Jedro

V obravnavanem primeru sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je prišlo do tožničine nezgode (škodnega dogodka) 29.12.1992 in da ta pada v zavarovalno obdobje - od 23.12.1992 do 23.12.1993 - ki je bilo predmet pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti z dne 10.2.1993 (ki sta jo sklenili prva toženka in K. K.). Iz (posrednih) ugotovitev nižjih sodišč še izhaja, da druga toženka kot voznica ni bila skleniteljica zavarovalne pogodbe (ampak lastnica vozila).

Ugotovitvi nižjih sodišč, da je imel lastnik vozila zavarovano svojo avtomobilsko odgovornost pri prvi toženki v času (od 23.12.1992 do 23.12.1993), ko je vozilo tožnico poškodovalo (28.12.1992) in da tožnica ni bila soodgovorna za nezgodo, so utemeljevale zaključek, da je prva toženka odgovorna tožnici za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi (173. in 174. člen ZOR ter 93. in dr. členi zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list bivše federacije št. 17/90) glede na to, da ni bilo ugotovljeno ničesar, kar bi izključevalo odgovornost revidentke po zavarovalni pogodbi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožničinemu zahtevku ter odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno odgovorni za škodo, ki je nastala tožnici v prometni nesreči 28.12.1992 in jima naložilo, da ji morata nerazdelno plačati 3.029.880,00 SIT odškodnine, od česar znaša odškodnina za nepremoženjsko škodo 3.000.000,00 SIT. V presežku je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je z izpodijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeni pritožbi obeh toženih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka A. Z. d.d. K., ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se glede nje tožbeni zahtevek zavrne. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je bila med lastnikom osebnega vozila in prvotoženko sklenjena zavarovalna pogodba 10.2.1993 z veljavnostjo od 23.12.1992 do 23.12.1993 in da je do škodnega dogodka prišlo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Po členu 898 ZOR pa je taka pogodba nična že od nastanka naprej ter tak ugovor lahko uveljavlja nasproti vsakomur. Sicer pa iz obrazložitve pobijane sodbe ni mogoče zanesljivo zaključiti, kaj je temelj obveznosti, ali nična zavarovalna pogodba ali zavarovalna pogodba z zavarovalnico Triglav ali člen 99 zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vloženi reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskim očitkom, češ da ni jasno, kaj je temelj obveznosti toženke po sodbi sodišča druge stopnje, revidentka vsebinsko uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Namreč sodišče prve stopnje je določno navedlo v razlogih sodbe, da temelji revidentkina obveznost na zavarovalni pogodbi. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje pa izhaja, da je to sodišče sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in pravno presojo ter zaključilo, da pritožba prve toženke glede temelja spora ni utemeljena (pri čemer njegovo dodatno pojasnjevanje, da utegne biti solidarno odgovorna tudi zavarovalnica Triglav, ne vnaša nejasnosti v odločitev ali pa v razloge odločitve). Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da v postopku na drugi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, prav tako pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Po izvajanjih revizije je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je bila zavarovalna pogodba z dne 10.2.1993, ki je bila sklenjena med lastnikom vozila in prvo toženo stranko za čas od 23.12.1992 do 23.12.1993, nična po določilu 898. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) od vsega začetka, prva toženka pa ima zato ugovore iz 25. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja proti vsakomur. Po presoji revizijskega sodišča taka izvajanja ne utemeljujejo očitka zmotne pravne presoje spora. Namreč predmet pravne presoje je lahko le v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki se ugotavlja na podlagi celotnega dejanskega gradiva, ki ga prispevata obe pravdni stranki: tožeča predvsem s tožbo, tožena pa z odgovorom na tožbo, obe mimo tega lahko še z izvajanji na narokih ali s posebnimi vlogami. V obravnavanem primeru sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je prišlo do tožničine nezgode (škodnega dogodka) 29.12.1992 in da ta pada v zavarovalno obdobje - od 23.12.1992 do 23.12.1993 - ki je bilo predmet pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti z dne 10.2.1993 (ki sta jo sklenili prva toženka in K. K.). Iz (posrednih) ugotovitev nižjih sodišč še izhaja, da druga toženka kot voznica ni bila skleniteljica zavarovalne pogodbe (ampak lastnica vozila).

Ugotovitvi nižjih sodišč, da je imel lastnik vozila zavarovano svojo avtomobilsko odgovornost pri prvi toženki v času (od 23.12.1992 do 23.12.1993), ko je vozilo tožnico poškodovalo (28.12.1992) in da tožnica ni bila soodgovorna za nezgodo, so utemeljevale zaključek, da je prva toženka odgovorna tožnici za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi (173. in 174. člen ZOR ter 93. in dr. členi zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list bivše federacije št. 17/90) glede na to, da ni bilo ugotovljeno ničesar, kar bi izključevalo odgovornost revidentke po zavarovalni pogodbi.

Določilo 898. člena ZOR, katerega zmotno uporabo očita revidentka, vsebuje tri odstavke. Prva toženka je očitno mislila na določilo 3. odstavka 898. člena ZOR, ki se glasi "če pa je bilo dogovorjeno, da bo z zavarovanjem zajet določen čas pred sklenitivijo pogodbe, je pogodba nična, če je bilo tedaj, ko je bila sklenjena, zainteresirani stranki znano, da je zavarovalni primer že nastal, oziroma, da je že prenehala možnost, da bi nastal". Toda za njegovo uporabo prva toženka med postopkom ni postavila ustreznih trditev (trditveno breme) in ne dokazov (dokazno breme). V sami reviziji pa revidentka tudi ni uveljavljala kakšnih bistvenih kršitev postopka na pritožbeni stopnji, ki bi omogočale poseg revizijskega sodišča v sodbo sodišča druge stopnje, medtem ko dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku ni dopustno pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče po povedanem ugotavlja, da sodba sodišča druge stopnje nima napak, ki jih očita revizija prve toženke, samo revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je neutemeljeno revizijo prve toženke moralo zavrniti (člen 393. ZPP).