Jedro

Pravna teorija zavzema stališče, da je prevara kvalificirana oblika zmote (in da je torej zmota nujen pogoj, da do prevare sploh lahko pride), da pa zaradi nepoštenega ravnanja ene od pogodbenih strank v primeru prevare ni potrebno, da je zmota bistvena, niti da je opravičljiva. Ti predpostavki sta določeni kot dodatni predpostavki izpodbojnosti pogodbe, sklenjene v zmoti, zaradi uravnoteženega upoštevanja interesov strank, ki sta v takšnih primerih obe pošteni.

Zaključki sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem so strožji. Skrbnost, potrebna pri prevari, ni enaka skrbnosti, ki ji mora stranka zadostiti v primeru sklicevanja na bistveno zmoto. Smiselna uporaba drugega odstavka 46. člena OZ tako v primeru prevare ni mogoča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku I. točke izreka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 25.159,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2002 dalje do plačila, v drugem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojene, pred drugim sodnikom.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu prvega odstavka I. točke izreka, potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 74.642,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2002 dalje do plačila in na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 5.911,91 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine, ker naj bi jo tožena stranka (kot družbenik C. d. o. o., ki je nesporno bil pooblaščen za njeno zastopanje) z zamolčanjem slabega stanja družbe C. d. o. o. in z lažnim zatrjevanjem, da je stanje omenjene družbe dobro, spravila v zmoto, v posledici česar je tožeča stranka z omenjeno družbo sklenila dogovor o nadaljnjem sodelovanju (listina, naslovljena „Podsjetnik“, v nadaljevanju opomnik – priloga A3). Sklicuje se na prevaro tožene stranke in zahteva plačilo odškodnine po drugem odstavku 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da o prevari tožene stranke ni mogoče govoriti. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Glede dobav po podpisu opomnika

7. Ključen pritožbeni očitek je, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da do prevare ni moglo priti, ker ob sklenitvi opomnika sama tožeča stranka ni ravnala z zadostno mero skrbnosti. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje sklicuje na smiselno uporabo drugega odstavka 46. člena OZ, ki določa, da se stranka lahko na bistveno zmoto sklicuje le v primeru, če je ob sklenitvi pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (če gre torej za opravičljivo zmoto). Zaključilo je, da tožeča stranka kot pravna oseba, ki je zavezana k ravnanju z najvišjo možno stopnjo skrbnosti, takšnega ravnanja ni zatrjevala in da je iz njenih navedb mogoče razbrati kvečjemu obratno – torej, da njeno ravnanje ob sklepanju pogodbe ni bilo dovolj skrbno. Skrbnost pri prevari tako sodišče prve stopnje enači s skrbnostjo, ki se od pravdnih strank zahteva v primeru bistvene zmote. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

8. Pravna teorija bolj ali manj enotno zavzema stališče, da je prevara sicer res kvalificirana oblika zmote (in da je torej zmota nujen pogoj, da do prevare sploh lahko pride), da pa zaradi nepoštenega ravnanja ene od pogodbenih strank v primeru prevare ni potrebno, da je zmota bistvena, niti da je opravičljiva. Ti predpostavki sta določeni kot dodatni predpostavki izpodbojnosti pogodbe, sklenjene v zmoti, zaradi uravnoteženega upoštevanja interesov strank, ki sta v takšnih primerih obe pošteni. Bistvena razlika v primeru prevare je, da je oseba, ki pogodbeni stranki povzroči zmoto ali jo drži v zmoti, nepoštena. Interesi poštene (prevarane) stranke imajo tako vedno prednost pred interesi nepoštene stranke. To velja neodvisno od tega, ali je poštena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala s potrebno skrbnostjo (in je bila torej zmota opravičljiva), ali pa je bila neskrbna.

9. Zaključki sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem so nekoliko strožji. Najti je sicer tako odločbe, ki se pridružujejo mnenju pravne teorije, da skrbnost prevarane stranke sploh ni potrebna, kot tudi odločbe, ki stojijo na stališču, da je neka določena (vsaj minimalna) skrbnost prevarane stranke kljub vsemu potrebna. Iz vseh pa je mogoče razbrati, da skrbnost, potrebna pri prevari, ni enaka skrbnosti, ki ji mora stranka zadostiti v primeru sklicevanja na bistveno zmoto (iz citiranih odločb namreč izhaja, da se stranka ne more sklicevati na prevaro, če je ob sklepanju pogodbe ravnala povsem brezbrižno in je opustila vsakršno skrbnost, ne pa zgolj najvišje možne stopnje skrbnosti – torej skrbnosti dobrega strokovnjaka oz. v primeru fizičnih oseb skrbnosti dobrega gospodarja). Smiselna uporaba drugega odstavka 46. člena OZ tako v primeru prevare ni mogoča. Posledično je potrebno pritrditi pritožbi, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na dobave izvedene po podpisu opomnika (v vrednosti 25.159,10 EUR) ni utemeljen, ker tožeča stranka ni trdila, da je ravnala s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva. Utemeljeni so tudi nadaljnji očitki, da tožeča stranka v svojih vlogah res ni uporabila izraza „skrbnost“, je pa iz njih razvidno, da je poleg zagotovil tožene stranke, vpogledala tudi v bilance družbe C. d. o. o. (ter v listino „Statistični podatki iz bilance uspeha za leto 2002“ - navedbe v tožbi, v spisu na l. št. 3; tudi na l. št. 24) in zahtevala dodatno zavarovanje z menicami.(4) Takšno ravnanje morda res ne bi zadoščalo za zadostitev standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki se zahteva v primerih, ko se stranke sklicujejo na bistveno zmoto (drugi odstavek 46. člena v zvezi z 2. odstavkom 6. člena OZ), kljub temu pa po prepričanju višjega sodišča ne gre za popolnoma brezbrižno ravnanje, ki bi onemogočilo sklicevanje na prevaro.

10. Ob tem velja dodati, da je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je v primeru, da je toženec zamolčal podatke o finančnem in likvidnostnem položaju družbe C. d. o. o., neskrbnost tožeče stranke kazala v tem, da se o stanju družbe sploh ni pozanimala. Pritrditi je namreč stališču pravne teorije, da je pogodbena stranka zavezana sporočiti drugi stranki ustrezna dejstva, če ve, da imajo ta za njeno odločanje poseben pomen. Posebej je izpostavljeno, da lahko tudi zamolčanje lastne insolventnosti pomeni prevaro. Še bolj jasno pa je zavzeto stališče, da je stranka dolžna dati pravilne in popolne odgovore, če ji nasprotna stranka postavi določena vprašanja. Tako je prestrog tudi zaključek, da je tožeča stranka ravnala neskrbno, če ni preverila izjav, ki jih je dala tožena stranka.

11. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določbe drugega odstavka 46. člena OZ) nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je tožena stranka ravnala protipravno – ali je torej s svojimi izjavami namenoma spravila tožnika v zmoto, da je finančno stanje družbe dobro, v posledici česar je tožnik sklenil dogovor, naslovljen „P.“ in na njegovi podlagi opravljal nadaljnje dobave. Ugotavljanje navedene okoliščine (na podlagi izvedenega dokaznega postopka) je višje sodišče naložilo sodišču prve stopnje že s sklepom I Cpg 318/2012 z dne 19. 1. 2013. Ker prvostopenjsko sodišče napotkom ni sledilo in ker višje sodišče glede na naravo stvari samo ne more dopolniti postopka, je razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo dobav, izvedenih po podpisu opomnika, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). To bo v ponovljenem postopku moralo ugotoviti, ali je tožena stranka ravnala protipravno (ali je torej tožeči stranki, z namenom da bi slednja nadaljevala z dobavami, dajala lažne izjave o finančnem in likvidnostnem stanju družbe, ali ji je zamolčala pomembne informacije, ki bi vplivale na nadaljnje poslovanje strank, ...). V kolikor bo ugotovilo, da je ta predpostavka odškodninske odgovornosti podana, pa se bo moralo opredeliti tudi do ostalih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena v zvezi z 49. členom OZ) in do višine zatrjevane škode.

12. Višje sodišče je ugodilo predlogu tožeče stranke, naj se zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj je prvostopenjska sodnica že dvakrat zavzela stališče, da o prevari tožene stranke ni mogoče govoriti, ne da bi v tej smeri izvajala dokazni postopek, kot ji je to naložilo višje sodišče. Glede dobav pred podpisom opomnika

13. V zvezi z odločitvijo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen v delu, ki se nanaša na plačilo dobav, opravljenih pred podpisom opomnika (v višini 49.482,96 EUR), tožeča stranka v pritožbi ne podaja nobenih vsebinskih ugovorov. Višje sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v zvezi s temi dobavami zavzelo sodišče prve stopnje in se jim pridružuje. Ob tem dodaja, da sodišče prve stopnje v tem delu ni storilo nobene izmed kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Slednje je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.