo toženki oziroma sledilo obračunu zamudnih obresti, kot ga je utemeljila in predložila toženka. Iz enakega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni ocenjevalo neprerekanih dejstev, da sta si stranki posojali denar in da tega pisno nista zapisovali, kot je še očitala pritožba, je pa navedeno povzelo in upoštevalo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe toženke, da je pogodbo pripravila pooblaščenka tožnice in da ni vedela, da jo bo podpisovala, prav tako ne držijo. Sodišče je vse okoliščine v zvezi s sklenitvijo pogodbe z dne 22. 10. 2013 presojalo z vidika skrbnosti toženke, o čemer je sprejelo pravilne zaključke.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede verodostojnosti tožničine izpovedbe, ko navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica predrugačila listino – t. j. seznam plačil. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje za tožnico zavzelo neobičajno nizek dokazni standard. Glede povzetega je pojasniti, da sodišče prve stopnje – da je tožnica predrugačila listino – ni spregledalo, saj se je do navedenega v celoti opredelilo v 19. točki obrazložitve sodbe iz katere tudi izhaja, da je sodišče tožnico o navedeni okoliščini tudi izrecno povprašalo, tožnica pa je sama izpovedala, da je pri prvi postavki (ob sicer nesporni dinamiki plačil) sama pripisala besedo „glavnica“. Tako sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da tožničino izpovedbo zaradi tega ne bi štelo kot verodostojno, še posebej ob dejstvu, da je tudi dokazni postopek pokazal, da je toženka z obročnimi plačili tožnici plačevala glavnico, kar izrecno navaja tudi pritožba.

12. Tožena stranka je znesek 1.622,47 EUR (t. i. znesek pogodbenih obresti) in znesek 6.274,44 EUR (znesek kapitaliziranih zamudnih obresti od glavnice 21.000,00 EUR) prerekala zgolj v smislu nesklepčnosti tožbe (9. točka pritožbe), do česar pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo. Pritožba ne izpodbija teka zamudnih obresti od predmetnih zneskov, in sicer od zneska 1.622,47 EUR od 9. 1. 2019 dalje do plačila, od zneska 6.274,44 EUR pa od 16. 3. 2019 dalje.

13. Sodišče druge stopnje je zato v nadaljevanju presojalo še pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnopravne določbe 347. člena OZ glede zastaranja zamudnih obresti, pri čemer pa je pritožbi v tem delu pritrditi. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno štelo, da v predmetni zadevi za zamudne obresti velja petletni zastaralni rok, ker sta pravdni stranki dogovorili, da lahko toženka obročno odplača že zapadlo terjatev. Ker so zamudne obresti stranske terjatve, je potrebno upoštevati pravila o zastaranju stranskih terjatev iz 344. člena OZ, prav tako pa so tudi občasne terjatve, zato je potrebno upoštevati tudi pravila o zastaranju občasnih terjatev iz 347. člena OZ. Glavna terjatev je posojilo in ni zastarala, saj pritožbeno ni sporno, da je bila tožba vložena pred zastaranjem glavne terjatve oziroma 15. 3. 2019. V predmetnem postopku pa izterjevano terjatev predstavljajo pogodbene in zakonske zamudne obresti. Tožničina pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti ni v celoti zastarala (344. člen OZ). V tem primeru je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.1 Navedeno pomeni, da so zastarale tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje, kar je pravilno pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in ugovarjala toženka.

14. Upoštevajoč navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu delno ugodilo (5. točka 358. člena ZPP) in tožbeni zahtevek zavrnilo še za znesek 2.740,34 EUR,2 ki predstavlja zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 21.000,00 EUR za obdobje od 3. 8. 2014 (t. j. dneva zamude) do 14. 3. 2016 (dneva pred vložitvijo tožbe) oziroma obdobje, ki predstavlja več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki je bila torej vložena 15. 3. 2019. Tako je ugotoviti, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela za znesek 5,156,21 EUR, pri mora čemer toženka zakonske zamudne obresti od zneska 1.622,47 EUR plačati od 9. 1. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.534,10 EUR pa od 16. 3. 2019 dalje do plačila.

15. Ob obrazloženem, je potrebno spremeniti še odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka, in sicer glede stroškov pravdnega postopka, saj tožničin uspeh v pravdi ne znaša 75,6 %, temveč 52,5 %, toženkin uspeh pa posledično znaša 47,5 %. Pritožba je stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijala zgolj v zvezi z nepravilnostjo odločitve o glavni stvari. Pritožba tako ne izpodbija, da znašajo potrebni pravdni stroški (brez upoštevanjem uspeha v pravdi) tožnice 1.555,55 EUR, toženke pa 1.703,70 EUR. Upoštevajoč spremenjeni pravdni uspeh znašajo temu ustrezni tožničini stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje 816,66 EUR, stroški toženke pa 809,26 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov mora tako toženka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožnici plačati še 7,40 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

16. V preostalem delu pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela v obsegu 34,7 %, zato je upravičena do temu ustreznega dela pritožbenih stroškov. Ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), je sodišče druge stopnje toženki priznalo strošek nagrade za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 500 odv. točk, k navedenemu znesku je dodalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 10 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 22 % DDV (2. člen OT), prav tako pa je k temu prištelo še sodno takso za postopek s pritožbo v znesku 345,00 EUR po tarifni številki 1121 Zakona o sodnih taksah. Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR in pritožbenega uspeha v obsegu 34,7 %, znašajo toženkini stroški za predmetni pritožbeni postopek 249,26 EUR, ki jih mora tožnica povrniti toženki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

1 Glej Plavšak Nina, Juhart Miha, Krajnc Vesna [in drugi] v Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran od 468 do 471 in sodbo ter sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št.: Pdp 502/2016 z dne 27. 10. 2016. 2 Predmetni znesek je sodišče druge stopnje izračunalo na podlagi programa za izračun zamudnih obresti na spletni strani Vrhovnega sodišča RS.