Jedro

V okoliščinah, v katerih je policist po službeni dolžnosti moral imeti stik z agresivnim in vinjenim kršiteljem in pri tem delovati v okviru omejitev, ki jih predpisuje Pravilnik o policijskih pooblastilih, je bil tožnik v večji nevarnosti nastanka škode, ker vseh reakcij kršitelja ni mogoče obvladovati, ne da bi kršil Pravilnik o policijskih pooblastilih, zato je delo v takšnih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. Oseba, ki je po sami naravi stvari vključena v opravljanje nevarne dejavnosti, kot je to v konkretnem primeru storilec prekrška v policijskem postopku, ne šteje za „tretjega“ v smislu 2. odstavka 153. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za poškodbo, ki jo je tožnik kot policist utrpel, ko ga je vinjen kršitelj javnega reda in miru brcnil v obraz.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe s stroškovno posledico, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da v konkretnem primeru niso bila pravilno uporabljena pravila o objektivni odgovornosti. Okoliščine dogodka niso bile tako ekstremne, da jih policist, ki je strokovno usposobljen za takšno delo, ne bi mogel obvladati, njegova dejavnost ni bila nevarna. Tožnik je s sodelavcem prihajal na pomoč drugi interventni skupini in bi zato lahko pričakoval upiranje vinjenega kršitelja. Je strokovno usposobljen prav za takšne situacije. Zato se tožena ne strinja z zaključkom sodišča, da tožnik ni mogel pričakovati ravnanja kršitelja in ga ni mogel obvladati. Sklicuje se na stališče sodbe VSRS v zvezi s sodbo VSL II Cp 740/2011, da so kriteriji za ocenjevanje posameznih nevarnosti za poklicne policiste oz. vojake višji kot za povprečnega občana. Tožnik bi moral skupaj z ostalimi tremi policisti izvesti postopek s kršiteljem tako, da ne bi prišlo do telesnih poškodb. Ne strinja se s stališčem sodišča, da v primeru agresije ali napada pri policijski intervenciji niso podani pogoji za oprostitev odgovornosti po 2. odstavku 153. člena OZ, ker škoda ni nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Meni, da sodišče ne obrazloži, zakaj ta dejanja niso predvidljiva in pričakovana, tožena stranka nasprotno meni, da so, saj se prav zaradi tega policiste usposablja in izobražuje, da so se takih dejanj sposobni obraniti in jih obvladati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - Tožnik je kot policist 21.02.2009 utrpel poškodbo pri delu.

- Tožnikov delodajalec je imel v času škodnega dogodka svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

- Tožnik je kritičnega dne s sodelavcem delal v interventni patrulji in bil napoten na pomoč nočni patrulji pred diskoteko, kjer je vinjena oseba kršila javni red in mir.

- Ko je kršitelj javnega reda in miru od policistov prejel plačilni nalog za prekršek, se je začel razburjati, žaliti policiste, vpiti nanje in na mimoidoče ter mahati z rokami, zaradi česar so mu odredili pridržanje.

- Tožnik in sodelavec sta uporabila prijem ključ na komolcu in kršitelju z lisicami za hrbtom vklenila roke in ga odpeljala do vozila.

- Kršitelj ni hotel vstopiti v vozilo, ampak se je usedel na prag odprtih vrat z nogami na tleh in se pasivno upiral ukazu.

- Tožnik je kršitelju ukazal, naj da noge v vozilo, ta pa ga ni upošteval. - Tožnik se je sklonil in kršitelja prijel za noge, da bi mu jih dal v vozilo. Ko se je začel dvigovati, da bi zaprl vrata, ga je kršitelj z eno nogo brcnil v obraz.

- Kršitelja nista mogla hkrati spraviti v avto oba policista, ker je bilo za vozilom premalo prostora.

6. Tožena stranka zavrača materialnopravni zaključek prvega sodišča, da je njen zavarovanec objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku.

7. Policijsko delo ni samo po sebi nevarna dejavnost, temveč ga je treba presojati v kontekstu konkretnih okoliščin. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, je mogoče šteti dejavnost, pri kateri obstaja povečano tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. (VSRS Sodba II Ips 206/2011).

8. Policijska intervencija, ki jo je opravljal tožnik, je po Katalogu standardov policijskih postopkov opredeljena kot nevaren postopek. Kršitelj je bil v postopku zaradi kršenja javnega reda in miru. Bil je alkoholiziran. Ko je prejel plačilni nalog, se je razburil, zmerjal policiste („da so pičke, džezerji, da jih bo ubil“), vpil na policiste in mimoidoče ter mahal z rokami. Policisti so mu odredili pridržanje. Nadzor vinjene osebe, ki povzroča konflikte, predstavlja tudi za usposobljenega policista tveganje, ki ga ni mogoče v celoti obvladovati. Ko je tožnik hotel kršitelja spraviti v službeno vozilo, da bi ga odpeljal na pridržanje, se je pasivno uprl tako, da je sedel na prag vozila. Tožnik je v skladu s policijskimi navodili dolžan upoštevati standarde za pridržanje in standarde za uporabo prisilnih sredstev. V skladu s Pravilnikom o policijskih pooblastilih lahko uporabi le prisilno sredstvo, ki je sorazmerno upiranju, izmed več mogočih, pa mora uporabiti milejše prisilno sredstvo (73. člen). Pri pasivnem upiranju je bil policist dolžan najprej uporabiti fizično silo, v smislu strokovnih pritiskov, potiskanja, odrivanja ali prenašanja oseb. Ker se je kršitelj upiral pasivno, tožnik ni imel pooblastil za uporabo drugih prisilnih sredstev, razen fizične sile. Zato je tožnik poskusil kršitelja z uporabo fizične sile spraviti v avto tako, da je noge kršitelja prenesel v avto, da bi lahko zaprl vrata. Medtem, ko je zapiral vrata, ga je kršitelj nenadoma brcnil v obraz. V okoliščinah, v katerih je policist po službeni dolžnosti moral imeti stik z agresivnim in vinjenim kršiteljem in pri tem delovati v okviru omejitev, ki jih predpisuje Pravilnik, je bil tožnik v večji nevarnosti nastanka škode, ker vseh reakcij kršitelja ni mogoče obvladovati ne da bi kršil Pravilnik, zato je delo v takšnih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. 9. Pritožba graja, da je bil tožnik za navedeno delo usposobljen. Pritožbeno sodišče odgovarja, da to sicer drži, vendar pa je ravnanje vinjenih in agresivnih oseb nepredvidljivo in stik z njimi tvegan, policisti pa so pri delu omejeni s pooblastili, ki jim jih daje Pravilnik. Zato kljub strokovni usposobljenosti od tožnika ni življenjsko pričakovati, da bi bil sposoben v vsakem trenutku vnaprej predvidevati, kakšna bo reakcija kršitelja in se nanjo odzvati v okviru možnosti, ki jih daje Pravilnik brez tveganja, da bo tudi sam poškodovan. Nenazadnje tudi tožnikov delodajalec konkretno obliko intervencije smatra kot nevaren postopek.

10. Pritožbena navedba, da bi moral tožnik postopek s kršiteljem izvesti skupaj z ostalimi tremi policisti, pomeni nedovoljen pritožbeni razlog, saj toženka izpodbija dejansko stanje, in sicer ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da za vozilom ni bilo dovolj prostora za več policistov.

11. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na primer v sodbi VSL II Cp 740/2011, v katerem sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da vožnja dveh policistov s policijskim avtomobilom po romskem naselju z namenom zbiranja informacij ni nevarna dejavnost. Navedenega primera ni mogoče primerjati s konkretnim, saj sta v bistvenem različna. Tožnik je namreč v konkretnem primeru imel bistveno drugačne naloge in se stiku s potencialno nevarnim vinjenim kršiteljem, ki ga je bil dolžan odpeljati na pridržanje ni mogel izogniti. Primerljiv primer iz sodne prakse pa je sodba VSL II Cp 3036/2012. 12. Tožnikov delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti na podlagi 2. odstavka 153. člena OZ z argumentom, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se ni mogoče posledicam izogniti ali jih odstraniti. Že sodišče prve stopnje je v 10. točki razlogov sodbe izčrpno pojasnilo, da je oškodovanec v tem primeru ravnal skrbno, pravilno in v skladu s policijskimi pooblastili. Oseba, ki je po sami naravi stvari vključena v opravljanje nevarne dejavnosti, kot je to v konkretnem primeru storilec prekrška v policijskem postopku, ne šteje za „tretjega“ v smislu 2. odstavka. Sama narava policijskega dela je namreč taka, da je stik s tretjimi osebami v policijskem postopku bistven del dejavnosti, pri policijski intervenciji pa večja nevarnost škode lahko grozi prav iz ravnanja tretjih oseb, s katerimi imajo policisti po službeni dolžnosti opravka. Tudi teorija je na stališču, da mora biti ravnanje tretjega zunaj sfere objektivno odgovornega (1), v konkretnem primeru pa je prav obravnavanje prepovedanih ravnanj tretjih oseb bistvo dejavnosti tožnikovega delodajalca. Nasprotna razlaga bi izvotlila namen instituta objektivne odgovornosti.

13. Opisani dejanski stan se prilega teleološkemu izhodišču objektivne odgovornosti zaradi opravljanja nevarne dejavnosti. To pa je, da gre za nevarno dejavnost v smislu odškodninskega prava takrat, ko je dejavnost splošno koristna, a zaradi dinamike in okoliščin te dejavnosti, nastanka škode tudi ob povsem skrbnem ravnanju ni mogoče preprečiti. Tedaj naj riziko nastanka tovrstne škode nosi tisti, v čigar korist se ta dejavnost opravlja in se zato šteje za njenega nosilca. To pa je tu država, ki je hkrati zavarovanec tožene stranke. (VSL sodba II Cp 2316/2012).

14. Ker uveljavljani in po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

(1) Ibidem, str. 867.