Jedro

S tem, ko je Vrhovno sodišče spremenilo pravnomočno ugodilno sodbo sodišča druge stopnje in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, je istočasno razveljavilo tudi vse pravne in dejanske posledice pravnomočne sodbe. V spornem primeru to pomeni oživitev dokončnega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Posledično je zato tožniku delovno razmerje na podlagi te odločitve (zakonito) prenehalo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniku je 16. 7. 1996 prenehalo delovno razmerje na podlagi dokončnih sklepov tožene stranke zaradi neopravičenih izostankov z dela. Tekom več let trajajočega sodnega postopka in ob različnih odločitvah sodišč na vseh treh stopnjah, je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 424/2006 z dne 11. 9. 2007 spremenilo ugodilno drugostopno sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zavrnjen. V tem času je tožena stranka, v skladu z vsakokratno pravnomočno odločbo, tožnika prijavljala in odjavljala iz delovnega razmerja.

2. Po prejemu sodbe VIII Ips 424/2006 je tožena stranka izdala izpodbijani sklep z dne 1. 10. 2007, da se delovno razmerje, vzpostavljeno na podlagi pravnomočne sodbe Pdp 237/2006 šteje za nično, tožnika pa je odjavila iz socialnih zavarovanj.

3. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in sklep z dne 1. 10. 2007 razveljavilo, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja ter plačilo plač od 14. 9. 2006 dalje. Tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za čas od 17. 7. 1996 do 14. 9. 2006 je sodišče zavrglo, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno v drugem postopku. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek iz nasprotne tožbe za ugotovitev ničnosti delovnega razmerja, ki je bilo vzpostavljeno na podlagi pravnomočnih sodb. Ugotovilo je, da je izpodbijani sklep v nasprotju s 75. členom ZDR, ki taksativno določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato na njegovi podlagi delovno razmerje tožniku ni moglo prenehati. Ker je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča prišlo do oživitve sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, zanj ni bilo več pravne podlage. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je sodišče zavrnilo, ker je bilo delovno razmerje vzpostavljeno na podlagi pravnomočne sodbe, zaradi dela, ki ga je tožnik že opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, in zato ni nično.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zoper sodbo zavrnilo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik se zoper sklep o zavrženju tožbe ni pritožil. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe stranki. Tožnik izrecno le zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa (brez kakršnekoli navedbe revizijskih razlogov) prav tako, saj revizija, tudi če bi se štelo da ta razlog smiselno uveljavlja, v tem delu ni obrazložena.

6. Tožnik navaja, da je na podlagi dogovora z dne 24. 10. 2006 zaživelo delovno razmerje med strankama in je nastala nova pogodba o zaposlitvi. Nanjo nima vpliva sodba Vrhovnega sodišča. Tožena stranka bi zato lahko izdala le sklep o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi, ne pa sklepa o ničnosti delovnega razmerja. Tožnik je formalno še vedno v delovnem razmerju.

7. Tožena stranka navaja, da sta sodišči kršili 11., 12. in 13. člen ZDR ter četrti odstavek 39. člena ter tudi 86. do 93. člen OZ. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da delovno razmerje ni bilo nično, saj bi to pomenilo, da razveljavljeni sodbi za nazaj učinkujeta. Tožena stranka ima pravni interes za tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, saj je zoper tožnika vložila tožbo za vrnitev vseh izplačil, ki jih je na podlagi vzpostavljenega delovnega razmerja izplačala direktno ali indirektno tožniku, Zavod za zdravstveno zavarovanje pa je izdal odločbo, da mora tožena stranka povrniti izplačana nadomestila za čas spornih delovnih razmerij.

8. Reviziji nista utemeljeni.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Ker nobena od strank revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. S tem, ko je Vrhovno sodišče spremenilo pravnomočno ugodilno sodbo sodišča druge stopnje in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, je istočasno razveljavijo tudi vse pravne in dejanske posledice pravnomočne sodbe. V spornem primeru to pomeni, oživitev dokončnega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Posledično je zato tožniku delovno razmerje na podlagi te odločitve (zakonito) prenehalo.

12. Zaradi oživitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tudi ni bilo pravne podlage, da bi tožnik po letu 1996 imel status zavarovanca socialnega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja in druge pravice iz delovnega razmerja. Vendar to ne more veljati za čas, ko je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodne odločbe tožniku vzpostavila delovno razmerje. V času do ponovne odjave je tožniku, ne glede na to, ali je bil na delu ali pa je bil v bolniškem staležu, oživilo staro delovno razmerje. Za čas dejanskega delovnega razmerja tožniku ni mogoče vzeti pravic iz delovnega razmerja oziroma ga odjaviti iz socialnega zavarovanja, kot če delovnega razmerja ne bi bilo, in mu ne priznati tistih pravic iz delovnega razmerja, ki jih (morda) v tem času ni dobil priznanih.

13. Neutemeljene so zato navedbe tožnika, da je bila med strankama sklenjena 24. 10. 2006 nova pogodba o zaposlitvi. Dejanske ugotovitve sodišča so drugačne: prišlo je le do vzpostavitve prejšnjega delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe, ki je razveljavila sklepe delodajalca o njegovem prenehanju.

14. Enako pa je neutemeljena tudi revizija tožene stranke. Vzpostavitev delovnega razmerja tožniku ni bila brez pravne podlage. Temeljila je na pravnomočni sodbi, ki je toženi stranki nalagala reintegracijo tožnika. Ta pravna podlaga pa ni nedopustna. Vendar določbe četrtega odstavka 39. člena OZ ni mogoče upoštevati že zato, ker pravnomočna sodba sploh ni nalagala toženi stranki sklenitve delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi. S sodbo je bilo odločeno o zakonitosti odpovedi delovnega razmerja, posledica ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa je reintegracija. To je vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če prenehanja ne bi bilo. V takem primeru ni potrebo ponovno sklepanje delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) in do tega praviloma tudi ne prihaja.

15. Zmotno je stališče tožene stranke, da določba 13. člena ZDR ne govori samo o ničnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč se nanaša tudi na ničnost delovnega razmerja. Nična pogodba ima le podobne posledice: nična pogodba nima pravnega učinka, torej gre za položaj, kot da pogodba ne bi bila sklenjena. Toda pri sporu o (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja sploh ni šlo za vprašanje ničnosti takega razmerja ali pogodbe o zaposlitvi. Tožniku delovno razmerje v letu 1996 ni prenehalo zaradi ničnosti delovnega razmerja ali pogodbe o zaposlitvi, temveč iz razlogov, ki jih je (takratni) zakon o delovnih razmerjih določal za prenehanje delovnega razmerja. O tem je bilo odločeno v postopku, ki se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 424/2006. Tožbo glede zahtevkov za čas od 17. 7. 1996 do 14. 9. 2006 je sodišče s sklepom zavrglo. V tem delu ne tožena stranka ne tožnik revizije nista vložila. Tožbeni zahtevek za obdobje po 14. 9. 2006 pa je sodišče zavrnilo in tožena stranka pravnega interesa za revizijo v tem delu niti nima, revizija tožnika pa je bila kot neutemeljena zavrnjena.

16. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (378. člen ZPP).

17. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.