Jedro

Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik dne 20.6.2008 vložil revizijo. Meni, da je revizija dovoljena po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- sklep US). Navaja, da vrednost spornega predmeta znaša več kot 500.000 EUR, saj je predmet spora zazidljivo zemljišče. Po vsebini zadeve gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, odločitev sodišča pa odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča. Navaja še, da je bil zaradi svojega premoženjskega stanja oproščen plačila sodnih taks, izguba spornega premoženja pa mu bo povzročila hude posledice.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.7.2006, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 28.2.2006. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za razveljavitev razlastitvene odločbe Sekretariata za občno upravo Občine K. z dne 26.8.1980 z utemeljitvijo, da je na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 27.12.2001 na zemljišču parc. št... zgrajen objekt - skladišče avtoplaščev in distribucijski center.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi odprave razlastitvene odločbe. To pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Revident glede dovoljenosti revizije zatrjuje, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, pri čemer ne navaja odločb vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, navaja pa, da je v obravnavani zadevi bistveno, da razlastitveni namen ni bil realiziran v zakonsko določenem roku ter da je odpadla razlastitvena podlaga, to je javna korist. Po presoji vrhovnega sodišča je po vsebini obravnavane zadeve pomembno pravno vprašanje, ali je mogoče na podlagi določbe 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini odločbo o razlastitvi odpraviti in vzpostaviti prejšnje lastninsko stanje glede na to, da je bilo v času odločanja v upravnem postopku zemljišče že pozidano. O takšnem pravnem vprašanju pa je vrhovno sodišče že odločalo, in sicer je v zadevah, opr. št. I Up 379/99 z dne 16.5.2002 in I Up 463/2000 z dne 25.11.2004, sprejelo stališče, da je pogoj za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi podan le v primeru, če razlastitveni upravičenec na razlaščenem zemljišču ne opravi nobenih del, niti pripravljalnih. Ker izpodbijana odločitev od navedenega stališča sodne prakse vrhovnega sodišča ne odstopa, ni podan pogoj za dovolitev revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da je bil v tem postopku oproščen plačila sodne takse. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi le za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, bi moral revident v reviziji konkretno navesti, kakšne so njegove premoženjske razmere in kakšne posledice ima zanj izpodbijana odločitev. Šele tako bi sodišče lahko presodilo, ali so izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker tega ni storil, ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena za dovolitev revizije po navedeni določbi.

Vrhovno sodišče sicer še ugotavlja, da pooblaščenka reviziji ni priložila novega pooblastila v smislu drugega odstavka 95. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1), niti ni predložila revizije v zadostnem številu izvodov za sodišče, nasprotno stranko in stranko z interesom. Ker pa razlogov, zaradi katerih obravnavana revizija po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, ni mogoče odpraviti in je bilo treba revizijo že zaradi tega kot nedovoljeno zavreči, vrhovno sodišče pooblaščenke ni posebej pozivalo, da revizijo dopolni z novim pooblastilom in zadostnim številom izvodov.

Glede na to da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.