Jedro

Toženca, ki sta se z umikom strinjala, sta zahtevala povrnitev stroškov, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na tožbo, čeprav je postopek po primarnem tožbenem zahtevku še vedno v teku. Ali bosta toženca upravičena do povrnitve stroškov odgovora na tožbo, je odvisno od njunega končnega uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov odgovora na tožbo ob tem, da je primarni zahtevek še vedno predmet obravnavanja, je zato preuranjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (tč. II izreka sklepa).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek (tč. I izreka sklepa), in tožnikoma naložilo, da tožencema plačata stroške postopka v znesku 504,90 EUR.

2. Tožnika sta zoper stroškovno odločitev vložila pravočasno laično pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da stroškovno odločitev razveljavi. Navajata, da toženca nista upravičena do povračila stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izhodišče za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je pravilo, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, ki so ji nastali zaradi postopka (prvi odstavek 158. člena v zvezi s prvim odstavkom 151. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

5. Dejanska podlaga izpodbijane odločitve pa je naslednja. Tožnika, dediča po pokojnem F. B. sta temeljila svojo laično tožbo na dejanskih trditvah, da toženca nista izpolnila oziroma izpolnjevala obveznosti po izročilni pogodbi, ki sta jo sklenila z zapustnikom in da je ta z izročilno pogodbo razpolagal z nepremičninami, ki so bile skupno premoženje izročevalca in njegove pokojne žene P. B. Tožbeni zahtevek sta oblikovala tako, da naj sodišče razsodi:

1. da je izročilna pogodba in pogodba o dedni odpovedi neveljavna oziroma nična,

2. podredno na ugotovitev realizacije pogodbe oziroma povrnitev kmetije v stanje na dan podpisa izročilne pogodbe.

6. Podrejeni zahtevek postavi tožeča stranka za primer, če bi bil primarni zahtevek zavrnjen. Oba zahtevka iz takšnega eventualnega razmerja sta v medsebojni zvezi. Izpeljana sta iz bistveno enakega dejanskega stanja in imata isti cilj (tretji odstavek 182. člena ZPP). Iz tožbe tožnikov ni bilo jasno razvidno ali sta tožnika postavila dva zahtevka v eventualnem razmerju. Zahtevek pod tč. 2 tudi ni jasno opredeljen.1 Dokler tožeča stranka jasno ne opredeli vsebine sodnega varstva, ki ga zahteva s podrejenim tožbenim zahtevkom, se nasprotna (tožena) stranka o njem tudi ne more opredeljevati. Sodišče prve stopnje bi moralo postopati po 273. členu ZPP, vendar ni. Tožnika je zgolj pozvalo, naj dopolnita tožbo tako, da označita vrednost spornega predmeta za primarni in podrejeni tožbeni zahtevek posebej oziroma ločeno. Tožnika sta takoj po navedenem pozivu zahtevek pod točko 2 umaknila.

7. Toženca, ki sta se z umikom strinjala, sta zahtevala povrnitev stroškov, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na tožbo, čeprav je postopek po primarnem tožbenem zahtevku še vedno v teku. Ali bosta toženca upravičena do povrnitve stroškov odgovora na tožbo, je odvisno od njunega končnega uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov odgovora na tožbo ob tem, da je primarni zahtevek še vedno predmet obravnavanja, je zato preuranjena. V primeru umika zgolj podrejenega zahtevka je tožena stranka upravičena le do tistih stroškov, ki so nastali izključno v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom. Da bi imela toženca v zvezi z zahtevkom pod tč. 2 tožbenega predloga posebne stroške, nista ne zatrjevala niti izkazovala. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika dolžna tožencema povrniti strošek odgovora na tožbo, je bilo zato treba razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

1 Za tožbo je bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Opredelitev tožbenega zahtevka je bistveni del tožbe. Oblikovan mora biti tako, da zagotavlja vsebinsko odločitev v sporu. Njegova opredelitev ne sme puščati nikakršnega dvoma o tem, kaj tožeča stranka zahteva oziroma ne sme biti oblikovan tako, da ga je treba razlagati. Če sodišče ugotovi, da je tožba nerazumljiva, izda potrebne ukrepe, ki jih določa zakon, da se navedena pomanjkljivost odpravi (273. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).